VSK Sodba II Kp 1326/2015

Jedro

Obtoženčevo nasilje je trajalo vse od leta 2009 dalje, v izreku opisana ravnanja obtoženca pa so vsekakor takšna, da iz njih nedvomno izhajajo zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja. Obtožencu se namreč očita izvajanje psihičnega in fizičnega nasilja in sicer psihičnega nasilja v obliki zmerjanja, žalitev, groženj s smrtjo zunajzakonski partnerici in njeni družini, fizično pa tako, da je zunajzakonsko partnerico držal za vrat, jo zgrabil za lase in brcnil v predel trebuha. Celotno ravnanje obtoženega, opisano v izreku sodbe sodišča prve stopnje, ki je trajalo več let, nedvomno izpolnjuje vse znake kaznivega dejanja nasilja v družini, zato se ni moč strinjati z zagovornikom, da bi šlo v obravnavanem primeru lahko zgolj za razžalitev.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obtoženega M. Z. in okrožne državne tožilke se kot neutemeljeni zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženi je dolžan plačati sodno takso v znesku 252,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obtoženi M. Z. kriv kaznivega dejanja nasilje v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1. Po 57. in 58. členu KZ-1 je obtožencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po prvem odstavku 191. člena KZ-1 določilo kazen dve leti zapora, ki ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi štirih let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je še sklenilo, da je obtoženi dolžan plačati stroške kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, in sodno takso po 6. točki drugega odstavka 92. člena ZKP, kar bo vse odmerjeno s posebnim sklepom.

2. Zoper sodbo sta pritožbi vložila zagovornik obtoženega in okrožna državna tožilka svetnica.

Zagovornik obtoženega pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, zoper odločitev o krivdi, kakor tudi zoper odločitev o izreku kazenske sankcije, s predlogom, da se napadena sodba spremeni tako, da se obtožni predlog zavrne, podrejeno razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Državna tožilka vlaga pritožbo iz razloga po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 1. točko 374. člena ZKP - zaradi odločbe o kazni. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da obtožencu izreče kazen dve leti in deset mesecev zapora.

3. Zagovornik obtoženca je na pritožbo državne tožilke podal odgovor. Meni, da predlog državne tožilke ni v sorazmerju s splošno kaznovalno politiko. Vztraja tudi, da v obravnavanem primeru ni podano dalj časa trajajoče nasilje, da fizičnega nasilja nikoli ni bilo, prav tako ni bilo nobenih groženj, da bo obtoženi nekoga ubil ali zažgal dom.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Očitek zagovornika, da je bila zagrešena bistvena kršitev postopka, saj da ni prejel dela zapisnika glavne obravnave z dne 23.3.2017, in sicer tistega dela, ki je bil zvočno posnet, pri čemer sta bili zvočno posneti zaključni besedi državne tožilke in zagovornika z obdolžencem, zaradi česar procesno dogajanje ni spisno dokumentirano, ni utemeljen. Iz spisovnih podatkov je razvidno, je bil o glavni obravnavi z dne 23.3.2017 voden zapisnik (na listovni št. 60 do 71 spisa), katerega sestavni del je tudi zvočno posneta končna beseda strank. Glede na določbo tretjega odstavka 314. člena ZKP se v primeru, ko se glavna obravnava snema, v zapisnik vpiše le, da je glavna obravnava posneta. Če posnetek ni priložen spisom ali samodejno zabeležen v informacijskem sistemu sodišča, se zapiše še kje je posnetek shranjen. Slednje pomeni, da v obravnavanem primeru zapisnik o vodenju glavne obravnave nima pomanjkljivosti in torej tudi ni bila zagrešena kršitev iz 11. točke 371. člena ZKP niti za kršitev iz 3. točke 371. člena ZKP, kar zagovornik očita. Glede na določbo šestega odstavka 314. člena ZKP, se strankam omogoči predvajanje in pridobitev posnetka iz informacijskega sistema sodišča takoj, ko je to tehnično izvedljivo. Posnetki glavnih obravnav so v celoti ali deloma prepišejo na utemeljeno zahtevo strank ali če sodnik sam tako odredi. Iz spisovnih podatkov ni razvidno, da bi takšno zahtevo zagovornik obtoženca podal, je pa bil napravljen prepis zvočnega posnetka glavne obravnave in se le-ta nahaja v spisu (na strani 85 do 86).

