<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK Sodba in sklep Cp 874/2013

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:2014:CP.874.2013
Evidenčna številka:VSK00001099
Datum odločbe:04.03.2014
Senat, sodnik posameznik:Sabine Vrčon (preds.), Boženke Felicijan Hladnič (poroč.), Mirele Lozej
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:odgovornost za škodo od nevarne stvari (objektivna odgovornost) - kosilnica - izpad rezila - deljena odgovornost - izključitev odgovornosti - ravnanje oškodovanca - soprispevek oškodovanca - košenje trave - vmesna sodba - pomanjkljiva dokazna ocena

Jedro

Tudi v vlogi delavca bi tožeča stranka morala spoštovati določbe o varnosti in zdravju pri delu. S tem, ko je nadaljevala z delom na gredici, se je zavestno neposredno izpostavljala tveganju, da jo leteči delci poškodujejo, kar bi mogla in morala pričakovati. S temi je ogrozila tudi ostale delavce, saj se še sama ni ozirala na nevarne okoliščine, kaj šele da bi ostale posvarila pred pretečo nevarnostjo poškodb. Sodna praksa strožje obravnava situacijo, ko oškodovanec opusti dolžno ravnanje, ki ga predpisuje zakon, in sicer v smislu, da je opustitev zakonsko opredeljene skrbnosti hujša od opustitve skrbnosti, ki se pričakuje od povprečno skrbnega človeka.

Torej bi tožeča stranka morala biti še bolj pozorna, saj bi se glede na posledico morala zavedati, da je ob delu na gredicah v dometu letečih delcev, jo kateri izmed teh lahko zadene in hujše poškoduje.

