VSK Sklep I Cp 284/2016

Jedro

Samo priznana in ne poplačana terjatev na obstoj porokove obveznosti do upnika (tožene stranke do tožeče) nima vpliva. Če bi bila terjatev v stečajnem postopku glavnega dolžnika družbe R. d.o.o. res že poplačana, kot sta zatrjevala toženca v postopku na prvi stopnji (navedbe v 6. točki vloge z dne 20.6.2014, listovna št. 93), bi to pomenilo, da je tožnica svojo terjatev dobila poplačano že od glavnega dolžnika. Obveznost bi torej prenehala (prvi odstavek 270. člena OZ), kar pomeni, da bi bila toženca prosta svoje obveznosti, saj s prenehanjem glavne obveznosti ugasne tudi (njuno) poroštvo. Enako velja tudi za solidarno obveznost.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se, v delu kolikor se nanaša na drugega toženca, razveljavi in v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (v nadaljevanju: sodišče) v I. točki izreka odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 16.1.2013 v veljavi tako, da je tožena stranka 1. R.O. in 2. R.G. dolžna stranskemu intervenientu plačati v roku 15 dni pod izvršbo: - znesek glavnice v višini 8.656,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi do 11.1.2013 dalje do plačila, - znesek glavnice v višini 174,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi do 11.1.2013 dalje do plačila, - izvršilne stroške v višini 46,00 EUR do odmerjenih stroškov od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje do plačila. V presežku (to je od priznane glavnice 8.830,62 EUR do vtoževanega zneska 8.873,11 EUR) je zahtevek tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljen in v tem delu sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 16.1.2013 razveljavilo (II. točka izreka). V III. točki izreka je odločilo, da je tožena stranka 1. R.O. in 2. R.G., dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 329,00 EUR v roku 15 dni pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo je drugo tožena stranka R.G. (v nadaljevanju: drugi toženec) vložil pritožbo. Izpodbija jo v I. in III. točki izreka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov ter priglaša stroške. Navaja, da je tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) spremenila svoj zahtevek in je zahtevala plačilo v korist stranskega intervenienta, ne da bi sploh izkazala, da naj bi prišlo do kakšnega odstopa terjatev. V sodnem spisu je zgolj listina o sporazumu o odstopu terjatev, ki pa ni pogodba o cesiji ali odstopu terjatev. Glede na spremenjeni tožbeni zahtevek, ko se zahteva plačilo v korist stranskega intervenienta (za katerega pa ni izkazano, da je terjatev prejel), bi ga moralo sodišče v celoti zavrniti. Tožnica in stranski intervenient sta nekaj zatrjevala (da naj bi terjatev prešla iz enega na drugega), česar pa nista dokazala, niti nista sodišču predložila listine, na katero sta se sklicevala. Sodišče tudi ni zaslišalo tožencev, ki se naroka nista mogla udeležiti. Bi pa sodišče lahko razpisalo nov narok in ju zaslišalo. Opozarja, da je priča T.Š. povedala, da se predmetne zadeve v detajle ne spomni, in da sodišče ugotavlja, da se je "tožena stranka" zavedala, v postopku pa sta nastopata dva toženca in bi se moralo za vsakega izmed njiju posebej presojati njuno pravo in svobodno voljo, glede tega kaj podpisujeta. Sodišče je v 19. točki obrazložitve zavrnilo ugovor tožencev o višini terjatve, ker naj bi bil pavšalen, kar pa ne drži. Nista namreč razpolagala z vso dokumentacijo, zato sta predlagala, da se postavi sodni izvedenec ekonomske stroke, ki bi ob vpogledu v vso dokumentacijo in tudi dokumentacijo, ki se nahaja pri stečajnem upravitelju družbe R. d.o.o., podal mnenje glede višine terjatve. Sodišče pa ni imenovalo niti izvedenca, niti ni zaslišalo stečajnega upravitelja, kot je bilo predlagano. S tem je bila drugemu tožencu odvzeta možnost do izjave. Tudi ne drži tolmačenje sodišča, da morebitno zmanjšanje obveznosti glavnega dolžnika (šele) v stečajnem postopku, kar sta toženca ugovarjala, ne pomeni ustreznega zmanjšanja porokove obveznosti. Po mnenju drugega toženca namreč poplačilo glavnega dolžnika pred ali pa tudi v stečajnem postopku vpliva na porokovo obveznost, saj bi drugače tožnica dobila dvakrat plačano isto terjatev in bi bila ta neupravičeno obogatena. Prav tako ne drži, da naj ne bi prišlo do zastaranja. Prišlo je do zastaranja, kot sta toženca to že pojasnila in se pri tem sklicuje na vloge, ki sta jih podala v postopku. Drugi toženec se pri tem sklicuje na vse svoje navedbe, dokaze in dokazne predloge, ki sta jih s prvim tožencem podala v svojih vlogah v postopku. Predlaga, da se v izpodbijanem delu sodba spremeni tako, da se vse tožbene zahtevke v celoti zavrne ali zavrže, tožnici pa naloži plačilo stroškov postopka.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V obravnavanem primeru je tožnica zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe, prilagodila tožbeni zahtevek tako, da je zahtevala izpolnitev v korist pridobitelja terjatve. Da je do prenosa terjatve prišlo, nedvomno izhaja iz listine v spisu (A50), na katero se sklicuje tudi sodišče v izpodbijani sodbi (7. točka obrazložitve) in drugačne pritožbene navedbe ne držijo. S tem ni prišlo do subjektivne spremembe tožbe, saj sta pravdni stranki ostali nespremenjeni. Tudi pravdni tožbeni zahtevek je ostal nespremenjen, saj predstavlja njegovo oblikovanje med postopkom le način izpolnitve obveznosti.

