VSK sklep Cpg 311/2016

Jedro

Pri pretrganju vzročne zveze gre za to, da nek drug vzrok pretrga vzročno zvezo med prvotnim vzrokom in posledico. V konkretnem primeru pa je tožena zavarovalnica trdila in dokazovala, da prvotnega vzroka sploh ni, ker niso obstajali zakonski pogoji za izredno odpoved delovnega razmerja. Trdila je torej, da tožeča stranka (ki je v tej pravdi uveljavljala vrnitev tistega, kar je morala po sodbi delovnega sodišča plačati delavcu) ne glede na napačno vročitev v delovnem sporu ne bi zmagala. Z drugimi besedami, če ni prvotnega vzroka, sploh ni kaj pretrgati.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točka I in III izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožena stranka v 15-ih dneh plačati tožeči stranko znesek v višini 21.808,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.1.2014 dalje do plačila, medtem ko je višji tožbeni zahtevek sodišče prve stopnje zavrnilo. Poleg tega je sodišče prve stopnje tudi odločilo, da mora tožena stranka v 15-ih dneh plačati tožeči stranki tudi pravdne stroške v višini 1.794,76 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje.

2. Zoper ugodilni del te sodne odločbe in izrek o pravdnih stroških se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka, ki je v pritožbi predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni, tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da so bili v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji iz 2. člena Splošnih pogojev, kjer je določeno, da zavarovanje ne krije odškodninskih zahtevkov, če zavarovanec ali strokovnjak namenoma napačno ravna, tudi v smeri zavestnega ravnanja proti veljavnim predpisom. V tej zvezi pritožba opozarja, da sodišče prve stopnje sploh ni podalo svoje odločitve o tem, ali je zavarovanec tožene stranke v konkretnem primeru ravnal v nasprotju z veljavnim predpisom. V konkretnem primeru zavarovalno kritje ni podano, ker je vročevalec vedel o pomanjkljivosti storitve in ker je zavestno ravnal proti veljavnim predpisom. Sodišče prve stopnje se do tega sploh ni opredelilo, zato ima sodba pomanjkljivosti in se je ne da preizkusiti, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih. Vročevalec je namreč vedel, kakšen je pravilen način vročanja, pa kljub temu ni postopal po teh pravilih. Tožena stranka v pritožbi tudi opozarja, da vztraja, da vzročna zveza med zgolj nepravilno vročitvijo in nastalo škodo ni podana, saj tožeča stranka ni dokazala, da bi izredna odpoved o zaposlitvi pred delovnih sodiščem bila spoznana za pravilno in zakonito, če bi bila vročitev pravilno opravljena. Tožeča stranka tudi ni nikoli trdila, da je ravnanje vročevalca prekinilo vzročno zvezo.

3. Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba tožene stranke je utemeljena.

5. Ne drži sicer pritožbena kritika, da so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za izključitev odgovornosti tožene stranke po 1. točki 2. člena Splošnih pogojev za zavarovanje poklicne odgovornosti za čiste premoženjske škode (Splošni pogoji - priloga B2). V tej določbi Splošnih pogojev je namreč določeno, da zavarovanje ne krije odškodninskih zahtevkov, če zavarovanec ali strokovnjak namenoma (naklepno) ravna napačno, tudi v smeri zavestnega ravnanja proti veljavnim predpisom. Ključnega pomena je torej, da je vročevalec (ki je sklenil zavarovanje odgovornosti po teh Splošnih pogojih) pri konkretnem vročanju vedel za posledico, ki bo nastala iz njegovega ravnanja zaradi napačnega vročanja, pa jo je kljub temu hotel. Volja vročevalca pri tem ravnanju mora biti usmerjena v to, da posledica nastane. V obravnavanem primeru pa je (prepovedana) posledica hotena napačna vročitev zaradi izničenja posledic izredne odpovedi konkretno obravnavanega delovnega razmerja. Več kot očitno je, da procesno gradivo ne daje prav nobene opore za takšno odločitev. Zaradi tega je povsem pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je vročevalec v konkretnem primeru ravnal s stopnjo velike malomarnosti (ni se pozanimal, ali je moški, katerega glas je slišal v stanovanju, delavec tožeče stranke S.K., oziroma ni poskušal vročiti izredne odpovedi delovnega razmerja njegovi ženi N.K). Napaka (ki pa ne predstavlja naklepa) vročevalca je bila torej v tem, da je omenjeni ženi, ki mu je odprla vhodna vrata, verjel na besedo, oziroma ni skušal njej kot odraslemu članu gospodinjstva vročiti sodnega pisanja (prvi odstavek 140. člena in tretji in četrti odstavek 142. člena ZPP).

6. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da v konkretnem primeru sploh ne gre za to, da je bila z napačno vročitvijo prekinjena vzročna zveza med nezakonitostjo razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in nastalo škodo (plačilo delodajalca delavcu zaradi nezakonite odpovedi delovnega razmerja). V tej zvezi se je namreč tožena zavarovalnica branila, da četudi vročitev izredne odpovedi ne bi bila napačna, delodajalec proti delavcu ne bi uspel z izredno odpovedjo, ker niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za izredno odpoved delovnega razmerja. Pri pretrganju vzročne zveze pa gre za to, da nek drug vzrok pretrga vzročno zvezo med prvotnim vzrokom in posledico. V konkretnem primeru pa je tožena zavarovalnica trdila in dokazovala, da prvotnega vzroka sploh ni, ker niso obstajali zakonski pogoji za izredno odpoved delovnega razmerja. Trdila je torej, da tožeča stranka (ki je v tej pravdi uveljavljala vrnitev tistega, kar je morala po sodbi delovnega sodišča plačati delavcu) ne glede na napačno vročitev v delovnem sporu ne bi zmagala. Z drugimi besedami, če ni prvotnega vzroka, sploh ni kaj pretrgati. Zaradi tega je pravno pomembno vprašanje, ali bi tožeča stranka v sporu pred delovnim sodiščem sploh zmagala (če ne bi bilo napačne vročitve). Če ne bi (ker niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za izredno odpoved delovnega razmerja), potem nima nobene pravice zahtevati od odgovornostne zavarovalnice vrnitve plačanega, saj je plačala nekaj, kar je bila po zakonu in pogodbi o zaposlitvi dolžna plačati.

7. Sodišče prve stopnje je torej zmotno uporabilo materialno pravo, zato je ostalo dejansko stanje v nakazani smeri nepopolno ugotovljeno. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče (upoštevaje naravo stvari in okoliščine konkretnega primera) sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točka I izreka) in odločitev o pravdnih stroških (točka III izreka) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

8. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje presojati procesno gradivo pravdnih strank tudi v nakazani smeri zatrjevanih nezakonitih razlogov za izredno odpoved delovnega razmerja, nakar bo moralo o zadevi ponovno sprejeti meritorno odločitev.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

07.06.2017

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cp 924/2020
• VSC Sodba Cp 394/2022
• VDSS Sodba Pdp 106/2017