Dejanje oškodovanke z vidika delavca tožene stranke nikakor ni bilo takšno, da ga ne bi bilo mogoče pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Ob izvajanju mulčenja je namreč delavec tožene stranke vedel, da se na sosednji parceli nahaja več oseb, vsekakor pa bi mogel na to računati in bi zato mulčenje moral opraviti z ustrezno skrbnostjo, tako da ne bi ogrožal zdravja in življenja oseb na sosednji parceli.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in v izpodbijanem delu (kolikor je ugotovljena njena odgovornost za škodo, ki je nastala tožnici v nezgodi dne 20.5.2006 do 80 %) potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in v izpodbijanem delu (kolikor ni bila ugotovljena višja odgovornost tožene stranke) vmesna sodba razveljavi in v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna za škodo, ki je nastala tožnici v nezgodi dne 20.5.2006, do 80 %.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnica se pritožuje zoper sodbo v delu, v kolikor ni bila ugotovljena odgovornost toženke do 100% Pritožuje se iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da razsodi, da je tožena stranka po podlagi v celoti odgovorna za škodo, ki je nastala tožnici v nezgodi dne 20.5.2006. Zmotno je prvostopenjsko sodišče ugotovilo dejansko stanje, ko je v 14. točki obrazložitve sodbe zaključilo, da tožnica ni ravnala dovolj skrbno, ter da toženec ni mogel pričakovati, da se kdorkoli zadržuje v bližini delovanja mulčerja, zato je bilo po mnenju sodišča ravnanje tožnice, ki se je kljub temu, da je več ur spremljala dogajanje okoli mulčanja brežine in je vedela, da med delovanjem stroja po zraku letijo raznorazni delci, nepričakovano. Pritožba opozarja na izpovedi prič Z.Ž., A.V., I.P., I.B., R.D. in tožnice ter izpostavlja, da je na podlagi njihovih izpovedi ter fotografij kraja škodnega dogodka razvidno, da je mulčer pričel mulčati na delu, kjer se nahaja rastlinjak, pesjak in cvetličarna. Tam so zaposleni v vrtnariji delo mulčerja opazovali na razdalji 5-6 metrov, saj so do take razdalje odletavali delci izpod mulčerja. Kasneje se je mulčer odmikal vedno dlje od vrtnarije in vse priče so skladno izpovedale, da se je kraj, kjer je prišlo do nezgode, nahaja cca 20 metrov stran od področja delovanja mulčerja. Poleg tega, je bila med njivo, na kateri je delala tožnica in stadionom, zaraščena ograja, vmes so bile ciprese in dve počitniški prikolici, kar je tudi razvidno iz fotografij in skic, ki so jih ob izpovedi naredile priče. Tožnica se je dopoldan prepričala, da delci izpod mulčerja odletavajo na razdalji 5-10 metrov in takrat se je zadrževala v pisarni. Popoldan pa je odšla delati na njivo, ki je bila oddaljena najmanj 20 metrov, vmes pa je bila še ograja obraščena z bršljanom, ciprese in počitniški prikolici in nikakor ni mogla pričakovati, da bo izpod mulčerja v njo priletel kakšen delec. Poleg navedenega je dopoldan videla, da izpod mulčerja frčijo delci zemlje, trave, koščki kanelic, nikakor pa ni mogla ali morala pričakovati, da bo izpod mulčerja odletel nož. Tudi v kolikor bi izpod mulčerja odletel kamenček ali kos zemlje in jo na razdalji 20 metrov zadel v glavo, namreč ne bi bilo hujših posledic. Nož pa je izpod mulčerja odletel izključno zaradi napačne uporabe mulčerja, saj je iz priloženih navodil, izpovedbe A. D., ki je stroj upravljal in drugih dokazil jasno razvidno, da se roke mulčerja ne sme dvigovati nad nivo tal. V kolikor bi bilo mulčanje izvajano pravilno, v skladu z navodili proizvajalca mulčerja, to je tako, da je roka vseskozi ostane pri tleh, izpod glave mulčerja ne bi nič frčalo po zraku, saj ima glava mulčerja varnostne zavesice, ki zadržijo morebitne delce pri tleh. Glede na to, da je bila roka mulčerja dvignjena in je roka delovala na višini 1-2 metrov, pa so zmleti delci izpod roke prosto leteli po zraku. Iz navodil proizvajalca in kazenske sodbe je tudi razvidno, da mulčer ni namenjen mulčenju kanel. Prav tako pa je iz predloženih dokazov (katerih sodišče prve stopnje v vmesni sodbi ni upoštevalo), razvidno, da delavec tožene stranke, A.D., ki je upravljal mulčer, za delo z le-tem ni bil usposobljen, da ni imel izpita iz varnosti pri delu in niti izpita primerne kategorije za delo z mulčerjem. Tožena stranka je bila dolžna poskrbeti za varnost ter ljudi, ki so se nahajali na parcelah, ki so mejile s parcelo, na kateri so mulčali in opozoriti na nevarno delo. Tožnica ni nikoli v življenju delala z mulčerjem, zato delovanja le-tega ni poznala, glede na to, da je videla, da od njega letijo delci na razdalji par metrov, pa se je temu primerno umaknila. Nikakor pa ni mogla pričakovati, da bo iz mulčerja odletel nož in to na razdalji 20 metrov. Da je bila ocena tožnice, da je na razdalji 20 metrov od stroja varna pred morebitnimi letečimi kamenčki pravilna, izhaja tudi iz pričevanja A.S., ki je kot hišnik Centra za šport pokazal delavcu komunale kje naj mulča.A.S. je namreč izpovedal, da se je zaradi varnosti zadrževal od 15-20 metrov stran od stroja, vendar je bil on na drugi strani stroja, noži mulčerja pa so bili obrnjeni proti vrtnariji. Poleg tega ni mogoče mimo dejstva, da je bila s sodbo Višjega sodišča v Kopru Cpg 89/2012, potrjena sodba Okrožnega sodišča v Kopru I Pg 209/2009 , s katero je bilo razsojeno, da je toženka v celoti odgovorna za nastalo nesrečo z dne 20.5.2006. V predmetni pravdi je sicer kot tožeča stranka nastopala ZZZS, ki je od K.I. d.o.o. zahtevala povrnitev stroškov zdravljenja A.K., vendar sta dejansko stanje in pravna podlaga popolnoma isti. Tudi v predmetni zadevi je K.I. d.o.o. zatrjevala soodgovornost A.K. za nastalo škodo, vendar sta tako sodišče prve kot druge stopnje navedeno zavrnili in razsodili, da je K.I. d.o.o. v celoti odgovorna za nastalo škodo. Višje sodišče je zaključilo, da zgolj dejstvo, da se je tožnica-oškodovanka, nahajala na parceli svoje vrtnarije, ne more predstavljati pravno relevantnega prispevka oškodovanke v smeri deljene odgovornosti.

