VSK Sodba Cpg 73/2017

Jedro

Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je tožeča stranka z najemno pogodbo (3. člen) najemniku zavezala, da bo imel s svojimi tovornjaki ves čas najema prost in neoviran dostop do najetih poslovnih prostorov, sicer ima najemnik pravico od nje zahtevati odškodnino (15. člen ZPSPP), tudi v smeri znižanja ali izključitve plačila najemnine (primerjaj 598. in 597. člen Obligacijskega zakonika - OZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora v petnajstih dneh povrniti tožeči stranki tudi stroške pritožbenega postopka v višini 712,57 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od šestnajstega dne).

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožena stranka v petnajstih dneh plačati tožeči stranki znesek 19.954,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.10.2013 dalje, znesek 19.954,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.10.2013 dalje in znesek 9.977,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.10.2013 dalje, višji tožbeni zahtevek pa je sodišče prve stopnje zavrnilo. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožena stranka v petnajstih dneh povrniti tožeči stranki 3.810,49 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje.

2. Zoper ugodilni del te sodbe in izreka o pravdnih stroških se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da so bila motilna dejanja izvajana s strani družbe W. d.o.o., zato takšnega ravnanja ni mogoče pripisati toženi stranki. Iz razlogov sodbe ni mogoče razbrati kraja, časa in načina ravnanja tožene stranke, ki naj bi v časovnem obdobju treh mesecev povzročilo škodo najemniku tožeče stranke. Razlogi sodbe se sploh ne opredelijo o zmožnosti plačila najemnine družbe R. d.o.o.. Sodba bi se morala opredeliti do škode tožnikovega najemnika, katero naj bi ta utrpel zaradi protipravnih ravnanj. Družba R. nikoli ni opredelila višine škode, niti ni zahtevala povrnitve škode, zato so povsem nedokazani zaključki sodbe, da ta družba ni izvajala dejavnosti, ker tovornjaki niso mogli dostopati do najete nepremičnine. Že iz seštevka pcto o višini spornega predmeta v sporu zaradi motenja služnostne pravice izhaja, da je ta pcto nižji od ugotovljene škode po napadeni sodbi. Sodba ne vsebuje ugotovitve, kdaj je škoda omenjeni družbi nastala in tudi ne v kakšni višini. Več kot očitno je, da je ta družba v spornem obdobju opravljala dejavnost predelave odpadkov na najeti nepremičnini. Iz podatkov ARSO tudi izhaja, da tovornjakom ni bil onemogočen dostop do nepremičnine tožeče stranke ter da morebitno zaustavljanje tovornih vozil ni v ničemer vplivalo na sam proizvodni proces pri njenem najemniku. Nerazumljiva je argumentacija sodišča prve stopnje, da najemnik ni izvajal dejavnosti v polnem obsegu. Sodišče prve stopnje obsega te dejavnosti sploh ni ugotavljalo. Ker tožeča stranka ni vztrajala pri plačilu pogodbeno dogovorjene najemnine in je soglašala z neplačilom te najemnine, je sporazumno pristala na svojo lastno prikrajšanje, za katerega tožena stranka ne odgovarja.

3. Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu podala obrazložen odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ravno tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo (česar obravnavana pritožba ne izpodbija), da je tožeča stranka lastnica nepremičnine parc. št. 429/0 k.o. Š. (v naravi dvorišče in poslovna stavba), pri čemer je v korist vsakokratnega lastnika te nepremičnine ustanovljena služnostna pravica souporabe vratarnice, hoje, vožnje in parkiranja po nepremičninah parc. št. 1738/1-0 in 1775/3-0 k.o. Š., ki sta last tožene stranke. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka na vratarnico namestila varnostnike varnostne službe W. d.o.o., ki po služeči poti v času od začetka junija 2013 do 20.9.2013 tovornim vozilom tožničinega najemnika R. d.o.o. praktično niso dovolili dostopa do gospodujočega zemljišča (na katerem stojijo skladišče hale), ki ga je imel najemnik tedaj v najemu od tožeče stranke (najemna pogodba z dne 9.2.2012 v prilogi A2). Obravnavana pritožba namreč ne uspe ovreči prepričljivega zaključka sodišča prve stopnje (dopis W. d.o.o. z dne 7.12.2016), da je imela omenjena varnostna služba na podlagi pogodbe o storitvah zasebnega varovanja z dne 3.6.2013 (priloga A28), ki jo je sklenila s toženo stranko, nalogo, da nadzoruje in kontrolira vstop ljudi, osebnih in tovornih vozil na vratarnici in pregleduje tovor in ugotavlja, če je tovor v skladu s predpisi, ki dovoljujejo dovoz tovora na varovano območje, pri čemer je bila dejavnost varovanja usmerjena predvsem na nadzor plastičnih odpadkov, ki nimajo porekla v Republiki Sloveniji. V tej zvezi je namreč pravno pomembna ugotovitev sodišča prve stopnje (ki jo obravnavana pritožba ne izpodbija), da je tožeča stranka dala omenjenemu najemniku v najem omenjeno nepremičnino parc. št. 429/0 k.o. Š., in sicer za opravljanje dejavnosti zbiranja, skladiščenja, predelave, odvoza in druga ravnanja z nenevarnimi odpadki (odpadno plastiko in odpadlim papirjem - 6. člen najemne pogodbe). Predmet najema je obsegal tudi omenjeno dostopno pot, upoštevaje ob tem, da je bilo opravljanje najemnikove dejavnosti vezano ravno na prost dostop po služnostni poti tovornim vozilom, na katerih je najemnik dostavljal odpadlo plastično embalažo, ki jo je v najetem poslovnem prostoru predelal, naložil na palete in jo nato s tovornim vozilom po služnosti poti odpeljal iz najetega kompleksa. Nobenega dvoma tudi ni, da je bilo v pravdi, ki se je vodila pred Okrožnim sodiščem v Kopru (sodba P 211/2013 v zvezi s sodbo VSK I Cp 207/2015), pravnomočno ugotovljeno, da je tožena stranka na opisan način v omenjenem obdobju nedopustno vznemirjala tožečo stranko in njenega najemnika pri izvrševanju služnostne pravice, upoštevaje ob tem, da tovornim vozilom najemnika tožeče stranke praktično ni omogočala dostopa do najetih skladiščnih prostorov. O protipravnem ravnanju tožene stranke je bilo torej tudi po oceni pritožbenega sodišča že pravnomočno odločeno (v tej zvezi je tožena stranka tudi sicer svoje protipravno ravnanje le pavšalno in dokazno podprto prerekala). Poleg tega je sodišče prve stopnje povsem konkretno ugotovilo (na podlagi podatkov ARSO, list. št. 54 spisa; evidenc vstopov za tovorna vozila, priloge C6 do C 34; prejem in odprem v letu 2013, priloga C 34; izpoved P. R., M. S. in I. T.), da je bila v spornem obdobju dejavnost najemnika bistveno manjša, saj najemnik nove plastike ni prejemal (najemnik je nekaj dela lahko opravil le z odpadno plastiko, ki jo je imel tedaj na zalogi)¹.

