VSK Sodba II Kp 39958/2010

Jedro

Način delitve premoženjske koristi ni zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 261. člena KZ, kršitev kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP tudi ni podana, če sodba o tem nima razlogov.

Izrek

I. Ob reševanju pritožb se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti spremeni:

- v opisu kaznivih dejanj tako, da se v uvodu točke I/A izpodbijane sodbe datum "19. novembra 2005" nadomesti z datumom "16. januarja 2006"; v točki I/A/1 znesek "100.525,00 SIT" nadomesti z zneskom "59.250,99 SIT" ter znesek "419,48 EUR" nadomesti z zneskom "247,25 EUR"; v točki I/A/2 se izpustijo točke od 1 do 3, točki 4 in 5 pa postaneta točki 1 in 2; v uvodnem opisu točke I/B izreka izpodbijane sodbe se datum "18. novembra 2005" nadomesti z datumom "30. decembra 2005", znesek "239.490,00 SIT" se nadomesti z zneskom "171.992,02 SIT" ter znesek "999,37 EUR" nadomesti z zneskom "717,71 EUR"; v točki I/B izreka izpodbijane sodbe se izpustijo točke od 1 do 7, točke od 8 do 14 pa postanejo točke od 1 do 7;

- v odločbi o kazenski sankciji tako, da se obtoženemu J. S. v izrečeni pogojni obsodbi določena kazen za kaznivo dejanje pod točko I/A/1 zniža na 4 (štiri) mesece zapora, kazen za kaznivo dejanje pod točko I/A/2 zniža na 2 (dva) meseca zapora, enotna kazen pa zniža na 5 (pet) mesecev zapora; določena kazen v izrečeni pogojni obsodbi obtoženi L. B. se zniža na 4 (štiri) mesece zapora;

- v odločbi o stroških kazenskega postopka v delu, ki se nanaša na sodno takso, ki jo je dolžan plačati J. S. tako, da se znesek 272,00 EUR zniža na 136,00 EUR, tarifna številka 7112 pa se nadomesti z tarifno številko 7111;

- v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku se znesek 419,48 EUR nadomesti z zneskom 247,25 EUR, znesek 579,89 pa se nadomesti z zneskom 470,46 EUR.

Sicer se pritožbe kot neutemeljene zavrnejo in se v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je pod točko I obtoženega J. S. in obtoženo L. B. spoznalo za kriva, da je obtoženi J. S. storil nadaljevano kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja po tretjem odstavku 261. člena Kazenskega zakonika (KZ) v zvezi s 7. členom KZ-1 in kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ, v zvezi s 7. členom KZ-1, obtožena L. B. pa kaznivo dejanje goljufije v sostorilstvu po prvem odstavku 217. člena KZ, v zvezi s 25. členom KZ, v zvezi s 7. členom KZ-1. Na podlagi 50. in 51. člena KZ je obtoženima izreklo pogojni obsodbi, v katerih jima je določilo kazni: obtoženemu J. S. za kaznivo dejanje pod točko I/A.1, pet mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko I/A.2 štiri mesece zapora, nakar mu je, na podlagi 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ določilo enotno kazen sedem mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obtoženi J. S. v preizkusni dobi enega leta in šestih mesecev ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obtoženi L. B. je za kaznivo dejanje pod točko I/B določilo kazen šest mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obtoženka v preizkusni dobi enega leta in šestih mesecev ne bo storila novega kaznivega dejanja. Na podlagi prvega odstavka 49. člena KZ je odločilo, da se v primeru preklica pogojnih obsodb obtožencema v tedaj izrečene kazni zapora, ki so s predmetno sodbo le določene, všteje čas odvzema prostosti obtoženemu J. S. pridržanje dne 14.3.2007 ter obtoženi L. B. pridržanje dne 14.3.2007. Pod točko IV je obtoženega S. S. na podlagi 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da je storil nadaljevano kaznivo dejanje goljufije v sostorilstvu po prvem odstavku 217. člena KZ, v zvezi s 25. členom KZ. Pod točko V je zoper obtoženega J. S., obtoženo L. B. in obtoženega S. S. na podlagi 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo, da naj bi: obtoženi J. S. storil nadaljevano kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja po tretjem odstavku 261. člena KZ in nadaljevano kaznivo dejanje ponarejanja uradnih listin po prvem odstavku 265. člena KZ in nadaljevano kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ, obtožena L. B. in obtoženi S. S. pa nadaljevano kaznivo dejanje goljufije v sostorilstvu po prvem odstavku 217. člena KZ, v zvezi s 25. členom KZ. Pod točko VI izreka izpodbijane sodbe je na podlagi prvega, v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 95. člena ZKP odločilo, da sta obtoženi J. S. in obtožena L. B. dolžna nerazdelno plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, razen stroškov, ki odpadejo na zavrnilni in oprostilni del sodbe, ki obremenjujejo proračun v kolikor se dajo izločiti iz skupnih stroškov. Na podlagi prvega v zvezi s tretjim odstavkom 95. člena ZKP je odločilo, da sta obtoženi J. S. in obtožena L. B. dolžna plačati sodni taksi in sicer obtoženi J. S. 272,00 EUR in obtožena L. B. 136,00 EUR. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka, ki odpadejo na oprostilni del sodbe iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obtoženega S. S. ter potrebni izdatki in nagrada njegove zagovornice, proračun. Pod točko VII je na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP odločilo, da sta obtoženi J. S. in obtožena L. B. dolžna nerazdelno plačati Republiki Sloveniji 419,48 EUR, obtožena L. B. pa še znesek 579,89 EUR. S presežkom je Republiko Slovenijo napotilo na pravdo.

