VSK Sodba Cpg 47/2017

Jedro

Dobroverni in zakoniti posestnik (kar ustreza tudi pojmu dobroverni lastniški posestnik) nepremične stvari pridobi lastninsko pravico na njej po poteku 10-ih let (drugi odstavek 28. člena ZTLR, v zvezi z 268. členom SPZ, oziroma 269. členom SPZ). V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da druga toženka na sporni nepremičnini ni mogla pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem, saj na dan 25.6.1991, ko je stopil v veljavo Ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ni izpolnjevala pogojev za priposestvovanje, ker od sklenitve soinvestitorske pogodbe z dne 5.3.1986 še ni preteklo 10 let. Od omenjenega trenutka dalje (25.6.1991) namreč tuje osebe (v konkretnem srbska pravna oseba) v Republiki Sloveniji niso mogle pridobiti lastninske pravice na nepremičnini, razen na podlagi dedovanja in ob pogoju dejanske vzajemnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora v 15-ih dneh povrniti prvi in drugi toženki stroške pritožbenega postopka, vsaki po 2.058,38 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora prva toženka izstaviti zemljiško dovolilo za vknjižbo lastninske pravice na poslovnem prostoru z ID znakom 1 k.o. I. v korist tožeče stranke, sicer bo takšno dovolilo nadomestila sodba. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo zavrnilo tudi tožbeni zahtevek, da se ugotovi obstoj lastninske pravice tožeče stranke na omenjeni nepremičnini. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožeča stranka povrniti prvi toženki 3.431,62 EUR pravdnih stroškov, drugi toženki pa 3.502,50 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje.

2. Zoper to sodbo se je po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka, ki je pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. V pritožbi opozarja, da je notar overil podpis zakonitega zastopnika tožeče stranke na dan podpisa listine, to je na dan podpisa uskladitvene pogodbe z dne 15.6.2012. To overitev je notar opravil v skladu z določbo 64. člena Zakona o notariatu (v nadaljevanju: ZN). To tudi pomeni, da dan same overitve sploh ni odločilen datum. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da se je nedenarna terjatev tožeče stranke (izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila) na dan začetka stečaja nad prvo toženko, spremenila v denarno terjatev. Ker je bilo overjeno zemljiškoknjižno dovolilo v zemljiškoknjižnem postopku zavrnjeno kot neveljavno, mora prva toženka izdati novo in pravilno zemljiškoknjižno dovolilo, sicer ga bo nadomestila sodba sodišča. Ta uskladitvena pogodba je bila sklenjena na podlagi pogodbe z dne 15.6.2012. Druga stranka ne more izdati zemljiškoknjižnega dovolila, ker ni vknjižena v zemljiški knjigi in ga zato tožeča stranka od nje ni zahtevala. Pogodba z dne 25.11.2000 je veljavno sklenjena in je dokaz o pridobitvi lastninske pravice tožeče stranke ter podlaga za sklenitev uskladitvene pogodbe s prvo toženko. Pogodbo je sklenil zakoniti zastopnik druge toženke D.P.. V tej zvezi se sodišče sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča Srbije, pri čemer pa je potrebno ta sklep razlagati ravno nasprotno od tega, kar je storilo sodišče prve stopnje. Enako velja tudi za pogodbo z dne 25.11.2000. Pooblastilo za sklenitev te pogodbe je dal veljavni zakoniti zastopnik druge toženke D.P.. Sodišče zmotno šteje, da je imel pooblaščenec M.Z. zgolj pooblastilo, da dobi kupca in si poplača svoje terjatve do druge toženke, ne pa za prenos lastninske pravice na tožečo stranko. To je zgrešeno iz dveh vidikov: prenos na tožečo stranko je bil narejen zaradi poplačila nespornih terjatev, ki jih je druga toženka ob sklenitvi pogodbe priznavala in je tak prenos sprejela kot veljaven tudi prva toženka ter sklenila s tožečo stranko veljavno pogodbo z dne 15.6.2012. Pogodba z dne 25.11.2000 je bila sklenjena v skladu s pooblastilom z dne 23.11.2000. Gre za listino, ki dokazuje, kar je v njej zapisano, spričo česar je neupoštevno, da jo druga toženka za nazaj izpodbija. Sporna nepremičnina je bila tudi priposestvovana. Tožeča stranka je bila dobroverna, saj je vedela, da je druga toženka dejansko postala lastnica sporne nepremičnine že v letu 1997. Da je bila tožeča stranka od leta 1994 do leta 2000 najemnica spornega poslovnega prostora na priposestvovanje ne vpliva. Tožeča stranka je od leta 2000 nesporno zakonita in dobroverna lastniška posestnica. Če sodišču kaj ni bilo jasno, bi moralo zaslišati zakonitega zastopnika tožeče stranke in predlagano pričo M.J. Sodišče prve stopnje je tudi napačno uporabilo določbe Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnost in neodvisnosti Republike Slovenije. Druga toženka je že imela pridobljeno lastninsko pravico na spornem poslovnem prostoru, še preden je vstopil v veljavo omenjeni ustavni zakon. Druga toženka je postala dejanska lastnica sporne nepremičnine najpozneje v letu 1997, zato nanjo poznejša sprememba predpisov ni vplivala. Zaradi tega je tudi zakonito prenesla lastninsko pravico na tožečo stranko.