6. Zagovornik sodišču prve stopnje očita napačno uporabo materialnega prava, češ da v konkretnem primeru element kaznivega dejanja, in sicer dalj časa trajajoče nasilje, ni podan. Meni, da gre primaren očitek oškodovanke v smeri žalitve, zaradi česar bi lahko v tem primeru šlo za kakšno drugo kaznivo dejanje, npr. razžalitev, nikakor pa ne za kaznivo dejanje nasilja v družini, saj so sicer prepiri sestavni deli družinskega življenja, česar pa ne moremo šteti kot kaznivo dejanje (še posebej ne glede očitanih izvršitvenih dejanj).

7. Kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 stori, kdor v družinski skupnosti z drugim grdo ravna, ga pretepa ali drugače boleče ali ponižujoče ravna, ga z grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo preganja iz skupnega prebivališča ali mu omejujejo svobodo gibanja, ga zalezuje, ga prisiljuje k delu ali popuščanju dela ali ga kako drugače z nasilnim omejevanjem njegovih enakih pravic spravlja v skupnosti v podrejen položaj.

8. Ob preizkusu pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje obravnavane zadeve in dejanje tudi pravilno pravno opredelilo. Utemeljitev dokazne ocene je logična in življenjsko sprejemljiva in jo zato pritožbeno sodišče sprejema. Zagovornik meni, da iz opisa obtožencu očitanega kaznivega dejanja ni razvidno dalj časa trajajoče nasilje, vendar to ni res. Glede na izrek sodbe, je obtoženčevo nasilje trajalo vse od leta 2009 dalje, v izreku opisana ravnanja obtoženca pa so vsekakor takšna, da iz njih nedvomno izhajajo zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja. Obtožencu se namreč očita izvajanje psihičnega in fizičnega nasilja in sicer psihičnega nasilja v obliki zmerjanja, žalitev, groženj s smrtjo zunajzakonski partnerici in njeni družini, fizično pa tako, da je zunajzakonsko partnerico držal za vrat, jo zgrabil za lase in brcnil v predel trebuha. Celotno ravnanje obtoženega, opisano v izreku sodbe sodišča prve stopnje, ki je trajalo več let, nedvomno izpolnjuje vse znake kaznivega dejanja nasilja v družini, zato se ni moč strinjati z zagovornikom, da bi šlo v obravnavanem primeru lahko zgolj za razžalitev. Obtoženec je namreč z uporabo fizične in psihične sile več let izvajal fizično in psihično nasilje nad zunajzakonsko partnerico I. F. Z., z njo grdo ravnal (kot je opisano v izreku sodbe), kar vse predstavlja tako boleče in ponižujoče ravnanje, da je povzročilo dalj časa trajajočo ogroženost, vznemirjenost in prestrašenost pri oškodovanki. Ta je postala objekt izvrševanja obtoženčevega nasilja, ki se mu ni mogla in znala izogniti, glede na trajanje in intenzivnost takega ravnanja zoper oškodovanko pa takšno ravnanje predstavlja tudi spravljanje v podrejen položaj.

9. Zagovornik tudi ne more omajati sodbe sodišča prve stopnje, ko navaja, da je oškodovanka na glavni obravnavi izpovedala drugače kot v preiskavi ter da je sodišče prve stopnje pri dokaznih zaključkih mešalo izjave oškodovanke in prič, ki se nanašajo na dejstva in okoliščine, ki sploh niso pod obtožbo ter da je sodišče v tem delu očitno prekoračilo obtožnico.