2. Proti taki sodbi so vložili pritožbe: obtožena L. B., njen zagovornik odvetnik G. G. in zagovornik obtoženega J. S., odvetnik B. G.. Obtožena L. B. v pritožbi navaja, da se zoper sodbo pritožuje, ker ni pravična. Pritožbenega razloga ne navaja, ravno tako ne navaja predloga, kako naj pritožbeno sodišče odloči. Njen zagovornik, odvetnik G. G. navaja, da vlaga pritožbo iz vseh dovoljenih pritožbenih razlogov v skladu s 370. členom ZKP ter zaradi odločbe o kazenski sankciji ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje ali pa ravna po prvem odstavku 394. člena ZKP. Zagovornik obtoženega J. S. navaja, da vlaga pritožbo iz razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter kršitve 23. in 29. člena Ustave Republike Slovenije torej iz pritožbenega razloga po 1. in 3. točki 370. člena ZKP ter 23. člena in 29. člena Ustave Republike Slovenije. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v odločanje pred spremenjenim prvostopnim senatom, oziroma v kolikor so zato podani pogoji, izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe.

3. Izpodbijano sodbo je bilo potrebno spremeniti po uradni dolžnosti, pritožbe pa niso utemeljene.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo spremenilo po uradni dolžnosti tako kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe zato, ker je ugotovilo kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP. Izvršitvena kazniva dejanja, ki se nanašajo na obdobje od 18.11.2005 do 2.12.2005 so absolutno zastarala. Za kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja po tretjem odstavku 261. člena KZ je predpisana zaporna kazen od treh mesecev do petih let, za kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ je predpisana zaporna kazen do dveh let, za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ pa je predpisana zaporna kazen do treh let. Za kazniva dejanja, za katera se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto do pet let, kazenski pregon ni več dovoljen, če je preteklo deset let od storitve kaznivega dejanja (šesti odstavek 112. člena KZ, v zvezi s 4. točko prvega odstavka 111. člena KZ). Glede na navedeno je bilo potrebno v točki I/A izpustiti izvršitvena dejanja storjena 19.11.2005, 20.11.2005 in 29.11.2005. V tej posledici je bilo potrebno tudi znižati znesek premoženjske koristi v točki I/A/1 na znesek 59.250,99 SIT oziroma 247,25 EUR, poseči je bilo potrebno tudi v čas storitve kaznivega dejanja in sicer tako, da se pravilno glasi od 16.1.2006 do 4.3.2006. Pritožbeno sodišče je znesek premoženjske koristi navedene v točki A/1 znižalo upoštevajoč izplačan znesek DDV po čeku z dne 16.1.2006 in 4.3.2006, ki znaša 59.250,99 SIT oziroma 247,25 SIT, kot je sodišče prve stopnje ugotovilo v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Iz istih razlogov kot pod točko I/A je moralo pritožbeno sodišče poseči tudi v opis kaznivega dejanja za katerega je bila spoznana za krivo obtožena L. B. (točka I/B izreka izpodbijane sodbe), tako, da je poseglo v čas storitve kaznivega dejanja tako, da se pravilno glasi "od 30.12.2005 do 7.3.2006" (namesto od 18.11.2005 do 7.3.2006). V tej posledici je znižalo znesek pridobljene protipravno premoženjske koristi na 171.922,02 SIT oziroma 717,71 EUR, iz opisa tega kaznivega dejanja je tudi izpustilo izvršitvena dejanja storjena od 18.11.2005 do 2.12.2005.