3. Prva toženka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

4. Druga toženka je prav tako podala dogovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Tudi ona je priglasila stroške pritožbenega postopka.

5. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ravno tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

7. Pri pravnoposlovni pridobitvi lastninska pravica na nepremičnini v notranjem razmerju med odsvojiteljem in pridobiteljem preide s trenutkom, ko začne učinkovati razpolagalni pravni posel (zemljiškoknjižno dovolilo), s katerim odsvojitelj izvede prenos. Zato začetek stečajnega postopka ni ovira za vknjižbo pravnoposlovne pridobitve lastninske pravice, če se vknjižba predlaga na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila, ki je začelo učinkovati pred začetkom stečajnega postopka. V to skupino spada tudi vknjižba lastninske pravice na podlagi zasebne listine, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo glede vknjižbe, ki se predlaga, če je bil podpis stečajnega dolžnika na tem dovolilu overjen pred začetkom stečajnega postopka (prva alineja 3. točke tretjega odstavka 94. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1)). V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo (česar obravnavana pritožba ne zanika), da podpis zakonitega zastopnika prve toženke na uskladitveni pogodbi z dne 15.6.2012 (ki sta jo sklenili tožeča stranka in prva toženka v zvezi s prenosom sporne nepremičnine na tožečo stranko) pred začetkom stečajnega postopka nad prvo toženko (21.6.2012) ni bil overjen, zato v konkretnem primeru ni pravne podlage za pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice. Iz tega razloga pritožbeno sodišče ne more slediti pravnemu stališču v obravnavani pritožbi, da dan overitve podpisa zakonitega zastopnika prve toženke na omenjeni zasebni listini ni pravno pomemben. Z overitvijo podpisa namreč notar potrdi, da je stranka vpričo njega lastnoročno podpisala listino, ali da je podpis, ki je že na listini, vpričo njega priznala za svojega (prvi odstavek 64. člena ZN). Zaradi tega nikakor ne drži pritožbeni očitek, da je notar overil podpis zakonitega zastopnika prve toženke na dan podpisa (sklenitve) listine.¹

