<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK Sodba I Cp 830/2016

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:2017:I.CP.830.2016
Evidenčna številka:VSK00001040
Datum odločbe:20.06.2017
Senat, sodnik posameznik:Tatjana Markovič Sabotin (preds.), Boženka Felicijan Hladnič (poroč.), Špela Prodan
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODVETNIŠTVO
Institut:trditveno in dokazno breme - dokazni standard - znižanje dokaznega standarda - verjetnost - prepričanje - gotovost - razpravno načelo - kršitev razpravnega načela - ponovljen postopek - nagrada za narok v ponovljenem postopku

Jedro

Ne glede na to, da je sicer za vsebinsko odločanje o pravno relevantnih dejstvih potreben dokazni standard gotovosti, kar izpostavlja pritožba, pa sodna praksa dopušča, da je v določenih primerih, ko je zaradi specifičnosti relevantnega dejstva ta dokazni standard praktično nedosegljiv, dopustno znižanje dokaznega standarda tako, da sodišče šteje relevantno dejstvo za dokazano že na podlagi ustrezne stopnje verjetnosti o njegovem obstoju, ne pa na podlagi prepričanja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki II izreka spremeni tako, da se znesek 2.893,87 EUR nadomesti z zneskom 2.836,97 EUR.

Sicer se v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu (točka I izreka) pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 11511/2012 z dne 30.1.2012 delno v veljavi, in sicer v prvi točki še za znesek 2.996,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.11.2011 dalje do plačila in v tretji točki še za znesek 84,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.2.2012 dalje do plačila, kar vse je toženec dolžan tožniku plačati v roku 15 dni; glede izvršilnih stroškov v znesku 23,18 EUR pa se sklep o izvršbi razveljavi in stroškovni zahtevek v tem delu zavrne (I. točka izreka). Odločilo je še, da mora toženec tožniku povrniti 2.893,87 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se z obsežno pritožbo pritožuje toženec po svoji pooblaščenki. Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Pritožbene razloge deli v dva sklopa, glede obsega izvršenih del in glede dogovora o fiksnem plačilu.

3. Glede obsega izvršenih del pritožba vztraja, da tožnik ni imel ustreznih navedb. Skliceval se je zgolj na račune in obračune, ki jih je predlagal kot dokaz, dokazi pa ne morejo nadomeščati pomanjkljive trditvene podlage. Sodišče je črpalo trditve iz dokazov in s tem kršilo razpravno načelo iz 7. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Poleg tega je sodišče prekršilo razpravno načelo s tem, ko je izvedencu naložilo, da ugotovi in poda mnenje, ali so bila vsa dela, navedena v obračunih, izvršena s strani tožnika oziroma ali je sploh mogoče ugotoviti, katera elektroinštalacijska dela je opravil tožnik. Sodišče ne bi smelo tako postopati, saj tožnik ni predlagal izvedenca zaradi ugotavljanja, katera dela je opravil oziroma katerih ni opravil on, pač pa zaradi ugotovitve vrednosti opravljenih del. Toženec je v vlogi z dne 21.1.2015 nasprotoval temu, da bi izvedenec ugotavljal obseg del in opozoril na spoštovanje načela dispozitivnosti in razpravnega načela, na to je opozarjal ves čas postopka in je pritožbeno sodišče v sodbi I Cp 705/2015 napačno razlogovalo, ko je navedlo, da toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljal kršitve razpravnega načela. Pa tudi sicer, v kolikor se stranka sklicuje na kršitev razpravnega načela šele v pritožbi, ne more biti prepozna, če je za kršitev pravil izvedela šele z vročitvijo sodbe. Toženec pa je šele z vročitvijo izpodbijane sodbe izvedel, da sodišče ni napravilo dokazne ocene zaslišanih prič Š. in L., pač pa je svojo odločitev oprlo na izvedensko mnenje. Dalje pritožba navaja, da je izvedensko mnenje tudi sicer nasprotujoče, in ga toženec ne razume tako kot sodišče. Izvedenec v nobenem mnenju ni povedal, katera dela je opravil tožnik. Izvedenec se sploh ni ukvarjal z vprašanjem, ali je zaračunana dela izvedel tožnik, pač pa je le preverjal, ali je delo, ki je bilo zaračunano, opravljeno. Glede na izpoved izvedenca, da ni ugotavljal, katera dela je opravljal tožnik, je nerazumen zaključek, da je verjetnost najmanj 80 %, da je tožnik porabil material in obračunal ure, kot to izhaja iz tožnikovih računov. Če namreč izvedenec ni ugotavljal, katera dela je opravil tožnik, tudi ne more vedeti, kakšna je verjetnost, da jih je opravil in koliko materiala je porabil. Potemtakem gre le za ugibanja izvedenca, ki ne temeljijo na nobeni podlagi. Sodišče bi moralo izvedenca ponovno zaslišati, kot je to predlagal toženec, in razčistiti njegovo ugotovitev, ki jo je sodišče povzelo. V kolikor pa sodišče ne more z gotovostjo ugotoviti nekega dejstva, mora tožbeni zahtevek zavrniti, ne pa znižati dokazni standard. Dokazni standard pri vsebinskih odločitvah v pravdnem postopku je prepričanje in ne verjetnost. Sodišče bi zato moralo opraviti temeljito dokazno presojo izpovedi prič L., Š. in A. in na tej podlagi samo ugotoviti, katera dela je opravil tožnik. V primeru, če tega ne bi moglo ugotoviti, pa bi moralo v zadevi odločati po pravilu o dokaznem bremenu.