5. Sodišče ni bilo dolžno zaslišati tožencev, saj se slednja naroka, na katerega sta bila pravilno vabljena (listovna št. 109), nista udeležila, svojega izostanka pa tudi nista ustrezno, v smislu 115. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), opravičila. Dokazna ocena o zavedanju tožencev, da sta podpisala poroštveno izjavo, podana v 12. točki obrazložitve, je prepričljiva in življenjsko logična. Te dokazne ocene pritožba s svojimi navedbami, da je priča T.Š. izpovedala, da se predmetne zadeve v detajle sploh ne spomni, ne more omajati, sploh, ker povsem spregleda, da je navedena priča jasno pojasnila potek postopka podpisovanj pogodb in povedala tudi, da sta toženca zelo vešča bančnih poslov, saj to ni bil njun edini posel s tožnico. Poleg tega pa sodišče svoj zaključek o tem, da sta se toženca zavezala kot solidarna poroka, ni temeljilo le na izpovedbi priče T.Š. ampak tudi na podlagi tožbi priloženih listin. V kolikor bi v dokaznem postopku sodišče prišlo do zaključka, da eden od tožencev ne odgovarja kot solidarni porok, bi to jasno navedlo in obrazložilo. Ker pa je zapisalo, da tožena stranka odgovarja kot solidarni porok, pomeni, da je s tem mislilo oba toženca, saj toženo stranko predstavljata oba toženca.

6. Sicer pa je zaključek sodišča, da prijava terjatve v stečajni postopek in poplačilo upnika v stečajnem postopku, glede na določbo drugega odstavka 1022. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), ne vpliva na porokovo obveznost, materialnopravno zmoten.

7. Samo priznana in ne poplačana terjatev na obstoj porokove obveznosti do upnika (tožene stranke do tožeče) nima vpliva. Če bi bila terjatev v stečajnem postopku glavnega dolžnika družbe R. d.o.o. res že poplačana, kot sta zatrjevala toženca v postopku na prvi stopnji (navedbe v 6. točki vloge z dne 20.6.2014, listovna št. 93), bi to pomenilo, da je tožnica svojo terjatev dobila poplačano že od glavnega dolžnika. Obveznost bi torej prenehala (prvi odstavek 270. člena OZ), kar pomeni, da bi bila toženca prosta svoje obveznosti, saj s prenehanjem glavne obveznosti ugasne tudi (njuno) poroštvo. Enako velja tudi za solidarno obveznost¹.

8. V obravnavani zadevi je torej pomemben odgovor na vprašanje, ali je tožnica v stečaju zoper glavnega dolžnika dosegla (delno) poplačilo svoje terjatve še pred izdajo izpodbijane sodbe. Gre za odločilno dejstvo o katerem sodišče ima ugotovitev in za katero sta toženca predlagala, da se zasliši stečajnega upravitelja. Zaradi napačnega materialnopravnega stališča sodišče temu predlogu ni ugodilo, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar zatrjuje tudi pritožnik.

9. Upoštevaje navedeno, je bilo treba utemeljeni pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na pritožnika razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Napotki za delo so razvidni iz predhodne obrazložitve.

10. Pritožba je v delu, ki se nanaša na zastaranje, pavšalna in ne omogoča pritožbenega preizkusa. Pri tem pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je neupoštevno sklicevanje pritožnika na navedbe v predhodnih vlogah, podanih v obravnavanem postopku, saj je pritožba samostojno pravno sredstvo, ki mora obsegati poleg drugih sestavin tudi pritožbene razloge (335. člen ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

-------------------------------
¹ Primerjaj odločbo VSL II Cp 537/2016 z dne 13.4.2016

Datum zadnje spremembe:

26.09.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 68/2015
• VSL sodba in sklep II Cp 2345/2016
• VSL sklep I Cpg 1138/2013