3. Toženka po pooblaščeni odvetniški družbi vmesno sodo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugotovi, da tožena stranka ni odgovorna oziroma podrejeno, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Najprej opozarja, da ni mogoče mimo dejstva, da ne v predmetni pravdi ne v kazenskem postopku zoper delavca tožene stranke ni bilo z gotovostjo dokazano, da je škodo povzročilo rezilo, ki naj bi odletelo izpod mulčerja, katerega imetnik je tožena stranka. Pri odločanju o deležu odgovornosti tožene stranke je potrebno upoštevati, da delavec med delom ni opazil nobene posebnosti, na dan dogodka ga ni nihče obvestil o nezgodi in ni vedel, da se na vrtnariji nahaja oškodovanka, niti da delčki izpod mulčerja letijo tako daleč. Sicer pa je tožena stranka tudi dokazala, da je glede na smer vožnje traktorja med mulčenjem in glede na ovire (stanovanjska prikolica in gosta živa meja) med vrtnarijo in mestom košnje, nemogoče, da bi rezilo mučerja med mulčenjem lahko priletelo v tožečo stranko. Vzročna zveza med domnevno protipravnim ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo tako ni bila izkazana. Tožena stranka je svojega delavca v celoti usposobila za samostojno delo in mu poverila v uporabo tehnično brezhibno sredstvo za delo. Iz navedenega izhaja, da toženi stranki v danem primeru nikakor ni mogoče naložiti odgovornost za škodo oziroma prepovedane posledice, ki je nastala zaradi kaznivega dejanja njenega delavca, saj je izvedla vse preventivne ukrepe, da bi škodni dogodek preprečila. Upoštevajoč ugotovitve pravnomočen kazenske sodbe bi prvostopenjsko sodišče dejansko stanje moralo subsumirati pod določbo 152. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), ki v prvem odstavku določa, da namesto imetnika stvari odgovarja, enako kot on, tisti, ki mu je imetnik zaupal stvar v uporabo, ali tisti, ki je sicer dolžan stvar nadzorovati, ni pa pri njem na delu. Izpodbijana sodba tudi ni upoštevala, da je v danem primeru v skladu z določili 153. člena OZ prišlo do oprostitve odgovornosti, saj je škoda izvirala iz vzroka, ki je bil izven njene sfere in glede na to, da ni vedela, kaj konkretno bo delavec kosil, tega vzroka ni bilo mogoče niti pričakovati. Delavec je ob vsakokratni uporabi traktorja s priključenim mulčerjem v celoti prevzel nadzor nad vozilom in njegovim priključkom, saj slednje terja sama narava storitve - mulčenja. Mulčer je namreč potrebno prilagajati vsakokratnim razmeram na terenu, seveda vselej z obzirom na dolžno uporabo v mejah navodil proizvajalca. Iz vsega navedenega izhaja, da je namesto tožene stranke za škodo od nevarne stvari (mulčer) lahko kvečjemu odgovoren delavec tožene stranke A.D.. Odločitev sodišča v predmetni pravdi glede odgovornosti tožene stranke ne more izhajati iz argumenta vezanosti na obsodilno sodbo kazenskega sodišča in izključiti možnost uveljavljanja ugovorov v smislu neizpolnjenosti predpostavk za civilno odgovornost tožene stranke. V kazenskem postopku se je namreč ugotavljalo ali obstoji protipravno ravnanje delavca tožene stranke in ali obstoji vzročna zveza med ravnanjem delavca in škodo, ki jo je utrpela tu tožeča stranka, ter krivda delavca. V predmetni pravdi pa je potrebno ugotoviti, ali je tožena stranka v čemurkoli ravnala protipravno ali obstoji vzročna zveza med njenim domnevno protipravnim ravnanjem in vtoževano škodo ter ali je podana krivda tožene stranke. Argumente, s katerimi tožena stranka utemeljuje odsotnost predpostavk za njeno odškodninsko odgovornost, bi zato prvostopenjsko sodišče moralo bolj skrbno presoditi. V tem delu tako sodba nima razlogov in je ni možno preizkusiti. Ne glede na morebitno objektivno odgovornost tožene stranke za škodo iz nevarne stvari, se pri tehtanju prispevka tožeče stranke k nastanku škode neizogibno upošteva tudi stopnja krivde tožene stranke. Torej bi moralo sodišče razen dejstev, ki utemeljujejo prispevek oziroma stopnjo krivde tožeče stranke, ugotavljati tudi dejstva, ki utemeljujejo (zvišujejo oziroma znižujejo) stopnjo krivde tožene stranke, pri čemur bi moralo sodišče ločeno obravnavati morebitno krivdo tožeče stranke in krivdo delavca, ki je bila ugotovljena v kazenskem postopku. V danem primeru je bila oškodovana tretja oseba, zato bi moralo sodišče tehtati stopnjo krivde vseh treh domnevnih udeležencev škodnega dogodka, torej stopnjo krivde tožeče, tožene stranke in delavca. Z vmesno