4. Glede dogovora o fiksni ceni pritožba napada pravilnost zaključka prvostopenjskega sodišča, da toženec ni dokazal dogovora o fiksni ceni. Toženčeve trditve o obstoju takšnega dogovora sta potrdila tudi priči A. in M., njune izpovedi pa je sodišče zmotno ocenilo. Ravnanje strank v konkretnem primeru sodišče zmotno interpretira, s tem v zvezi pritožba daje svojo interpretacijo okoliščin, ki bi pripeljala do pravilnega zaključka, da je bil sklenjen dogovor o fiksni ceni. Napada tudi odločitev o stroških postopka.

5. Tožnik je po svojem pooblaščencu odgovoril na pritožbo, nasprotoval pritožbenim navedbam in predlagal njeno zavrnitev.

6. Pritožba je delno utemeljena.

7. V obravnavani zadevi tožnik vtožuje plačilo za opravljeno delo na toženčevi hiši. V postopku (ki se je začel kot izvršilni postopek na podlagi verodostojne listine in se je po ugovoru dolžnika oziroma toženca nadaljeval v pravdnem postopku) med strankama ni bilo sporno, da sta konec leta 2010 sklenili ustno podjemno pogodbo, s katero se je tožnik zavezal opraviti elektroinštalaterska dela na novogradnji toženca. Sporna med strankama je bila vsebina dogovora glede plačila in obseg s strani tožnika izvršenih del. Tožnik je določena elektroinštalaterska dela opravil, toženec pa je tožniku na račun opravljenih del nesporno plačal 13.600,00 EUR. S predmetno tožbo je tožnik je zahteval plačilo zneska 5.224,08 EUR, kar predstavlja razliko med vsoto zneskov po računu št. 45/2011 (priloga A2) in računu št. 50/2011 (priloga A5).

8. Sodišče prve stopnje je o zahtevku že odločalo. S sodbo P 40/20141 je zahtevku ugodilo (t.j. sklep o izvršbi obdržalo v veljavi) za znesek 1.381,52 EUR, v preostanku pa ga je zavrnilo (v tem delu je sklep o izvršbi razveljavilo). Prvostopenjska sodba je bila z odločbo Višjega sodišča v Kopru I Cp 705/2015 glede zneska 1.381,52 EUR in v zavrnilnem delu glede zneska 845,70 EUR potrjena, glede zavrnilnega dela v znesku 2.996,86 EUR pa razveljavljena in vrnjena v ponovno odločanje, o čemer je sodišče prve stopnje odločilo z izpodbijano sodbo tako, da je sklep o izvršbi obdržalo v veljavi tudi za znesek 2.996,86 EUR. S takšno odločitvijo prvostopenjskega sodišča se pritožbeno sodišče strinja in je pritožba s svojimi razlogi ne uspe omajati.

9. Kot že navedeno, je bila med strankama sporna vsebina dogovora glede plačila. S tem v zvezi je tožnik zatrjeval, da je bilo s tožencem dogovorjeno sprotno plačevanje na podlagi opravljenega dela in predhodno izstavljenega računa, medtem ko je toženec trdil, da sta se s tožnikom dogovorila za fiksno ceno. Da toženec, na katerem je bilo dokazno breme, obstoja dogovora o fiksni ceni ni uspel dokazati, je zaključilo že prvostopenjsko sodišče v sodbi P 40/2014, temu zaključku je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče v svoji odločbi I Cp 405/2015. Svojega stališča v zvezi s tem pritožbeno sodišče ni spremenilo, razloge zanj je obširno obrazložilo v svoji odločbi in se v izogib ponavljanju nanjo v celoti sklicuje. Pritožbene navedbe, s katerimi toženec napada omenjeni zaključek in vztraja pri obstoju dogovora o fiksni ceni, na navedeni zaključek zato ne vplivajo.