K pritožbam obtožene L. B. in njenega zagovornika:

5. Zagovornik obtožene L. B., odvetnik G. G. nima prav, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko trdi, da sodišče prve stopnje s svojo sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe. Gre za kršitev, ki je praviloma obtožencu v korist, vložitev pravnega sredstva - pritožbe zaradi take kršitve pa v njegovo škodo (tako sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 11929/2010 z dne 13.12.2012). V obravnavanem primeru ta kršitev ni podana, saj je sodišče prve stopnje v celoti rešilo predmet obtožbe z dne 11.3.2015, s katero je državni tožilec v celoti nadomestil obtožbo z dne 28.12.2009 na katero opozarja pritožnik. Res je, da je obtožba z dne 28.12.2009 na L. B. naslavljala tudi očitek, da je storila kaznivo dejanje ponarejanja poslovnih listin po prvem odstavku 240. člena KZ, vendar je bila ta v celoti nadomeščena z novo dne 11.3.2015, kot izhaja iz listovne št. 1923 do 1930. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ravnalo v skladu s prvim odstavkom 354. člena ZKP in ni imelo podlage, da bi odločalo o obtožnici, ki jo je državni tožilec nadomestil z novo.

6. Isti pritožnik trdi, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev pravil kazenskega postopka, ker ni zagotovilo udeležbe B. Ž. na narokih in je onemogočilo, da bi ga soobtoženi lahko izprašali. Pritožnik s tem uveljavlja kršitev pravice do obrambe, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana. Kazenski postopek zoper obtoženega B. Ž. je bil izločen iz predmetnega postopka, kot je sodišče prve stopnje obrazložilo v 32. točki izpodbijane sodbe, zato je jasno, da se ni mogel udeleževati glavne obravnave v obravnavani zadevi. V tej zadevi obramba ni predlagala zaslišanje B. Ž., zato pritožnik nima prav, ko smiselno trdi, da je bila kršena pravica obtožene L. B., ker ni mogla "izprašati" B. Ž..

7. Pritožnik navaja, da sodišče prve stopnje ni utemeljilo krivde obtoženke in je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožbeno sodišče nasprotno ugotavlja, da so v izpodbijani sodbi navedeni razlogi o krivdi obtožene L. B., saj utemeljitev krivde izhaja iz 40. in 41. točke izpodbijane sodbe. Da je obtožena B. ravnala z namenom, da bi sebi in drugim pridobila protipravno premoženjsko korist je poleg v navedenih točkah izpodbijane sodbe razvidno tudi iz celotne obrazložitve izpodbijane sodbe, še posebej v delu, ki se nanaša na posamične tako imenovane tax free čeke ter v obrazložitvi "naveze med B. in Ž." v 35. točki izpodbijane sodbe. Motiv, ki je obtoženko vodil pri storitvi obravnavanega kaznivega dejanja ni pravno relevanten, zato ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, če v sodbi ta ni obrazložen.