sodbo je prvostopenjsko sodišče zmotno razsodilo, da znaša delež krivde tožnice zgolj 20 % oziroma, da je pretežni del krivde za nastanek škodnega dogodka na toženi stranki in znaša 80 %. Zgolj dejstvo, da je delavec upravljal z nevarno stvarjo in naj bi s tem povzročil poškodbo tožeče stranke, ne more biti zadosten razlog za oceno sodišča, da je pretežni del krivde za nastanek škodnega dogodka na toženi stranki, saj slednja za dogodek ni vedela, nadalje ni vedela, da se na območju vrtnarije nahajajo ljudje med delom, medtem ko je tožeča stranka na drugi strani bila tista, ki je vedela kako poteka košnja. Pri tehtanju glede višine odgovornosti bi zato prvostopenjsko sodišče moralo upoštevati: - da delavec tožene stranke ni vedel, da se tožeča stranka nahaja v vrtnariji, medtem ko je tožeča stranka vedela in videla, na kakšen način se dogaja košnja in posledično se je zavedala nevarnosti poškodbe, zaradi česar je delež njene odgovornosti višji kot delež delavca tožene stranke oziroma same tožene stranke;- da je tožeča stranka lahko pričakovala poškodbo, med tem ko tega delavec tožene stranke ni mogel pričakovati; - da je na delovnem stroju nalepka o prepovedi približevanju, ki jo tožeča stranka ni upoštevala; - da je tožeča stranka bila direktorica vrtnarije in njena lastnica, kar pomeni, da bi morala kot odgovorna oseba ravnati z večjo mero skrbnosti, kar bi morala upoštevati tudi izpodbijana sodba; - da so se vsi zaposleni pri tožeči stranki umaknili iz območja kjer je padalo rastje, kot tudi, da se jim je zdelo nevarno, kot je izpovedala dne 4.6.2013 zaslišana priča Z.Ž., podobno tudi priča I.B. itd.. Nadalje pa tožena stranka meni, da prvostopenjsko sodišče ni upoštevala, da je izkazala vse tri kumulativne pogoje za oprostitev odgovornosti in sicer, da je škoda nastala izključno zaradi ravnanja tožeče stranke, da je bilo njeno ravnanje nepričakovano ter da se posledicam njenega ravnanja ni bilo mogoče izogniti. V nadaljevanju pritožnica utemeljuje obstoj vseh treh pogojev zaradi katerih meni, da je odgovornost tožene stranke za škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka, izključena. Najprej navaja, da je škoda nastala izključno zaradi ravnanja tožnice in izpostavlja dejstvo, da tožnica ni imela ničesar nujnega za storiti zaradi česar se je približala delovnemu stroju in samemu mulčenju, zato je v celoti odgovorna za nastali dogodek in samo škodo. Kljub temu, da se je tožnica zavedala nevarnosti, da njej ali kateremu od njenih delavcev, lahko nastane škoda, ni ravnala tako, da bi zmanjšala verjetnost nastanka škodnega dogodka. Glede poškodbo, ki je nato doletela ravno tožečo stranko, je tako slednja ravnala neskrbno, opustila vsakršno dolžno skrbnost, in tako v celoti prevzela tveganje negativnih posledic svojega ravnanja in je zato v celoti odgovorna za nastanek škode. Navaja, da je bilo ravnanje tožeče stranke za toženo stranko nepričakovano. Delavec med delom na stadionu namreč ni imel vpogleda na dogajanje v bližnji vrtnariji C. ter za tožnico ni vedel, medtem, ko je slednja delavca toženke videla in tudi način delovanja stroja in samo košnjo. Poleg navedenega je bilo na vidnem mestu traktorja z mulčerjem nameščeno opozorilo, da se je prepovedano zadrževati v bližini mesta košnje oziroma v dometu delcev, ki običajno odletavajo izpod kosilne glave. Po mnenju pritožnice iz navedenega izhaja, da toženec objektivno ni mogel pričakovati, da se kdorkoli zadržuje v bližini delovanja mulčerja in posledično tudi predvideti posledice, medtem ko je tožnica ne samo predvidevala posledice, pač pa je nanje lahko tudi računala. Posledicam ravnanja tožeče stranke se tudi ni dalo izogniti. Tožeča stranka je namreč več ur spremljala dogajanje v zvezi z mulčenjem na stadionu, zaznala je njegove posebne učinke, pa se kljub temu ni umaknila, da bi se izognila nastanku morebitne škode. Zanjo je bila škoda nad vse pričakovana, za delavca tožene stranke pa njeno ravnanje povsem nepričakovano. Tožena stranka je nadaljevala z delom na gredicah v neposredni bližini stroja, delavec toženke pa tožnice ni videl, da bi jo opozoril naj se umakne na varno, niti je čez pregrado ni mogel videti, glede na naravo njegovega dela niti ni bil dolžan biti pozoren nanjo, zato se nikakor ni mogel izogniti posledicam njenega ravnanja, med tem ko bi se tožnica škodnemu dogodku, katerega naj bi povzročil delavec toženke, lahko izognila.