7. Iz teh razlogov nikakor ni mogoče slediti posplošeni pritožbeni kritiki, da motilnih dejanj ni mogoče pripisati toženi stranki (ampak kvečjemu družbi za varovanje W. d.o.o.) oz. da iz razlogov sodbe ni mogoče razbrati kraja, časa in načina izvedbe protipravnega postopanja. Prav tako ni mogoče slediti pritožbenemu očitku, da se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo do nezmožnosti plačila najemnine družbe R. d.o.o. oz. do višine škode, ki naj bi nastala tej družbi. Pritožbeno sodišče na tem mestu zgolj ugotavlja, da je tožeča stranka uveljavljala plačilo škode, ki je nastala njej zaradi izpada plačila dveh mesečnih najemnin in pol (zato je vsekakor podana tudi njena aktivna legitimacija, upoštevaje ob tem tudi, da je bila tožeča stranka služnostna upravičenka souporabe vratarnice, hoje, vožnje, in parkiranja po služeči dostopni poti, last tožene stranke). Zaradi tega škoda (oz. natančneje višina škode), ki je zaradi omenjenega protipravnega ravnanja tožene stranke (nezmožnost uporabe v najem vzetih nepremičnin tožeče stranke) nastala družbi R. d.o.o. za konkretno pravdo sploh ni pravno pomembna in je sodišče prve stopnje povsem upravičeno ni ugotavljalo.

8. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je tožeča stranka z najemno pogodbo (3. člen) najemniku zavezala, da bo imel s svojimi tovornjaki ves čas najema prost in neoviran dostop do najetih poslovnih prostorov, sicer ima najemnik pravico od nje zahtevati odškodnino (15. člen Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih - ZPSPP), tudi v smeri znižanja ali izključitve plačila najemnine (primerjaj 598. in 597. člen Obligacijskega zakonika - OZ). V tej zvezi (glede višine škode) je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da je najemnik do spornega obdobja (sporno obdobje je trajalo od začetka junija 2013 do 20.9.2013, ko so se izvajala omenjena protipravna ravnanja, direktno izzvana po toženi stranki) tožeči stranki redno in v celoti plačeval dogovorjeno mesečno najemnino, za določen del spornega obdobja (julij, avgust in polovica meseca septembra 2013) pa sta pogodbeni stranki najemne pogodbe dogovorili odpust plačila dogovorjene mesečne najemnine (prvi odstavek 319. člena OZ), pri čemer je bil takšen odpust dolga tudi po oceni pritožbenega sodišča skladen z omenjenimi pogodbenimi in zakonskimi določbami in povsem utemeljen tudi po sami višini, upoštevaje predvsem čas, intenzivnost in način opisanega protipravnega ravnanja tožene stranke ter nenazadnje upoštevaje tudi dejavnost, ki jo je v najetih poslovnih prostorih izvajala družba R. d.o.o. Zato nikakor ni mogoče sprejeti pritožbenega očitka (glede na podatke ARSO), da tovornjakom najemnika sploh ni bil onemogočen dostop do nepremičnine tožeče stranke ter da morebitno ustavljanje tovornih vozil ni v ničemer vplivalo na sam proizvodni proces najemnika tožeče stranke².

9. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Tožeča stranka je upravičena do pritožbenih stroškov v višini 712,57 EUR (odgovor na pritožbo 1250 odvetniških točk, materialni stroški 22,5 odvetniških točk in 22% DDV).

-------------------------------
¹ V juliju 2013 so v najete poslovne prostore pripeljali le trije tovornjaki, v avgustu le eden, septembra pa 27. Pred tem je bilo takih prihodov v maju 2013 144, aprila 152 in kasneje novembra 122. Tudi izhod tovornjakov je bil v spornem obdobju bistveno manjši; glej opombo št. 14 na list. št. 7 izpodbijane sodbe. Iz tega sledi, da ne drži tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, v kakšnem obsegu je najemnik tožeče stranke v spornem obdobju izvajal svojo dejavnost v najetem poslovnem prostoru.
² Kot je bilo že spredaj obrazloženo, podatki ARSO, evidenca vstopov, prejemi in odpreme v letu 2013 ter izpovedbe prič potrjujejo dejansko stanje, kot ga je pravilno in popolno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

26.09.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 3344/05
• VSL sodba II Cp 192/2010
• Sodba III Ips 80/2010