VSK sodba PRp 75/2016

Jedro

Policisti so dolžni in upravičeni odrediti preizkus alkoholiziranosti zoper vsakega udeleženca cestnega prometa, ko je podan sum vožnje pod vplivom alkohola. Obdolženec je sam potrdil, da je bil do kraja nedovoljene ustavitve vozila on voznik, policisti pa so v zvezi z raziskovanjem okoliščin temeljnega prekrška imeli nalogo ugotoviti vse pravno relevantne okoliščine in torej tudi odrediti preizkus alkoholiziranosti, glede na to, da se je med postopkom zaradi temeljnega prekrška pojavil sum, da je obdolženec pod vplivom alkohola. Kljub temu, da je bil obdolžencu odrejen preizkus alkoholiziranosti več ur po nedovoljeni zaustavitvi vozila, je bil ta odrejen zakonito. Obdolžencu ni bil odrejen preizkus alkoholiziranosti zato, ker je po prihodu interventnih služb premaknil za 2 metra vozilo ali zato, ker je spal v nevozečem vozilu, temveč zaradi njegove predhodne udeležbe v cestnem prometu, ki jo je v zagovoru tudi sam priznal.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega R.Ž. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi je dolžan plačati sodno takso v znesku 255,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ajdovščini je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi R.Ž. odgovoren za prekršek po petem odstavku 65. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) in mu zanj določilo globo v znesku 40,00 EUR, za prekršek po dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP in mu zanj določilo globo v znesku 1.200,00 EUR in 18 kazenskih točk, za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije ter za prekršek po petem odstavku 16. člena ZPrCP in mu zanj določilo 40,00 EUR. Obdolžencu je nato izreklo enotno globo v znesku 1.280,00 EUR in 18 kazenskih točk, za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije. Naložilo mu je tudi plačilo stroškov postopka – sodno takso v višini 178,00 EUR, ki jo mora plačati v petnajstih dneh po pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper točko I β) izreka sodbe se je pritožil zagovornik obdolženega zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in spremeni v točki I β) izreka sodbe tako, da odloči, da obdolženi za ta očitani prekršek ni odgovoren, oziroma podrejeno sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in jo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da ni mogoče, da bi obdolženi avto premaknil, saj bi sicer bilo steklo razbitega okna 2 metra oziroma 2,10 metra za vozilom. Tudi policist R.P. je povedal, da se položaj drobcev stekla ni ujemal z zgodbo, ki so jo povedali gasilci. Pritožbi prilaga dve fotografiji s podrobneje označenim na tleh ležečim steklom in skico – rekonstrukcijo dogodka, iz katere izhaja, da navedbe gasilca K., da je steklo lahko padlo na vozišče naknadno, ne morejo držati. Obširno navaja zakaj premika vozila z njegove strani gotovo ni bilo. Meni, da je sodišče prve stopnje ob razsoji napačno ocenilo vse dokazane in sedaj izpostavljene okoliščine in izjav gasilcev ni povezalo z dejstvom, da so na vozilu neupravičeno razbili kar dve stekli. Obdolženi ni imel namena voziti in vozila tudi ni premaknil.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče je po pregledu in presoji zadeve, ki jo je opravilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti na podlagi določbe 159. člena ZP-1, ugotovilo, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva glede dejanskega stanja prekrška pod točko I β) izreka pravilno ugotovilo in pravno opredelilo ter utemeljeno razsodilo, da je obdolženec storil prekrške, ki se mu očitajo. Prvostopenjsko sodišče je dokazno oceno sprejelo v skladu z določbo 133. člena ZP-1, kar pomeni, da je vestno pretehtalo vse dokaze tudi v povezavi z obdolženčevim zagovorom in navedlo življenjsko sprejemljive in razumne razloge, zakaj ni verjelo zagovoru obdolženca, da je v napačno parkiranem vozilu le spal. Sodišče prve stopnje je namreč zanesljivo ugotovilo, kar pritožnik ne v zagovoru ne v pritožbi ne izpodbija, da je dne 18.9.2016 v zgodnjih jutranjih urah vozil v cestnem prometu osebni avtomobil iz smeri A. proti P. in ustavil vozilo na smernem vozišču ceste v naselju z dvema ali več prometnimi pasovi in sicer na smernem vozišču S. ulice v D., v neposredni bližini stanovanjske hiše (točka 1 α izreka) ter da pri sebi kot voznik motornega vozila ni imel vozniškega dovoljenja, to je listine, s katero bi dokazal, da sme voziti vozilo v cestnem prometu (točka 1 χ izreka). Nosilna misel pritožbenih navedb, ki je uperjena zoper točko I β) izreka, je, da obdolženi ni imel namena voziti in vozila niti po prihodu intervencijskih služb ni premikal (pritožba obširno problematizira pozicijo razbitih koščkov stekla ob avtomobilu), kar pa za ugotovitev dejanskega stanja očitanega prekrška vožnje pod vplivom alkohola ni bistveno. Po dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP se z globo najmanj 1.200,00 EUR kaznuje za prekršek voznik, učitelj vožnje ali spremljevalec, ki ravna v nasprotju s policistovo zahtevo ali odredbo iz tretjega (policistova odredba preizkusa s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola) ali desetega odstavka 107. člena ZPrCP (policistova odredba strokovnega pregleda). Vozniku motornega vozila se izreče tudi 18 kazenskih točk. Zmotno je prepričanje pritožnika, da zgolj iz razloga, ker v času odreditve strokovnega pregleda ni vozil vozila in, kakor trdi, v nepravilno parkiranem vozilu le spal, ni izpolnil znakov očitanega prekrška iz točke 1 β) izreka. Obdolžencu namreč ni bil odrejen preizkus alkoholiziranosti zato, ker je po prihodu interventnih služb premaknil za 2 metra vozilo ali zato, ker je spal v nevozečem vozilu, temveč zaradi njegove predhodne udeležbe v cestnem prometu, ki jo je v zagovoru tudi sam priznal, saj je povedal, da se je ob okoli 3.30 uri odpravil z avtomobilom iz K. in ob 4.uri ustavil v D. zaradi velike utrujenosti. Policist R.P. pa je izpovedal, da je pri obdolžencu zaznal znake alkoholiziranosti in sicer zadah po alkoholu, opotekajočo hojo, rdeče oči, zmedenost. Kot voznik motornega vozila in udeleženec cestnega prometa bi obdolženec skladno z določbo tretjega odstavka 107. člena ZPrCP moral ravnati po odredbi policista, ki sme zaradi ugotovitve, ali ima udeleženec cestnega prometa v organizmu alkohol ali več alkohola, kot je dovoljeno, izvesti preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola in če ta ni izveden skladno z navodili proizvajalca odrediti strokovni pregled. Policisti so namreč dolžni in upravičeni odrediti preizkus alkoholiziranosti zoper vsakega udeleženca cestnega prometa, ko je podan sum vožnje pod vplivom alkohola. Kljub temu, da je bil obdolžencu odrejen preizkus alkoholiziranosti več ur po nedovoljeni zaustavitvi vozila, je bil ta odrejen zakonito (obdolženec je zatrjeval, da se je okoli 4. ure zjutraj v D. ustavil in v nepravilno parkiranem vozilu 2 ure in pol spal, preizkus pa mu je bil odrejen šele ob 7.10 uri) (1). Obdolženec je sam potrdil, da je bil do kraja nedovoljene ustavitve vozila on voznik, policisti pa so v zvezi z raziskovanjem okoliščin temeljnega prekrška (po petem odstavku 65. člena ZPrCP) imeli nalogo ugotoviti vse pravno relevantne okoliščine in torej tudi odrediti preizkus alkoholiziranosti, glede na to, da se je med postopkom zaradi temeljnega prekrška pojavil sum, da je obdolženec pod vplivom alkohola Po prvem odstavku 51. člena ZP-1 prekrškovni organ po ugotovitvi pogojev za začetek postopka po uradni dolžnosti oziroma po prejemu predloga (2) zbere dodatna obvestila in dokaze o prekršku. Takšno ravnanje se po drugi točki prvega odstavka 4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol) od policistov zahteva, saj kot naloge policije določa preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje prekrškov, ter odkrivanje in prijemanje storilcev prekrškov. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z zaključki prvostopenjskega sodišča in pritožnik s pritožbenimi trditvami ni vzbudil nikakršnega dvoma o tem, da je očitani prekršek po dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP storil.