4. Vkolikor bi pritožbeno sodišče izjemoma ugotovilo, da oprostitev odgovornosti v danem primeru ni mogoča, je glede na zgoraj opisane okoliščine primera neizogibno treba razsoditi, da je bil prispevek tožeče stranke k nastanku predmetne škode vsaj bistveno večji kot je stopnja odgovornosti tožene stranke. Tudi v vlogi delavca bi tožeča stranka morala spoštovati določbe o varnosti in zdravju pri delu. S tem, ko je nadaljevala z delom na gredici, se je zavestno neposredno izpostavljala tveganju, da jo leteči delci poškodujejo, kar bi mogla in morala pričakovati. S temi je ogrozila tudi ostale delavce, saj se še sama ni ozirala na nevarne okoliščine, kaj šele da bi ostale posvarila pred pretečo nevarnostjo poškodb. Sodna praksa strožje obravnava situacijo, ko oškodovanec opusti dolžno ravnanje, ki ga predpisuje zakon, in sicer v smislu, da je opustitev zakonsko opredeljene skrbnosti hujša od opustitve skrbnosti, ki se pričakuje od povprečno skrbnega človeka. Nadalje sodna praksa glede presojanja prispevka oškodovanca izpostavlja predhodno seznanitev z nevarnimi okoliščinami in zavestno izpostavljanje tveganju. Tudi v danem primeru je do škodnega dogodka prišlo potem, ko je tožeča stranka celo jutro spremljanja dogajanja ob mulčenju, nevarnost je nedvomno zaznala, saj je sama to potrdila, kot tudi priče iz vrtnarije. Torej bi tožeča stranka morala biti še bolj pozorna, saj bi se glede na posledico morala zavedati, da je ob delu na gredicah v dometu letečih delcev, jo kateri izmed teh lahko zadene in hujše poškoduje. Prisotni vrtnarji so ne le videli leteče delce, temveč tudi slišali kako močno ropotajo ob stiku s podlago, zato bi se tožeča stranka morala zavedati tveganja nastanka hude telesne poškodbe. Iz navedenega izhaja, da se tožeči stranki lahko prizna kvečjemu zgolj sorazmerno odškodnina za vtoževano škodo, in sicer bi bilo potrebno razsoditi, da je njen prispevek glede na navedeno vsekakor bistveno večji od 50 %. Tožena stranka priglaša stroške pritožbenega postopka.

