VSK Sklep I Cp 733/2016

Jedro

Prvostopenjsko sodišče je pravilno pojasnilo, da pravno dejanje, iz katerega ne nastane zmanjšanje dolžnikovega premoženja, ne more biti predmet uspešnega izpodbijanja s paulijansko tožbo (drugi odstavek 255. člena OZ podaja zahtevo, da pride zaradi takega dejanja do položaja, ko dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve), pojem zmanjšanja dolžnikovega premoženja pa je materialnopravno zmotno navezalo na možnost poplačila upnice v razmerju do dolžnika in žene, toženke.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi ter sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je v točkah I in III izreka razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo tožbenemu zahtevku tožeče stranke delno ugodilo ter razsodilo, da pogodba o ugotovitvi obsega dela skupnega premoženja in določitvi deleža na skupnem premoženju v obliki notarskega zapisa opr. št. SV 1 z dne 1.7.2013, sklenjena med B. S., T., in njegovo ženo J. S., glede solastninskega deleža do 1/2 na nepremičnini z identifikacijskim znakom 1 nasproti tožnici nima pravnega učinka do višine njene terjatve v znesku 126.865,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.1.2013 dalje do plačila in je tožena stranka za poplačilo tožničine terjatve dolžna dopustiti prodajo 1/2 solastninskega deleža nepremičnine z identifikacijskim znakom 1, ki jo je pridobila z vpisom v zemljiško knjigo na podlagi navedene pogodbe (točka I izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne 1.620,47 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

2. Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila. Izpodbija točki I in III izreka (ugodilni del sodbe in odločbo o stroških). Uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu tako spremeni, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa se naloži povrnitev stroškov tožene stranke. Zaključek sodišča, da je tožba vložena pravočasno, je zmoten. Ne drži, da bi bila tožba vložena 1.7.2014, iz prejemne štampiljke izhaja, da je bila vložena neposredno na sodišče 2.7.2014. Ker je bilo dejanje, ki se izpodbija, tj. Pogodba o ugotovitvi obsega dela skupnega premoženja in določitvi deleža na skupnem premoženju v obliki notarskega zapisa opr. št. SV 1 (v nadaljevanju Pogodba), sklenjena 1.7.2013, je tožba, vložena 2.7.2014, vložena po izteku enoletnega prekluzivnega roka iz prvega odstavka 257. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Rok, ki je določen v letih, se po drugem odstavku 62. člena OZ konča tistega dne, ki se po imenu in številki ujema z dnevom nastanka dogodka. Rok se je iztekel 1.7.2014. Sicer pa bi morala tožeča stranka utemeljevati pravočasnost tožbe, ustreznih navedb ni podala, ter je sodišče s tem prekoračilo trditveno podlago, napačno je uporabilo določbe 7. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

3. S prej navedeno pogodbo sta toženka in njen mož B. S. ugotovila, da dve nepremičnini spadata v skupno premoženje (stanovanje v K. in stanovanje v T.). S tem ni prišlo do delitve, kot to zmotno meni sodišče. Zmotno se sklicuje na sodno prakso, tj. odločbo VS RS II Ips 460/2008 z dne 3.12.2009, saj ne gre za primerljivo situacijo. Tam se je obravnavala le ena nepremičnina, zato je bilo zavzeto stališče, da je z določitvijo deleža prišlo tudi do delitve. Zakonca sta ugotovila deleže, delež vsakega znaša 1/2, zatem pa sta upoštevaje vrednost skupnega premoženja in bremena to premoženje razdelila tako, da je toženkin mož postal lastnik do celote nepremičnine v T., toženka pa lastnica do celote nepremičnine v K.. Obe nepremičnini predstavljata skupno premoženje zakoncev, to sta s Pogodbo tudi ugotovila, vsak je imel na njiju delež do 1/2, s pogodbo pa je tožena stranka na originaren način pridobila v last celotno nepremičnino v K. in ne zgolj delež polovice, kot je sodišče zmotno zaključilo v sodbi. V izpodbijani sodbi je sodišče spregledalo, da sta s Pogodbo zajeti dve nepremičnini, sodišče se opredeljuje le do lastniške spremembe glede nepremičnine v K., ne pa tudi do lastniške spremembe glede nepremičnine v T.. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, podana je bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. Napačno je tudi stališče sodbe, da je nepomembno ali je šlo za odplačno ali neodplačno razpolaganje in posledično sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Pri odplačnem razpolaganju dolžnika ne more priti do oškodovanja upnikov, to pa je konstitutivni element izpodbijanja dolžnikovih dejanj. Sodišče ni upoštevalo bremen na nepremičninah v T. in v K. po stanju na dan 1.7.2014. Nepremičnina v T. je bila obremenjena s pogodbeno hipoteko v enakih delih za zavarovanje terjatve v višini 120.297,82 EUR v korist Banke Koper d.d., predhodno pa še zaradi dolgov toženkinega moža za terjatve 9.801,00 EUR in 16.872,05 EUR. Sodišče ni upoštevalo, kdo od zakoncev je kriv za posamezna bremena. Toženkin mož je skupni del premoženja obremenil za skoraj 27.000,00 EUR z višjim zneskom kot tožena stranka. Zato je toženi stranki pripadla več vredna nepremičnina v K. in ne nepremičnina v T.. Le tako je tožena stranka v naravi dejansko prejela polovični delež skupnega premoženja. To breme je treba upoštevati pri presoji izpodbojnosti. Glede stanovanja v K. pa je treba upoštevati tek izvršilnega postopka pred Okrajnim sodiščem v Tolminu In 1, ko je tožeča stranka terjala terjatev v znesku 126.865,63 EUR. Ob sklenitvi navedene pogodbe je bil obstoj tega bremena gotovo dejstvo. Toženka je s sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici I P 354/2013 uspela preprečiti nadaljevanje izvršbe na celotni nepremičnini, kar kaže na to, da jo je pridobila na izviren način. Na to pravnomočno sodbo je vezano tudi sodišče, a te sodbe ne upošteva. Priglaša stroške pritožbe.