8. Zagovornik obtožene L. B. in L. B., ki se smiselno pridružuje pritožbenim navedbam slednjega, nimata prav, da je dejansko stanje, ki se nanaša na objektivno in subjektivno stran tej obtoženki očitanega kaznivega dejanja zmotno in nepopolno ugotovljeno. Ravno tako ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z drugim odstavkom 355. člena ZKP (da je sodišče prve stopnje presojalo zgolj posamezne dokaze posebej in da ni opravilo presoje vseh dokazov skupaj). Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da je obtožena L. B. storila nadaljevano kaznivo dejanje goljufije tako kot je opisano v točki I/B izreka izpodbijane sodbe ter da je ravnala v sostorilstvu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa odločilna dejstva, ki pomenijo objektivne in subjektivne znake tega kaznivega dejanja. Analiziralo je zagovor obtoženke ter druge izvedene dokaze (izpoved prič, listinske dokaze) ter je na podlagi presoje vseh dokazov skupaj sprejelo pravilne zaključke, ki jih je utemeljilo z razumnimi razlogi. Argumenti, ki jih je sodišče prve stopnje podalo za svojo dokazno oceno so logično prepričljivi in življenjsko sprejemljivi in jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Dokazna ocene objektivnih in subjektivnih znakov tej obtoženki očitanega kaznivega dejanja se ne nahaja le v 35. in 40. točki izpodbijane sodbe kot izpostavlja pritožnik, ravno tako pritožnik nima prav, da temeljijo zaključki na predvidevanju sodišča, da je obtoženka ravnala z goljufivim namenom. Vsa pravno relevantna dejstva in okoliščine so obrazložene tudi v drugih točkah izpodbijane sodbe. Tako je pritožnik spregledal, da je sodišče prve stopnje ugotovilo (in o tem navedlo razloge), da je obtožena L. B. podpisala več tako imenovanih tax free čekov, da je tudi pri sebi doma hranila listič s podatki za N. J., na katerega se glasi tudi ček št. 02025025, da je doma hranila podatke o tem, kdaj je bil račun izdan, na lističu je imela napisano tudi številko čeka in datum carine in sicer kar za deset dni kasneje od izdaje računa, poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo doma pri obtoženki zaseženih več računov iz trgovine, več računov je hranila na svojem oddelku v trgovini, kjer ni bilo blagajne. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje je obtoženka delala kot vodja oddelka keramike in kopalniškega materiala v družbi M. in je opravljala tudi dela na blagajni in na info pultu, kar so potrdile zaslišane priče. Sodišče prve stopnje je tudi nedvomno ugotovilo (in obrazložilo), da je vračilo davka v obravnavani zadevi potekal v nasprotju s Pravilnikom o izvajanju zakona o DDV, ki ga je sprejela družba M. (23. točka izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je tudi dalo pravi pomen izpovedbi priče F. H. in T. K., nasprotne pritožbene trditve niso utemeljene, še posebej, ker je spregledajo, da je sodišče prve stopnje poleg teh izpovedb upoštevalo tudi izpovedbe prič T. M. in I. M., Ž. M. in S. R. ter druge izvedene dokaze. Pritožbeno sodišče tudi ne dvomi v ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obtožena L. B. ravnala v sostorilstvu z B. Ž. in drugimi neznanimi sostorilci tako kot je opisano v točki I/B izreka izpodbijane sodbe. Razloge o tem je prepričljivo obrazložilo, predvsem od 32. do 42. točke izpodbijane sodbe. Pritožnik neutemeljeno trdi, da ima izpodbijana sodba v 35. točki posplošene navedbe. Zaključki navedeni v 35. točki sledijo ugotovitvam dejstev, kot so obrazložena v predhodnih točkah izpodbijane sodbe in tam ocenjenih dokazih. Čeprav so bila pravila glede vračila davka tujim fizičnim osebam jasna, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da glede čekov, ki jih je izpolnjevala in tudi podpisala L. B. ni bilo ravnano v skladu z navodili. Še posebej bode v oči dejstvo, ki dodatno potrjuje, kot sodišče prve stopnje navede "navezo med B. in Ž.", da je enemu od tako nepravilno izpolnjenem čeku (čeku 02010256, izpolnjenem s podatki B. Ž., celo priložen račun 603/324, ob plačilu katerega je bila predložena M. kartica zaupanja (MKZ) 51911, ki je bila last obtožene L. B.. Pritožnik ima prav, da je kaznivo dejanje za katerega je bila spoznano za krivo obtožena L. B. mogoče storiti le z obarvanim naklepom, vendar nima prav, da tega naklepa sodišče prve stopnje pri obtoženki ni ugotovilo in obrazložilo. Nasprotno izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, ki ima po oceni pritožbenega sodišča o tem zadostne razloge. Glede na udeležbo B. Ž., kar je sodišče prve stopnje obrazložilo v 32. in 33. točki izpodbijane sodbe ter navezo med Ž. in obtoženo B., kar je sodišče prve stopnje obrazložilo v 35. točki izpodbijane sodbe, so dokazni zaključki obrazloženi v 40. točki izpodbijane sodbe jasni in se v njih brez dvoma prepozna obrazložitev goljufivega namena obtožene L. B..

9. Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov v oceno sodišča prve stopnje, ki se nanaša na izvedensko mnenje sodnega izvedenca dr. B. R.. V nasprotju s pritožnikom, ki trdi, da "izvajanje" sodnega izvedenca ne prepriča in da je pomanjkljivo, kot je podrobno obrazložil pritožnik na četrti strani pritožbe, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v 8. točki izpodbijane sodbe opravilo prepričljivo dokazno oceno navedenega izvedenskega mnenja, odgovorilo je na vse pripombe in pomisleke obrambe v tej zvezi, tudi tiste, ki jih izpostavlja pritožnik v pritožbi, zato tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da je mnenje sodnega izvedenca strokovno, razumljivo, jasno ter popolno, tako da očitki pritožnika niso utemeljeni in je na njih že odgovorilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

10. Zagovornik obtožene L. B. tudi nima prav, ko izpodbija odločbo o kazenski sankciji izrečeni tej obtoženki s trditvijo, da bi zadostoval izrek sodnega opomina. Za izrek sodnega opomina niso izpolnjeni pogoji iz 61. člena KZ, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je obtoženki izreklo pogojno obsodbo. V odločbo o kazenski sankciji je pritožbeno sodišče poseglo le zaradi manjše kriminalne količine, ki je posledica dejstva, da je bilo potrebno zaradi zastaranja iz opisa obravnavanega kaznivega dejanja izpustiti določena izvršitvena dejanja (pred 30. decembrom 2005). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ocenilo, da je teži obravnavanega kaznivega dejanja in okoliščinam, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, primerna zaporna kazen v trajanju štirih mesecev, ki jo je potrebno določiti v okviru kazenske sankcije - pogojne obsodbe, pri čemer pritožbeno sodišče še ocenjuje, da je preizkusna doba enega leta in šestih mesecev primerna spoznanju, da obtoženka v tem času ne bo ponovila kaznivega dejanja.

11. Ker je pritožbeno sodišče poseglo v opis kaznivega dejanja v točki I/B tudi v delu, ki se nanaša na višino pridobljene premoženjske koristi in sicer tako, da je ta sedaj nižja in znaša 717,71 EUR oziroma v točki I/A na 247,25 EUR, je temu sledila tudi sprememba, ki se nanaša na odločbo o premoženjskopravnem zahtevku tako, da se priznani premoženjskopravni zahtevek Republike Slovenije ustrezno zniža.

K pritožbi zagovornika obtoženega J. S.:

12. Zagovornik obtoženega J. S. trdi, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko v izreku (v točki I/A/1) izpodbijane sodbe ni razvidno, "po kakšnem ključu" so si obtoženec in soobtoženi delili premoženjsko korist. Ta kršitev ni podana, saj način delitve premoženjske koristi ni okoliščina, ki bi jo potrebno vnesti v opis obravnavanega kaznivega dejanja. Pritožnik tudi nima prav, da izpodbijana sodba nima razlogov o pravno relevantnih dejstvih in okoliščinah. Ker kot že rečeno način delitve premoženjske koristi ni zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 261. člena KZ, kršitev kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP tudi ni podana, če sodba o tem nima razlogov. Sodišče prve stopnje je tudi sicer ugotovilo, da do izplačila DDV ni bil upravičen le tisti, ki je bil naveden na čeku, ampak je lahko denarni znesek prevzel vsakdo, ki je prinesel potrjen obrazec, kot je obrazložilo v izpodbijani sodbi. Pritožnik nadalje nima prav, ko uveljavlja enako kršitev s trditvijo, da je izrek nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja nesklepčen oziroma nerazumljiv. Pritožnik trdi, da iz opisa obravnavanega kaznivega dejanja ni jasno na kakšen način naj bi si obtoženec in soobtožena L. B., B. Ž. in S. S. pridobili premoženjsko korist, če so bili do vračila DDV po čekih upravičeni v čekih navedeni kupci. Kot že zgoraj navedeno način pridobitve premoženjske koristi za obravnavano kaznivo dejanje ni pravno relevantno oziroma ni njegov zakonski znak, v obrazložitvi izpodbijane sodbe pa je sodišče prve stopnje, posebej glede posameznih čekov obrazložilo, da osebe, ki so bile navedene v čekih dejansko niso bili kupci blaga ter je bil, kot že zgoraj povedano, DDV izplačan tistemu, ki je prinesel potrjen obrazec.

13. Pritožnik navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo obtoženčevo pravico do nepristranskega sodišča, ki jo zagotavlja Ustava Republike Slovenije v 23. členu, vendar po oceni pritožbenega sodišča nima prav. Res je v 21. točki zapisano, da je "očitno ob prihodu na delo na MP S., način dela vpeljal tudi med tamkajšnje sodelavce carinike", vendar pritožnik nima prav, da je tak zaključek arbitraren in nima podlage v izvedenih dokazih, saj je sodišče prve stopnje v tej točki in v preostalih točkah izpodbijane sodbe jasno obrazložilo okoliščine, ki so utemeljevale tak zapis.

