VSK Sodba Cpg 26/2017

Jedro

Po tem, ko je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da je bilo med strankama sklenjeno prodajno naročilo, je naredilo tudi pravilen materialnopravni zaključek, da je bilo ukradeno blago v času dogodka še vedno v lasti naročitelja - tožeče stranke, katera tudi nosi breme za nevarnost tega naključnega uničenja (531. člen OZ) in zato od toženke ne more zahtevati plačila vrednosti predanega blaga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti 356,98 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 1, z dne 17.6.2015, obdržalo delno v veljavi za znesek 354,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 30.4.2015 dalje, in za izvršilne stroške v višini 6,45 EUR, v preostalem delu (za znesek 9.864,05 EUR) je izvršilni sklep razveljavilo, zahtevek tožeče stranke pa zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne 919,70 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Iz razlogov sodbe izhaja, da je bila med strankama v zvezi z blagom, ki je bilo iz trgovine tožene stranke ukradeno, sklenjeno prodajno naročilo. Ker ostanejo pri takšni pogodbi stvari, ki so bile prevzemnici (toženki) izročene, v lasti naročiteljice (tožeče stranke), trpi slednja tudi nevarnost naključnega uničenja ali poškodovanja stvari.

2. Zoper zavrnilni del odločitve je pritožbo vložila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in navedla, da je bilo za prvostopenjsko sodišče pri ugotovitvi, da gre za prodajno naročilo, bistveno, da je imela toženka pravico do razlike med dogovorjeno in realizirano ceno. To pa ne drži, saj je sama izpovedala, da so ji blago dostavljali brezplačno, vendar s točno določeno ceno, v zvezi s katero je bilo dogovorjeno, da jim bo plačala, ko ga proda. Šlo je za prodajo in nakup tako, da je v nekaterih primerih tožena stranka blago plačala po predračunu, v nekaterih pa, ko je blago prodala. V tem drugem primeru je imela tožena stranka samo ugodnost odloženega plačila. Pri takšnem običajnem načinu prodaje in nakupa blaga pa nevarnost uničenja blaga preide na kupca s prevzemom blaga. V konkretnem primeru ni šlo za prodajno naročilo, saj se stranki nista dogovorili za rok, v katerem naj bi prevzemnik blago prodal, tožena stranka pa je blago vedno prodala v razumnem roku. Cena blaga je bila določena in si tožena stranka ni oblikovala svoje cene ter se nato poplačala z razliko. Blago je prodajala v svojem imenu in za svoj račun. Prav tako ne gre za komisijsko prodajo, saj se stranki nikoli nista dogovorili za provizijo, in ni šlo za obligacijo prizadevanja, ampak za običajen nakup blaga od proizvajalca. Ker izročenega blaga tožena stranka ni prodala, je tožeča stranka zahtevala plačilo blaga ali njegovo vrnitev.

3. Na pritožbo je tožena stranka odgovorila, pritrdila razlogom iz sodbe in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Tožeča stranka ne zatrjuje nobene procesne kršitve, pritožbeno sodišče pa jih tudi po preverbi, ki jo je naredilo po uradni dolžnosti (na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP), ni zasledilo.

6. Pravilna je dejanska in pravna ocena prvostopenjskega sodišča, da sta bili pravdni stranki v razmerju iz naslova prodajnega naročila. V skladu s 530. členom Obligacijskega zakonika (OZ) je to pogodba, ko se prevzemnik naročila zavezuje, da bo določeno stvar, ki mu jo je izročil naročitelj, prodal za določeno kupnino v določenem roku ali pa mu jo bo v tem roku vrnil.

7. Prvostopenjsko sodišče je prepričljivo in obrazloženo navedlo razloge, zakaj je njuno pravno razmerje okvalificiralo kot prodajno naročilo. Kot je ugotovilo (česar pritožba tudi ne izpodbija), je toženka od tožeče stranke prejemala trgovsko blago, ki je bilo namenjeno nadaljnji prodaji v njeni trgovini, za kar ji tožena stranka ni izstavljala računa z običajnim plačilnim rokom. Toženka je nato po nekem časovnem obdobju zaobjela prodajo tega izročenega blaga in ga tožeči stranki odjavila tako, da je sporočila obseg prodaje, tožeča stranka pa je nato izstavila račun. Da so bili računi tožeče stranke narejeni na podlagi odjave blaga, izhaja tudi iz zapisov na teh računih (pod vsako številko računa je zapisano, da je bil račun sestavljen na podlagi odjave, in na katero obdobje se odjava nanaša) ter iz listin "ODJAVA, pregled prodanih artiklov", ki so tem računom priloženi. Na podlagi takšnega načina poslovanja, ki nenazadnje izhaja tudi iz izpovedi toženke¹, in kateri je zajemal tudi možnost vrnitve (neprodanega) blaga², ni mogoče pritrditi tožeči stranki, da naj bi bila med njima sklenjena navadna kupoprodajna pogodba z dogovorjenim odlogom plačila, ali pa, da bi bila dogovorjena konsignacijska pogodba, kot je sprva med postopkom zatrjevala. Tega stališča ne more omajati niti pritožbeno sklicevanje, da rok, v katerem naj bi bile stvari prodane, med strankama ni bil določen. Iz spisovnih podatkov namreč izhaja, da sta pravdni stranki bili v takšnem pogodbenem razmerju več kot deset let, tožeča stranka pa je v pritožbi tudi zapisala, da je tožena stranka blago vedno prodala v razumnem roku. Za določitev roka v smislu prvega odstavka 530. člena OZ torej med strankama očitno ni bilo potrebe.

8. Nadaljnja značilnost obravnavane pogodbe je, da se stranki dogovorita za ceno, po kateri naj se stvar proda. To sta se v konkretnem primeru pravdni stranki tudi dogovorili. Kot je jasno izpovedala priča tožeče stranke M. T. (mož zakonite zastopnice tožeče stranke) je bil med njima dogovor, da blago toženka prodaja, tožeči stranki pa plačuje dogovorjeno proizvodno ceno, s svojim zaslužkom (maržo) pa krije svoje stroške. Ta okoliščina, kot je pravilno zaključilo tudi prvostopenjsko sodišče, je izključila, da bi poslovno razmerje med strankama lahko uvrstili v prodajno komisijo.

9. Po tem, ko je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da je bilo med strankama sklenjeno prodajno naročilo, je naredilo tudi pravilen materialnopravni zaključek, da je bilo ukradeno blago v času dogodka še vedno v lasti naročitelja - tožeče stranke, katera tudi nosi breme za nevarnost tega naključnega uničenja (531. člen OZ) in zato od toženke ne more zahtevati plačila vrednosti predanega blaga.

10. Na podlagi zgoraj navedenih ugotovitev je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. O stroških postopka je sodišče odločalo na podlagi 154. člena ZPP in je tožeči stranki, ki s pritožbo ni uspela, naložilo, da povrne toženi stranki njene pritožbene stroške, katere je odmerilo na 356,98 EUR, predstavljajo pa izdatke za odgovor na pritožbo (po tarifni številki 21), in za administrativne stroške (po 11. členu OT), vse povečano za 22 % DDV (drugi odstavek 2. člena OT).

-------------------------------
¹ čeprav jo poizkuša pritožba s poudarjanjem delov izpovedi predrugačiti
² kot to izhaja iz izpovedi toženke, pa tudi iz navedb tožeče stranke same, ki je tudi ob neplačilu spornih računov sama zahtevala vrnitev blaga

Datum zadnje spremembe:

27.09.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 428/2010
• VSL sklep I Cp 282/2014
• VSL Sodba I Cp 11/2018