5. Tožeča stranka je na tožbo odgovorila. Meni, da je neutemeljena, predlaga njeno zavrnitev, priglaša stroške odgovora na pritožbo. Tožba je bila vložena pravočasno v enoletnem roku. Vložena je bila 1.7.2014 priporočeno s povratnico, pa tudi sicer se je sodna praksa že izrekla, da po pravilni razlagi drugega odstavka 257. člena OZ prične rok za vložitev izpodbojne tožbe teči z dnem vložitve predloga za vknjižbo lastninske pravice na podlagi izpodbojnega razpolagalnega pravnega posla ter je bil predlog za vknjižbo vložen 19.7.2014, kot kažejo tudi podatki zgodovinskega zemljiškoknjižnega izpiska, ki se prilaga. Neutemeljeno je sklicevanje na pravdni postopek, tožena stranka je že, ko je vložila tožbo, vedela, da bo zahtevku, da se izvršba na predmetno stanovanje v K. izreče za nedopustno, ugodeno. Hipoteka je bila na podlagi sodbe pri predmetni nepremičnini izbrisana. Tožena stranka je imela interes, da v last pridobi nepremičnino v K. in tako prepreči izvršbo na tej nepremičnini, kar je tudi storila. Če sporni posel ne bi bil sklenjen, bi se tožeča stranka lahko poplačala iz nepremičnine v T. in tudi vsaj iz polovice vrednosti nepremičnine v K..

6. Pritožba je utemeljena.

7. Izpodbojna tožba se v primeru odplačnega razpolaganja vloži v enem letu, v drugih primerih pa v treh letih. Rok se šteje od dneva, ko je bilo storjeno izpodbijano pravno dejanje oziroma od dneva, ko bi bilo treba opraviti opuščeno dejanje (257. v zvezi z 256. členom OZ). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v konkretnem primeru ni potekel niti enoletni rok. Tožba je bila namreč vložena 1.7.2014. Kot izhaja iz dohodnega zaznamka, je bilo pisanje poslano po pošti priporočeno 1.7.2014, kar pomeni, da od sklenitve pravnega posla do vložitve tožbe (primerjaj drugi odstavek 112. člena ZPP) enoletni rok ni potekel (62. člen OZ). Pa tudi sicer ni mogoče šteti začetka teka roka že od sklenitve posla, šlo je za posel glede prenosa lastninske pravice, zato rok teče od izvedbe razpolagalnega posla, od dne vložitve predloga za vknjižbo lastninske pravice na podlagi izpodbijanega pravnega posla (v tej zadevi je to bilo 19.7.2014), o čemer se je sodna praksa že izrekla (npr. odločba VS RS sklep II Ips 1082/2008 z dne 17.2.2011). Ne drži niti očitek, da bi sodišče prekoračilo trditveno podlago. Že iz tožbe (datum vložitve) izhaja, da je vložena pravočasno, ob tem, da je v tožbi tožeča stranka tudi pojasnila, kdaj je tožena stranka sklenila Pogodbo in da je bila pogodba zemljiškoknjižno realizirana 19.7.2013.