14. Pritožnik trdi, da je sodišče prve stopnje kršilo obtoženčevo pravico do obrambe, ker ni zaslišalo oseb, kupcev oziroma na tax free čekih navedenih oseb in vseh oseb, katere so carinskim organom dale izjave. Po oceni pritožbenega sodišča je izpodbijani sodbi prepričljivo obrazloženo zakaj je bila izvedba teh dokazov nepotrebna. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je z izvedbo listinskih dokazov oz. na podlagi celotnega dokaznega postopka lahko brez zaslišanja teh oseb zanesljivo zaključilo, v katerih primerih so podatki na tax free čekih gotovo lažni, kot je sodišče prve stopnje obrazložilo v 48. točki (in drugih točkah, ki se nanaša na posamezne čeke in listine priložene k tem čekom, ki dokazujejo postopanje v nasprotju z navodilom za vračilo davka tujim fizičnim osebam, kot ga je sodišče prve stopnje ugotovilo v 23. točki izpodbijane sodbe in kot so o tem izpovedovale tudi zaslišane priče). Drugače kot pritožnik pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je nedvomno, da kupci navedeni na tax free čekih niso dejanski kupci in tudi ne izvozniki blaga, ki bi bili upravičeni do vračila DDV. Dejansko stanje v tej zvezi je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, zato bi bil dodatni dokazni postopek v tej smeri nepotreben.

15. Pritožnik tudi nima prav, da izpodbijana sodba nima prepričljivih razlogov o tem, da je obtoženec vedel, da potrjuje iznos blaga iz Republike Slovenije, čeprav to blago ni zapustilo območja Republike Slovenije. O tem ima izpodbijana sodba obširne in prepričljive razloge, da dvoma v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče nima.

16. Da je obtoženec čeka navedena v izreku izpodbijane sodbe prejel od B. Ž. je iz izpodbijane sodbe jasno razvidno, pritožnik tudi nima prav, da bi to moralo biti opisano v točki I/A-1 do 2, saj to ni znak obravnavanih kaznivih dejanj.

17. Pritožnik ima prav, da je obtoženec zanikal, da je on podpisnik ponarejenih tax free čekov, vendar nima prav, da sodišče prve stopnje ni pravilno in popolno ugotovilo, da je s svojim podpisom in uradnim pečatom potrdil iznos blaga iz Republike Slovenije, čeprav je vedel, da v obrazcu opisano blago ni bilo izvoženo. Ker je pritožbeno sodišče iz opisa obravnavanega kaznivega dejanja izpustilo čeke navedene pod številko 1 do 3 točke I/A/2 izreka izpodbijane sodbe, sta sedaj aktualna le čeka z dne 16.1.2006 in 4.3.2006. Pritožnik ima sicer prav, da je izvedenec dr. B. R. za podpis na čeku številka 02024887, navedel, da ne more na nivoju gotovosti povedati, da je podpis obtoženca, vendar je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo, da ugotovitev, da je obtoženec (tudi ta) ček podpisal, ne izhaja le iz izvedenskega mnenja dr. B. R., ampak to potrjujejo tudi drugi izvedeni dokazi, kar je obrazložilo v 6. do 21. točki izpodbijane sodbe. Pritožnik temu nasprotju s trditvijo, da je izvedenec dr. B. R. od 88 pregledanih tax free čekov zaključil, da na 27 zagotovo ni podpisa obtoženca, pa so kljub temu vneseni v CIS pod imenom obtoženca, vendar pritožbeno sodišče te trditve ne more preizkusiti, ker ni konkretizirana. Pritožbeno sodišče na to le odgovarja, da je pritožnik sam ponudil odgovor na to vprašanje, čeprav ga ocenjuje za neživljenjskega in nelogičnega. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje je blago po čekih navedenih v točki I/A/2 (sedaj sta aktualna le dva čeka) prešlo mejo na Mejnem prehodu S. v obdobju, ko je tam delal obtoženec kot carinik. V CIS so bili vneseni pod številko in geslom obtoženca, listič z gesli je bil obtožencu zasežen tekom hišne preiskave na domu. Sodišče prve stopnje je zanesljivo izključilo, da bi nekdo drugi s šifro in poznavanju gesla obtoženca v CIS vnašal podatke v njegovem imenu in bi pri tem tudi hkrati bil premeščen iz S. v S..