10. Pritožbeno sodišče po pregledu zadeve očitanih nasprotij v izpovedi oškodovanke v različnih fazah postopka ni ugotovilo, nasprotno, ugotavlja, da sta izjavi v bistvenem skladni, prav tako izpoved oškodovanke, poleg ostalih dokazov, podpira tudi sinovo pričanje. Očitek, da je sodišče prve stopnje napravilo napačne dokazne zaključke, ker je mešalo izjave oškodovanke in prič, ni konkretiziran in se ga ne da preizkusiti, sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi sicer takšen očitek v spisovnih podatkih nima podlage. Zagovornik sicer očita obrazložitvi sodbe površnost, češ da je bil on, in ne državna tožilka, tisti, ki je spraševal oškodovanko glede obdolženca o tem, da je v treznem stanju blag in nekonflikten (stran 5 in 6 zapisnika glavne obravnave z dne 23.3.2017), vendar takšen očitek, tudi če bi bilo res kar navaja, posebne teže nima. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz zapisnika ni povsem jasno kdo je to vprašanje postavil, saj se odstavek začne z besedilom: "ko mi predočite, da sem na zaslišanju povedala...." in izrecno ni navedeno kdo je to vprašanje postavil, poleg tega je pomemben odgovor oškodovanke, in ne kdo je vprašanje postavil.

11. Glede na povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva glede obtožencu očitanega kaznivega dejanja in sprejelo pravilne pravne zaključke, ki jih je tudi prepričljivo in razumno obrazložilo.

12. Zagovornik se zoper sodbo pritožuje tudi glede izrečene sankcije, saj se mu zdi ta nesorazmerna, vendar nima prav. Za obtožencu očitano kaznivo dejanje je predpisana kazen zapora do petih let, pri odmeri sankcije pa je sodišče prve stopnje primerno upoštevalo vse pomembne okoliščine, pomembne za odmero kazni, ki jih določa 49. člen KZ-1. Kljub zavržnosti obtoženčevega ravnanja pritožbeno sodišče ni poseglo v odločitev sodišča prve stopnje, ki je obtožencu izreklo pogojno obsodbo, upoštevajoč, da obtoženi doslej še ni obsojen in da je sicer urejena oseba, ki je tudi redno zaposlen. Po presoji pritožbenega sodišča je v pogojni obsodbi zagrožena kazen dveh let zapora, ki obtožencu preti, če bi kaznivo dejanje ponovil v preizkusni dobi, primerna, primerno dolga pa je tudi preizkusna doba v trajanju štirih let. In to ne glede na izpoved oškodovanke, iz katere je razbrati, da naj bi se obtoženi do nje enako vedel tudi še po vloženi kazenski ovadbi. Ni namreč moč spregledati, da obtoženi v tistem obdobju še ni bil seznanjeni s posledicami svojega ravnanja, to je obsodilno sodbo, v kateri mu je sicer izrečena opozorilna sankcija, ki pa ima zanj lahko hude posledice, v kolikor bi kaznivo dejanje ponovil. Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče tudi ni sledilo pritožbi državne tožilke, ki je predlagala nepogojno zaporno kazen v trajanju dveh let in desetih mesecev. Obtožencu se namreč očita storitev kaznivega dejanja, ki zajema obdobje od leta 2009 do julija meseca 2013, iz spisovnih podatkov pa ni razvidno, da bi se zaradi istovrstnega ali kakšnega drugega kaznivega dejanja obtoženi znašel v novem kazenskem postopku. Iz navedenih razlogov je zato pritožbeno sodišče na podlagi 391. člena ZKP pritožbi obtoženčevega zagovornika kot tudi državne tožilke kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem, ko je še ugotovilo, da v postopku tudi ni prišlo do kršitev na katere je v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP moralo paziti po uradni dolžnosti.

13. Ker obtoženi s pritožbo svojega zagovornika ni uspel, mu je pritožbeno sodišča kot strošek pritožbenega postopka naložilo v plačilo sodno takso, ki se na podlagi tarifne številke 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v zvezi s tarifnima številkama 7113 in 71113 ZST-1 odmeri v znesku 252,00 EUR in jo mora obtoženi plačati v roku, ki ga bo v pozivu za plačilo sodne takse določilo sodišče prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

18.10.2017

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 6998/2017
• Sodba I Ips 194/2009
• Sodba I Ips 307/2008