5. Odločitev o sankciji je višje sodišče preizkušalo po uradni dolžnosti v obsegu, kot ga določa 165. člen ZP-1. Ker okoliščine, ki bi narekovale omilitev katere od sankcij niso podane, višje sodišče v odločitev o sankciji ni posegalo, saj je sodišče prve stopnje obdolžencu določilo predpisano število kazenskih točk in globe v najnižjem predpisanem znesku ter pri izreku enotne sankcije pravilno uporabilo določbo 27. člena ZP-1, kar je primerno glede na težo prekrška in okoliščine kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje.

6. Iz navedenih razlogov je višje sodišče, ob ugotovitvi, da tudi niso podane kršitve na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (159. člen ZP-1), pritožbo zagovornika obdolženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

7. Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, mu je višje sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena v zvezi s prvim odstavkom 144. člena ZP-1 kot strošek pritožbenega postopka naložilo v plačilo sodno takso. Glede na to, da je obdolženec s pritožbo izpodbijal le očitani prekršek v točki I β) izreka, znaša sodna taksa 255,00 EUR po tarifnih številkah 8111 in 8114, v zvezi s tarifno številko 8132 ter ob upoštevanju opombe 8.1c Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

------------------------------------------------

op. št. 1: primerjaj sodba Vrhovnega sodišča IV Ips 73/2007

op. št. 2: Regijski center za obveščanje je ob 6.07 uri dne 18.9.2016 dobil prijavo neznanega občana, da je v D. pred bencinskim servisom na cesti ustavljen osebni avtomobil, v katerem je oseba, ki se ne odziva, avtomobil pa je vžgan in v njem je prižgana glasba (tako izhaja iz obdolžilnega predloga številka 2 z dne 20.9.2016).

Datum zadnje spremembe:

07.06.2017

Podobni dokumenti:

• Sodba IV Ips 73/2007
• VSK sodba PRp 266/2009
• VSK sodba PRp 6/2010