VSK Sodba I Cp 208/2017

Jedro

Toženec v vzporednem postopku šele zahteva od tožnice izstavitev zemljiškoknjižne listine, gre torej za zahtevek na izpolnitev pogodbe. Pritožnik nima v posesti nepremičnin na podlagi morebitnega že sklenjenega in realiziranega dogovora s tožnico, ki bi ga lahko upravičeval do posesti, oziroma ugovora, da mu je bila stvar na podlagi zavezovalnega posla že izročena. Zato je stališče prvostopenjskega sodišča, da druga pravda ne predstavlja predhodnega vprašanja v obravnavani zadevi, v kateri tožnica terja izročitev nepremičnine, pravilno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in v izpodbijanem (ugodilnem) delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec dolžan v petnajstih dneh izprazniti staro stanovanjsko hišo na naslovu S., stoječo na parceli št. 1 k.o. S. ter kletni prostor na parc. št. 2 ter oboje prosto vseh stvari in oseb izročiti v izključno posest tožnici. Poleg tega mu je naložilo še odstranitev neregistriranega razpadajočega kombija s parcele št. 3 ter odstranitev stvari s parcele št. 4 ter izročitev obeh zemljišč tožnici ter izročitev vrta na parceli št. 5. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, glede pravdnih stroškov pa odločilo, da jih je dolžan toženec tožnici povrniti v višini 1.108,88 EUR.

2. Proti ugodilnemu delu sodbe se pritožuje toženec po pooblaščencu. Najprej očita prvostopenjskemu sodišču kršitev postopka, ker je tožeči stranki dopustilo petnajstdnevni rok za predložitev dodatnega števila izvodov na naroku predloženih dokazil ter dodatni izvod prve pripravljalne vloge, v nadaljevanju pa pritožba izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in materialnopravno presojo zadeve. Pritožnik navaja, da je ves čas postopka trdil, da je dejanski lastnik spornih nepremičnin in da je le še vprašanje časa, kdaj bo postal tudi njihov formalni lastnik. Svoje trditve je podkrepil z dokazi, med katerimi je izstopal dogovor z dne 11.2.2011. V njem je zapisano, da bo tožnica nanj prenesla vse sporne nepremičnine, če bo poravnal določene obveznosti, slednje pa je pritožnik tudi storil. Za to, da je svojo obveznost izpolnil, je predložil dokaze in predlagal zaslišanje prič. Sodišče je te dokaze zavrnilo, prav tako kot tudi dokaz v obliki zapisnikov Upravne enote, ki potrjujeta, da ne držijo tožničine navedbe, da soglasje za prebivanje v stanovanjski hiši S. in za uporabo kleti ni dala, saj je iz listin jasno razvidno, da je soglašala, da ima pritožnik svojo dejavnost prijavljeno na naslovu S.. Iz vseh zavrnjenih dokazil izhaja, da je pritožnik dejanski lastnik spornih nepremičnin, v zvezi s katerimi je tudi sprožil sodni postopek pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici, ki se vodi pod opr. št. I P 22/2015 in v katerem se odloča ravno o tem, ali je lastnik spornih nepremični ali ne. V pravdi zahteva izročitev zemljiškoknjižne listine, ki bo podlaga za vpis njegovega lastništva. Zato je tudi predlagal prekinitev postopka. Že naslovno sodišče je v 8. točki navedlo, da se bo pritožnik, če bo uspešen v pravdi, lahko vknjižil, nato pa zapisalo, da ta postopek ni pomemben v predmetni pravdi, s čimer je prišlo samo s seboj v nasprotje. Čeprav je sodišče menilo, da se bo v vzporedni pravdi odločilo, ali je pritožnik lastnik spornih nepremičnin ali ne, je vseeno zavrnilo njegov predlog za prekinitev postopka. Pri odločitvi v zadevi je potrebno upoštevati še, da se bo morala izseliti šest-članska družina, čeprav ima vso pravico tam bivati. Pritožnik se sprašuje, kako se lahko sodišče navkljub podanim trditvam in dokazom, da ima pravico bivati v hiši na S., odloči zavrniti vse njegove dokazne predloge.