8. Izločitvena pravica je pravica osebe, ki je s priposestvovanjem ali na drug izviren način pridobila lastninsko pravico na nepremičnini, pri kateri je kot lastnik vpisan stečajni dolžnik, da od stečajnega dolžnika zahteva, da prizna njeno lastninsko pravico na nepremičnini. Sodišče prve stopnje je glede zatrjevanega priposestvovanja pravilno izhajalo iz pravne podlage, da dobroverni in zakoniti posestnik (kar ustreza tudi pojmu dobroverni lastniški posestnik) nepremične stvari pridobi lastninsko pravico na njej po poteku 10-ih let (drugi odstavek 28. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ZTLR, v zvezi z 268. členom Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju: SPZ, oziroma 269. členom SPZ). V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da druga toženka na sporni nepremičnini ni mogla pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem, saj na dan 25.6.1991, ko je stopil v veljavo Ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ni izpolnjevala pogojev za priposestvovanje, ker od sklenitve soinvestitorske pogodbe z dne 5.3.1986 še ni preteklo 10 let. Od omenjenega trenutka dalje (25.6.1991) namreč tuje osebe (v konkretnem srbska pravna oseba) v Republiki Sloveniji niso mogle pridobiti lastninske pravice na nepremičnini, razen na podlagi dedovanja in ob pogoju dejanske vzajemnosti. Prav tako se za tuje pravne osebe ne uporablja Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL iz leta 1997, drugi odstavek 1. člena), poleg tega pa tudi Zakon o pogojih za pridobitev lastninske pravice fizičnih in pravnih oseb držav kandidatk za članstvo v EU na nepremičninah (ZPPLPKEU iz leta 2006) priposestvovanja ne dopušča kot načina pridobitve lastninske pravice. To pa tudi pomeni, da druga toženka na dan 25.11.2000, ko je s tožečo stranko sklenila pogodbo o pobotu terjatev in prevzemu nepremičnin (prenos soinvestitorske pogodbe iz leta 1986), ni bila lastnica sporne nepremičnine, spričo česar lastninske pravice ni mogla prenesti na tožečo stranko. V tej zvezi je treba tudi upoštevati, da prenos pogodbe učinkuje le, če s prenosom soglašata obe stranki pogodbe (prvi odstavek 122. člena Obligacijskega zakonika, OZ). Nobenega dvoma pa ni, da prva toženka soglasja na dan sklenitve omenjene pogodbe o pobotu terjatev in prevzemu nepremičnin (vse do trenutka sklenitve uskladitvene pogodbe z dne 15.6.2012) ni podala, zato tedaj prenos soinvestitorske pogodbe ni mogel začeti učinkovati.

9. V zvezi s pogodbo z dne 25.11.2000 (priloga B10) je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožeča stranka po tej pogodbi sploh ni bila dobroverna posestnica sporne nepremičnine, saj je dobroveren posestnik nepremičnine le tisti, ki ne ve ali ne more vedeti, da ni lastnik stvari (43. člen v zvezi z 28. členom in 269. členom SPZ). Ob sklepanju te pogodbe pa sta se pogodbeni stranki jasno zavedali, da kupoprodajne pogodbe za sporno nepremičnino tedaj ni bilo mogoče skleniti in da jo bosta sklenili kasneje, ko bo to možno (3. člen pogodbe). Zato je po oceni pritožbenega sodišča pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da sta se pogodbeni stranki ob sklenitvi omenjene pogodbe dobro zavedali, da ne obstaja pravna podlaga za pogodbeni prenos lastninske pravice na nepremičnini, saj druga toženka zaradi učinkov Ustavne listine iz leta 1991 ni mogla pridobiti lastninske pravice in zaradi tega tudi ni imela sposobnosti razpolagati z lastninsko pravico. Iz tega razloga tožeča stranka tudi na tej podlagi ne more uspešno uveljavljati priposestvovanja na podlagi drugega odstavka 43. člena SPZ.²

10. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Prva toženka in druga toženka sta upravičeni do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, vsaka po 2.058,38 EUR (postopek s pritožbo po tarifni št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi v višini 1.667,20 EUR, 20,00 EUR za materialne stroške in 22 % DDV).

-------------------------------
¹ Pravni posel sta stranki podpisali 15.6.2012, overitev podpisa pa je bila izvedena šele 22.6.2012, torej po začetku stečaja, ko je že nastopila pravna posledica začetka stečajnega postopka po 245. členu ZFPPIPP.
² Glede na povedano se pritožbeno sodišče zato niti ni ukvarjalo s pritožbeno kritiko glede pooblastil z dne 23.11.2000 in 17.12.2003.

Datum zadnje spremembe:

26.09.2017

Podobni dokumenti:

• VSK Sodba Cpg 150/2017
• VSL sklep in sodba I Cpg 446/2015
• VSM Sodba in sklep I Cp 832/2017