8. V sodbi je ugotovljeno, da sta zakonca del skupnega premoženja razdelila, s Pogodbo, sklenjeno v obliki notarskega zapisa, sta ugotovila, da spada v skupno premoženje tudi nepremično premoženje, stanovanji v T. in v K.. Predhodno sta bila vpisana zakonca kot solastnika stanovanja v T., pri stanovanju v K. pa je bil kot izključno lastnik vpisan toženkin mož. Ugotovljeno je tudi, da sta se zakonca sporazumela, da znaša delež na skupnem premoženju vsakega 1/2, gre za originarno pridobljeno premoženje. Nepremičnina v T., neupoštevaje obremenjenost s hipotekami, je bila 1.7.2013 vredna 80.400,00 EUR, nepremičnina v K. pa 114.800,00 EUR. Zatem sta skupno premoženje razdelila tako, da je toženka postala lastnica stanovanja v K., mož pa stanovanja v T..

9. Tožeča stranka kot upnica je trdila, da je bilo izpodbijano dejanje, delitev skupnega premoženja, storjeno v njeno škodo. Zaradi tega dejanja dolžnik, toženkin mož, nima več dovolj sredstev za izpolnitev njene terjatve (255. člen OZ). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je terjatev izkazana in zapadla, da upnica kljub aktivnostim, ki jih je po zapadlosti sprožila, da bi se poplačala, še ni bila uspešna (npr. tek izvršilnih postopkov), kot tudi, da je toženka sodelovala kot zastavna upnica v zvezi s terjatvijo tožeče stranke ter za poplačilo zastavila delež (1/2) na stanovanju v T. (pri katerem je bila ob sklepanju kreditne pogodbe vpisana kot solastnica do ene polovice), kar bi pomenilo, da se upnica lahko poplača tako s prodajo stanovanja v T., kot s prodajo vsaj 1/2 stanovanja v K. (delež zakonca). Potem, ko sta zakonca sklenila Pogodbo (gre za sorodnika, zato se domneva, da je bilo toženki znano, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom) pa je tožeča stranka kot upnica v položaju, da lahko poseže le na stanovanje v T., v K. pa ne več. Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da je sedaj pravni položaj upnice slabši, saj obstaja le še možnost poplačila iz naslova pogodbenih hipotek na stanovanju v T., kot tudi, da sta se ob sklenitvi Pogodbe toženka in mož zavedala, da bosta tako odtegnila stanovanje v K. iz možnosti izvršbe tožnice oziroma je bil to njun namen, saj sta prav to hotela doseči (slednjih zaključkov pritožba ne izpodbija). Šlo je torej za ravnanje, ko sta tako dolžnik kot toženka kot tretja vedela, da škodujeta upnikom, oziroma sta posel sklenila prav z namenom, da se poplačilna sposobnost banke zniža.

10. V tej zadevi je vložena paulijanska tožba, učinek izpodbijanja je relativen (učinkuje med udeležencema izpodbojnega razmerja, med upnico in tretjim, torej med strankama te pravde). Zaključek sodišča o nedovoljenem namenu oz. izigranju upnika bi lahko utemeljeval ničnost, vendar tožeča stranka ne uveljavlja ničnosti Pogodbe oz. njenega dela, ki se nanaša na delitev in tudi ni zajela obeh strank Pogodbe oz. ni vložila izbrisne tožbe (prim. 243. člen Zakona o zemljiški knjigi). Prvostopenjsko sodišče je pravilno pojasnilo, da pravno dejanje, iz katerega ne nastane zmanjšanje dolžnikovega premoženja, ne more biti predmet uspešnega izpodbijanja s paulijansko tožbo (drugi odstavek 255. člena OZ podaja zahtevo, da pride zaradi takega dejanja do položaja, ko dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve), pojem zmanjšanja dolžnikovega premoženja pa je materialnopravno zmotno navezalo na možnost poplačila upnice v razmerju do dolžnika in žene, toženke. Drugače povedano, za uspeh s paulijansko tožbo ocena, da je zaradi pravnega dejanja prišlo do situacije, ko je pogodbena zaveza tretje, toženke (pogodbeno dogovorjena hipoteka tretje, ki ni dolžnica) dejansko izvotljena, ni odločilna. Zaradi zmotnega stališča se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do trditev strank o pravno pomembnem dejstvu, vprašanju odplačnosti oz. delne neodplačnosti pravnega dejanja, in vsa odločilna dejstva za presojo utemeljenosti zahtevka niso ugotovljena.

11. Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov pritožbi ugodilo, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), da v ponovnem postopku v skladu z gornjimi napotki ugotovi odločilna dejstva in ponovno odloči o zadevi.

12. Ker je sodba razveljavljena, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi stroškovno odločbo ter odločitev o stroških pritožbe in odgovora na pritožbo pridržalo za končno odločitev (165. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

27.09.2017

Podobni dokumenti:

• Sklep II Ips 420/2005
• VSL Sodba in sklep II Cp 2611/2017
• VSL sodba I Cp 167/2011