5. Na pritožbo tožene stranke je po pooblaščeni odvetniški družbi odgovorila tožeča stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke zavrne.

6. Pritožba tožeče stranke je utemeljena. Pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

K pritožbi tožene stranke:

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano vmesno sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v sladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje toženka, ni storilo.

8. Iz izreka pravnomočne kazenske sodbe Okrajnega sodišča v Piranu I K 5059/2009 izhaja, da je D. A. (delavec tožene stranke) kriv, ker je iz malomarnosti A. K. tako telesno poškodoval, da je bilo zaradi tega v nevarnosti njeno življenje in za vselej hudo okvarjeno njeno zdravje s tem, da je dne 20.5.2006 v dopoldanskem času na obrobju nogometnega stadiona, ki meji z V.C. s traktorjem, na katerem je bil pripet mulčer kosil (mulčil) visoko rastje (grmovje, kanele) višine do treh metrov z visoko dvignjeno glavo mulčerja tako, da se je videlo rotiranje nožev, čeprav je vedel, da v takšnem položaju mulčer nima zaščite v smeri košnje proti vrtnariji ter je videl, da se na sosednji parceli V.C. v neposredni bližini 5 do 20 metrov nahaja več oseb (zaposleni in kupci) in bi se tako moral in mogel zavedati, da lahko pri tem izpod nezaščitenega mulčerja odleti del rezila mulčerja in hudo poškoduje ljudi, ki so se nahajali v bližini, pa je vseeno nadaljeval z delom, pri čemer je izpod mulčerja odletel del rezila mulčerja v glavo A.K., ki je stala na parceli vrtnarije, zaradi česar je zadobila impresijsko frakturo desne parietalne kosti s fragmenti, 4 cm velik intracerebralni hematom in subduralni hematom 8 mm, poškodbeno subarahnoidno krvavitev, edem možganov s herniacijo in vtisnjen vertikularni sistem, kar je takšna telesna poškodba, da je bilo zaradi tega v nevarnosti njeno življenje in za vselej hudo okvarjeno njeno zdravje. Takšne ugotovitve tvorijo podlago za izdajo kazenske sodbe in je pravdno sodišče, ko odloča o odškodninski odgovornosti in plačilu odškodnine, nanje vezano. Dokler izrek pravnomočne kazenske sodbe z izrecnim pravnim sredstvom ni spremenjen, pravdno sodišče drugačnega dejanskega stanja ne sme ugotoviti, pri čemer ni pravno pomembno, da se je kazenski postopek vodil zoper toženkinega delavca (prim. prvi odstavek 147. člena OZ). Zato tudi ne držijo trditve tožene stranke, da naj ne bi bilo v nobenem izmed dosedanjih sodnih postopkih dokazano, da naj bi škodo tožnici povzročilo rezilo, ki je odletelo izpod mulčerja. Glede na zgoraj povzet izrek kazenske sodbe je jasno, da navedeno ne drži kot tudi ne držijo trditve, da njen delavec med delom ni opazil nobene posebnosti, da ga na dan dogodka ni nihče obvestil o nezgodi ter da ni vedel, da se na vrtnariji nahaja oškodovanka, niti da delčki iz mulčerja letijo tako daleč. Ob tem pritožnica spregleda, da je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da konkreten primer mulčenja predstavlja nevarno dejavnost in če pri opravljanju nevarne dejavnosti pride do škode, je odgovornost tistega (v obravnavanem primeru tožene stranke), ki se s takšno dejavnostjo ukvarja, objektivna. Materialnopravno zmotno je tudi stališče pritožbe, da bi prvostopenjsko sodišče dejansko stanje moralo subsumirati po določbi 152. člena OZ, po kateri za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti namesto imetnika odgovarja enako kot on tisti, ki mu je imetnik zaupal stvar v uporabo. Tožena stranka je kot delodajalec nevarno dejavnost izvajala s pomočjo svojega delavca. Če v zvezi z uporabo nevarne stvari ali pri opravljanju nevarne dejavnosti pride do škode je delodajalčeva odgovornost za to škodo objektivna, na kar posebej opozarja peti odstavek 147. člena OZ. Oprostitveni razlogi so v takšnem primeru opredeljeni v 149. členu in naslednjih členih OZ. Tako je v drugem odstavku 153. člena OZ določeno, da je imetnik stvari prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Vendar pa se tožena stranka na citirano zakonsko določbo v postopku na prvi stopnji ni sklicevala in so že zato v pritožbenem postopku nedovoljene njene trditve, da je škoda nastala izključno zaradi ravnanja tožeče stranke, da je bilo ravnanje tožeče stranke nepričakovano in da se posledicam ravnanja tožeče stranke ni dalo izogniti. Sicer pa so te pritožbene trditve tudi neutemeljene. Izključnost je namreč v tem, da obratovalec na potek dogodkov ni mogel vplivati tako, da bi škodo preprečil. Dejanje oškodovanke z vidika delavca tožene stranke nikakor ni bilo takšno, da ga ne bi bilo mogoče pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Ob izvajanju mulčenja je namreč delavec tožene stranke vedel, da se na sosednji parceli nahaja več oseb, vsekakor pa bi mogel na to računati in bi zato mulčenje moral opraviti z ustrezno skrbnostjo, tako da ne bi ogrožal zdravja in življenja oseb na sosednji parceli. Glede na ugotovljeno objektivno odgovornost tožene stranke in upoštevaje konkretne okoliščine primera, zlasti pa okoliščino, da se je tožnica nahajala na parceli svoje vrtnarije, je podana toženkina odgovornost najmanj v višini 80%. Pritožbo tožene stranke je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem delu (kolikor je ugotovljena njena odgovornost za škodo, ki je nastala tožnici v nezgodi dne 20.5.2006 do 80 %) potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.