18. Pritožnik izpodbija izvedensko mnenje dr. B. R. in trdi, da ta ni opravil svojega dela strokovno, da njegovega mnenja ni mogoče preveriti tudi z drugim izvedencem oziroma da je tako mnenje obrambi onemogoča, da bi pri drugem strokovnjaku preverila pravilnost zaključka izvedenca. V pritožbi podrobneje obrazloži svoje nestrinjanje z izvedenskim mnenjem ter trdi, da bi sodišče prve stopnje moralo slediti dokaznemu predlogu obrambe, da se izvedensko mnenje dopolni oziroma da se imenuje drugega izvedenca. Trdi, da je z zavrnitvijo tega dokaznega predloga sodišče prve stopnje kršilo načelo poštenega sojenja iz 6. člena EKČP.

19. Kot je obrazloženo v tej sodbi v 9. točki, tudi pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost in strokovnost izvedenskega mnenja dr. B. R., zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zavrnilo dokazni predlog za postavitev drugega izvedenca grafološke stroke. Oceno izvedenskega mnenja dr. R. je sodišče prve stopnje podalo v 8. točki izpodbijane sodbe. Gre za podrobno in natančno oceno, ki je tudi za pritožbeno sodišče sprejemljiva in je pritožnik s pritožbenimi navedbami in stališči ne more izpodbiti. Na vse pomisleke pritožnika je sodišče prve stopnje odgovorilo v izpodbijani sodbi ter je pravilno zaključilo, da niso bili izpolnjeni pogoji po 257. členu ZKP, ko bi bilo potrebno mnenje še dopolniti oziroma postaviti drugega izvedenca. Pritožnik nima prav, da je izvedenec izdelal mnenje "na pamet". Okoliščina, da izvedenskega mnenja ni še "grafično dokumentiral", ne pomeni, da je izvedensko mnenje nestrokovno, kot je podrobno pojasnilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Tudi brez grafičnega prikaza bi lahko obramba, če je menila, da zaključki izvedenca niso sprejemljivi, izvedensko mnenje preverila pri strokovnjaku obrambe, kar je izvedenec dr. B. R. izrecno potrdil, ko je bil zaslišan na glavni obravnavi. Pritožnik tako nima prav, da je bilo obrambi onemogočeno, da pri drugem strokovnjaku preveri pravilnost zaključka izvedenca.

20. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odgovorilo na trditev pritožnika, da je obtoženec v obravnavanem obdobju uporabljal drugačen imenski žig in sicer "S. J. - carinski delavec", medtem ko se na spornih tax free čekih nahaja imenski žig z napisom "J. S.". Pritožnik trdi, da sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ko je zavrnilo dokazni predlog, da se pridobi izvedensko mnenje glede predloženega imenskega žiga oziroma, da se pri Carinski upravi Republike Slovenije preveri, kateri imenski žig je pritožnik uporabljal v času nastanka spornih tax free čekov, oziroma istovetnost predloženega imenskega žiga (obramba ga je predložila 27.8.2015), vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je te dokazne predloge zavrnilo. To je v 6. točki izpodbijane sodbe prepričljivo obrazložilo. Pritožnik se s tem ne strinja in trdi, da je sodišče prve stopnje spregledalo tretji odstavek 76. člena Zakona o carinski službi (ZCS-1), ki določa, da se do zamenjave uporablja sedanje table, oznake, pečate, štampiljke in žige carinarnic ter njihovih organizacijskih enot, obrazci in službene izkaznice delavcev v organih službe. Sodišče prve stopnje je namreč v 6. točki pojasnilo, da je Zakon o carinski službi, sprejet leta 1999 uvedel izraz "carinik" in carinske urade, da je izraz carinik uporabljen tudi v drugih dokumentih, ki jih navaja sodišče prve stopnje ter da je Zakon o carinski službi sprejet leta 1991 uporabljal izraz "delavec" za zaposlene v carinski upravi ter tudi za delavce, razporejene na dela v carinarnici. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da imenski žig, ki ga je na glavni obravnavi dne 27.8.2015 predložila obramba, to je žig z izrazom "carinski delavec" ni žig obravnavanega obdobja. Pritožbeno sodišče temu pritrjuje. Pritožnik opozarja na tretji odstavek 76. člena Zakona o carinski službi (ZCS-1), pritožbeno sodišče pa odgovarja, da iz drugega odstavka 76. člena ZCS-1 izhaja, da mora uprava uskladiti notranjo organizacijo in delo z določbami zakona najkasneje v enem letu od dneva pričetka veljavnosti tega zakona. Zakon o carinski službi, ki je opustil izraz "carinski delavec" je bil, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, sprejet leta 1999, kar pomeni (upoštevajoč drugi odstavek 76. člena ZCS-1), da so žigi, pečati in štampiljke v obravnavanem obdobju, ko je od uveljavitve zakona minilo več let, bili že usklajeni z določbami novega zakona. To končno potrjujeta tudi imenska žiga B. B. in B. M., ki sta v obravnavanem obdobju imela imenski žig enake vrste kot obtoženi S., kot je ugotovilo sodišče prve stopnje in obrazložilo v 6. točki izpodbijane sodbe. Pritožnik te ugotovitve ne more izpodbiti s trditvijo, da podzakonski predpisi oziroma še danes dostopni obrazci še vedno uporabljajo izraz "carinski delavec", saj je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, da obtoženec ni uporabljal takega imenskega žiga, kot ga je predložila obramba (šele) na glavni obravnavi dne 27.8.2015, pred tem pa tudi v svojem zagovoru ni zatrjeval, da je bil njegov imenski žig drugačen kot sta ga imela npr. B. B. in B. M.. Ni logično, da bi prej navedena uporabljala že usklajeni žig, obtoženec pa bi še vedno uporabljal starega.