10. Pritožba ne uspe omajati niti zaključka prvostopenjskega sodišča glede obsega opravljenih del. S tem v zvezi pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je neutemeljen očitek kršitve razpravnega načela, ki ga pritožba vidi v pomanjkljivi trditveni podlagi tožnika glede obsega opravljenih del. Tudi s tem v zvezi je pritožbeno sodišče že zavzelo stališče (I Cp 705/2015, točka 12 obrazložitve), in sicer je štelo, da so tožnikove trditve glede obsega del ustrezne, saj iz obračunov, ki jih je priložil računom, jasno izhaja, katera dela so predmet tega postopka. Pritožba tega ne uspe omajati. Neuspešno je tudi pritožbeno vztrajanje na kršitvi razpravnega načela zaradi izvedbe dokaza z izvedencem zaradi ugotavljanja obsega del, ki jih je opravil tožnik. V kolikor je namreč izvedenec sploh lahko ugotavljal vrednost izvršenih del, je glede na to, da je bilo stanje na toženčevi hiši v času priprave izvedenskega dela dokončano (gradnja zaključena), toženec pa tudi ni podal ustrezne trditvene podlage o tem, točno katera dela je po odhodu tožnika z gradbišča opravil priča L.2, moral najprej ugotoviti (tudi) obseg s strani tožnika opravljenih del (pri tem upoštevaje s strani tožnika zatrjevana opravljena dela, stanje na kraju samem in svoje strokovno znanje).

11. Na opravljeno izvedensko delo in njegove zaključke oziroma na izpovedbo izvedenca glede obsega opravljenih del se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo. Prepričljivo je ocenilo izpovedbe prič Š. in L. in pojasnilo, da z ostalimi izvedenimi dokazi ni moglo z gotovostjo ugotoviti obsega teh del, zato je sledilo izvedencu. Pri svojem zaključku o tem, katera dela je opravil tožnik, je sodišče prve stopnje sicer znižalo dokazni standard na veliko verjetnost, vendar pa pritožba takšno postopanje prvostopenjskega sodišča neutemeljeno napada. Izvedenec je ugotovil, da je z veliko, 80 % verjetnostjo vsa sporna dela opravil tožnik. Ne glede na to, da je sicer za vsebinsko odločanje o pravno relevantnih dejstvih potreben dokazni standard gotovosti, kar izpostavlja pritožba, pa sodna praksa dopušča, da je v določenih primerih, ko je zaradi specifičnosti relevantnega dejstva ta dokazni standard praktično nedosegljiv, dopustno znižanje dokaznega standarda tako, da sodišče šteje relevantno dejstvo za dokazano že na podlagi ustrezne stopnje verjetnosti o njegovem obstoju, ne pa na podlagi prepričanja3. Upoštevaje pojasnila izvedenca, da ne more z gotovostjo ugotoviti, katera dela je opravil tožnik oziroma bi bilo za to potrebno dejansko izvleči potegniti vso (že inštalirano) elektroinštalacijo v že dokončani hiši, gre po oceni pritožbenega sodišča za takšne specifične okoliščine, ki znižanje dokaznega standarda upravičujejo.

12. Pač pa je pritožba delno utemeljena v delu, v katerem izpodbija odločitev o stroških postopka, in sicer glede priznanih potnih stroškov. Spisovni podatki namreč izkazujejo, da sta bila v zadevi opravljena samo dva ogleda z izvedencem4, sodišče prve stopnje pa je priznalo potne stroške za štiri oglede. Drugi pritožbeni očitki glede priznanih stroškov niso utemeljeni. Pritožba ima sicer prav, da gre tožniku ena nagrada za postopek, vendar to velja za postopek na prvi stopnji, za postopek na pritožbeni stopnji pa mu gre nagrada za vsak pritožbeni postopek. V skladu s tar. št. 3102 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) v zvezi s 14. in 19. členom ZOdvT pa je stranka v ponovljenem postopku upravičena do nove nagrade za narok5.

13. Toženec je s pritožbo uspel delno le glede stroškov postopka, ki so stranka terjatev, ni pa uspel glede glavne terjatve, zato sam krije svoje stroške postopka (prvi odstavek 154. člena in 165. člen ZPP). Prav tako krije svoje stroške pritožbenega postopka tožnik, saj v odgovoru na pritožbo ni navedel ničesar takšnega, s čimer bi pripomogel k odločitvi o pritožbi in zato po oceni pritožbenega sodišča ne gre za potrebne stroške (155. člen ZPP).

-------------------------------
1 Sodba z dne 19.5.2015 na list. št. 409
2 Ki je dokončal elektroinštalaterska dela na toženčevi hiši
3 Glej VSL I Cp 3490/2013
4 Dne 27.10.2014 in dne 24.11.2014, kot to izhaja iz izvedenskega mnenja na list. št. 294-295.
5 Glej VSL II Cp 2728/2016, VSL II Cp 66/2016, VSL II Cp 2105/2012, VSL II Cp 238/2012, VSL I Cp 1638/2014.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 7, 212.
Zakon o odvetniški tarifi (2008) - ZOdvT - tarifna številka 3102.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
30.08.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA5NTY5