K pritožbi tožeče stranke:

9. Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da je tožnica soodgovorna za nastanek škode v višini 20 %, ker sama ni ravnala z zadostno skrbnostjo in se s širše okolice delovanja stroja tožene stranke umaknila oziroma se je zadrževala na mestu, kjer je kot navaja tožnica "letelo vse po zraku" in je s tem, ko se je tam zadrževala izbrala položaj, v katerem je bilo povečano tveganje za nastanek škode, pri čemer je imela možnost, da izbere manj tvegan položaj, v katerem do škode ne bi prišlo. Ob tem, ko prvostopenjsko sodišče, v razlogih izpodbijane sodbe ni niti natančno ugotovilo, kje se je nahajala tožnica v trenutku poškodbe, je tak zaključek najmanj preuranjen. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je dokazna ocena izpodbijane sodbe v tem delu pomanjkljiva in pritožba utemeljeno opozarja, da prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo izpovedi prič Z.Ž., A.I.V., I.P., I.B. in R.D.. Iz izpovedi prič je povzelo le izpovedi priče I.B. in priče R.D., vendar tudi teh izpovedi ni povzelo v celoti, vse ostalo kar so priče izpovedale o samem položaju tožnice v času škodnega dogodka, o njeni oddaljenosti od mulčerja, o samem stanju terena med njivo, na kateri je delala tožnica in stadionom, je prvostopenjsko sodišče prezrlo in se v dokazni oceni do teh izpovedi sploh ni opredelilo. Prav tako se ni opredelilo do fotografij in skic, ki so jih naredile priče, čeprav je vse te dokaze izvedlo, kot je povzelo v dokazni sklep v 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Izpodbijana sodba je zato obremenjena s kršitvijo 8. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke ugodilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu vmesno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem postopku naj prvostopenjsko sodišče tudi v tem delu opravi celovito dokazno oceno in zatem o zadevi ponovno odloči. Pritožbeno sodišče izrecno opozarja prvostopenjsko sodišče, da naj v tej zadevi (glede na to, da je že pravnomočno ugotovljena odgovornost tožene stranke do 80%) odloči s končno sodbo, torej naj v novem sojenju odloči tudi o višini tožbenega zahtevka.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 147, 149, 150, 153, 153/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
30.08.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA5NTYy