21. Po oceni pritožbenega sodišča je bilo torej dejansko stanje obravnavanih kaznivih dejanj pravilno in popolno ugotovljeno ter zato dokaznega postopka ni bilo potrebno dopolnjevati, saj že dokazi, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje in njihova pravilna dokazna ocena vodi v prepričanje o obtoženčevi krivdi (2. odstavek 3. člena ZKP)

22. Preizkus odločbe o kazenski sankciji izrečeni obtoženemu J. S. na podlagi 396. člena ZKP je pokazal, da je potrebno v odločbo o kazenski sankciji poseči zaradi manjše kriminalne količine, ki je nastala s tem, ko je pritožbeno sodišče poseglo v opis obravnavanega kaznivega dejanja tako kot izhaja iz izreka te sodbe. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da je teži nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja po tretjem odstavku 261. člena KZ in okoliščinam, ki jih je sodišče prve stopnje obrazložilo v 42. točki izpodbijane sodbe, primerna zaporna kazen v izrečeni pogojni obsodbi v trajanju štirih mesecev, teži nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ in olajševalnim okoliščinam je primerna kazen dva meseca zapora, primerna enotna kazen pa pet mesecev zapora, zato je pritožbeno sodišče določeni kazni za posamična kazniva dejanja znižalo oziroma je znižalo enotno kazen tako kot izhaja iz izreka te sodbe. Pri tem pritožbeno sodišče še ocenjuje, da je preizkusna doba enega leta in šestih mesecev primerna spoznanju, da obtoženec v tem času ne bo ponovil kaznivega dejanja.

23. Pritožbeno sodišče je tudi poseglo v odločbo o premoženjskopravnem zahtevku, saj je pridobljena premoženjska korist opisana v točki I/A/1 sedaj nižja in znaša 247,25 EUR. Ta znesek je obtoženi J. S. dolžan nerazdelno z obtoženo L. B. plačati Republiki Sloveniji.

24. Ker je pritožbeno sodišče poseglo v odločbo o kazenski sankciji tako, da sedaj določena enotna zaporna kazen v okviru pogojne obsodbe vpliva tudi na višino sodne takse, ki jo je obtoženec dolžan plačati, je pritožbeno sodišče poseglo tudi v odločbo o stroških kazenskega postopka tako, da je znesek sodne takse, ki jo je obtoženec dolžan plačati znižalo na 136,00 EUR (tarifna številka 7111 v zvezi s tarifno številko 7113 Zakona o sodnih taksah - ZST-1).

25. Preizkus izpodbijane sodbe opravljen v mejah 383. člena ZKP ni pokazal nepravilnosti.

26. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti spremenilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe, sicer pa je pritožbe zavrnilo kot neutemeljene ter je v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člena ZKP).

27. Ker je odločitev pritožbenega sodišča v korist obeh obtožencev, odločitev o stroških pritožbenega postopka (sodne takse za pritožbo) odpade (drugi odstavek 98. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

24.10.2017

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 23/2009
• VSK sodba Kp 297/98
• VSM sodba Kp 457/2002