3. Tožeča stranka je po pooblaščencu podala odgovor na pritožbo, v katerem pritrjuje materialnopravnemu stališču prvostopenjskega sodišča.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Da bi sodišče kršilo 106. in 286. člen ZPP ne drži. Tožeči stranki je bilo naloženo, da dostavi še en izvod pripravljalne vloge iz spisa opr. št. I P 22/2015, na katero se je sklicevala in v kateri je odgovarjala na tožbeni zahtevek E. U. iz vzporedne pravde. Te vloge sodišče ni obravnavalo kot dokaz in že zato število listin v nobenem pogledu ni moglo vplivati na odločitev v zadevi.

6. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je šlo med pravdnima strankama za prekaristično razmerje: tožnica je dopuščala tožencu in njegovi družini uporabo spornih nepremičnin, a so se odnosi med njimi tako skrhali, da se je odločila, da zahteva izročitev nepremičnin. Da bi obstajal kakšen poseben dogovor, na podlagi katerega bi imel toženec pravico uporabljati nepremičnine, slednji niti ni trdil. Ugotovitve o prekaristični naravi medsebojnega razmerja v pritožbi izpodbija s trditvijo, da naj bi mu mati dovolila prijaviti na naslovu S. dejavnost, kar naj bi izhajalo iz zapisnikov Upravne enota. Pri tem ne pove, za katere listine gre, če pa ima pri tem v mislih zapisnika v prilogi B 19 in B 20, je potrebno povedati, da iz njiju kaj takega, kar trdi pritožnik, ne izhaja. Po drugi strani pa toženec pravico do posesti nepremičnin utemeljuje z navedbami, da naj bi bil njihov dejanski lastnik ter da je v zvezi s tem vprašanjem v teku drugi postopek pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici, ki naj bi zato v tej zadevi predstavljal predhodno vprašanje. Te njegove argumente pa je pravilno zavrnilo že prvostopenjsko sodišče. Čeprav namreč pritožnik trdi, da naj bi bil lastnik nepremičnin, pravno relevantnih dejstev, ki bi lahko utemeljevali takšen njegov ugovor, ni navedel. Trditve o lastništvu (stvarnopravni pravici) meša s svojim zahtevkom za izstavitev listine, ki mu bo omogočila vpis v zemljiško knjigo (kar je obligacijskopravni zahtevek). Ključna dokazna listina, na katero se je skliceval, je dogovor z dne 11.2.2011, s katerim se je tožnica zavezala nanj prenesti lastništvo stanovanjske hiše, v kateri toženec prebiva s svojo družino ter nekatere vinograde, če bo izpolnil zapisane obveznosti, ki se nanašajo na njegove terjatve do družbe A. d.o.o. ter obveznosti te družbe do leasing hiše. Prvostopenjsko sodišče je tožencu pravilno pojasnilo, da vsebina takšnega dogovora ne glede na to ali je ponarejena ali ne (tožnica je namreč verodostojnosti listine oporekala), ne omogoča sklepanja, da je toženec že sedaj lastnik nepremičnin. Toženec v vzporednem postopku šele zahteva od tožnice izstavitev zemljiškoknjižne listine, gre torej za zahtevek na izpolnitev pogodbe. Pritožnik nima v posesti nepremičnin na podlagi morebitnega že sklenjenega in realiziranega dogovora s tožnico, ki bi ga lahko upravičeval do posesti, oziroma ugovora, da mu je bila stvar na podlagi zavezovalnega posla že izročena. Zato je stališče prvostopenjskega sodišča, da pravda pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici ne predstavlja predhodnega vprašanja v obravnavani zadevi, pravilno.

7. Neutemeljeno pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo v izpodbijanem (ugodilnem) delu sodbo sodišča prve stopnje.

8. Pritožbeno sodišče je odločilo še, da nosi vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka, ker s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločitvi v pritožbenem postopku.

Datum zadnje spremembe:

27.09.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 48/2001
• VSK Sodba in sklep I Cp 101/2002
• VSM Sodba I Cp 723/2022