VSK sodba Cpg 41/2017

Jedro

Ugotavljanje vsebine pogodbenega prava (v konkretnem primeru 11. člena podizvajalske pogodbe) predstavlja ugotavljanje dejanskega stanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem ugodilnem delu in izreku o pravdnih stroških potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora v osmih dneh povrniti tožeči stranki tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 214,19 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od devetega dne).

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 56839/2016 z dne 31.5.2016 obdrži v veljavi tako, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 2.921,39 EUR s pp ter ji povrniti izvršilne stroške v višini 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.6.2016 dalje, v preostalem delu pa je sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo in v tem delu sklep o izvršbi razveljavilo. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožena stranka v osmih dneh povrniti tožeči stranki 797,75 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje.

2. Zoper ugodilni del in izrek o pravdnih stroških se je po svojem pooblaščencu pritožila tožena stranka, in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožnik je pritožbenemu sodišču predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zvrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, natančneje 11. člen podizvajalske pogodbe. V tej zvezi opozarja na določbo prvega odstavka 82. člena Obligacijskega zakonika (OZ), po kateri se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. Tožeča stranka se je z omenjeno pogodbeno določbo zavezala, da toženi stranki ne bo zaračunavala stroškov gradbišča in zavarovalnih stroškov. Pogodbeni stranki se torej nista dogovorili, da v primeru, če tožena stranka tožeči stranki ne prizna komercialnega popusta, ji le-ta obračuna gradbišče in zavarovalne stroške. Protispisna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženec ni z ničemer izkazal, da je tožniku omenjeni komercialni popust priznal. Tožena stranka je v 2. točki prve pripravljalne vloge z dne 2.11.2016 izpostavila, da znesek po situaciji v višini 75.020,78 EUR ne pokrije vseh pogodbenih del, saj sta stranki sklenili še aneks številka 1 za delo v dodatni višini 12.650,63 EUR brez DDV. V tej zvezi je tožena stranka izrecno poudarila, da se v neplačanem delu terjatve nahaja tudi 2,5% komercialni popust. Teh dejstev nasprotna stranka ni prerekala, spričo česar je sodišče prve stopnje spregledalo določbo drugega odstavka 214. člena ZPP in je s tem zagrešilo bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako se sodišče v izpodbijani sodbi ni opredelilo do dejstva, da je bila podizvajalska pogodba sklenjena skladno z določili ZJN-2. Iz določila 6. člena pogodbe namreč jasno izhaja, da naročnik pooblašča investitorja za izvajanje neposrednih plačil podizvajalcu skladno z 71. členom ZJN-2. Na podlagi te določbe je prišlo do zakonite cesije terjatve do plačila iz glavnega izvajalca na podizvajalca. Sodbe sodišča prve stopnje se iz teh razlogov ne da preizkusiti, kar pomeni, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

5. V konkretnem primeru je predmet pritožbenega izpodbijanja sodba, s katero je bil na prvi stopnji končan postopek v sporu majhne vrednosti. To sodbo pa se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (458. člen v zvezi s 480. členom ZPP), kar pomeni, da je pritožbeni očitek v zvezi s tem, da je sodišče prve stopnje spregledalo neprerekano dejstvo (drugi odstavek 214. člena ZPP) glede vključenosti komercialnega popusta v neplačani del storitev v višini 12.650,63 EUR brez DDV, pravno neupoštevni pritožbeni razlog. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP namreč v sporih majhne vrednosti ni pravno upoštevni pritožbeni razlog. V tej zvezi tudi ni podana protispisnost po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to zmotno ocenjuje obravnavana pritožba (v smeri ugotovitve sodišča prve stopnje, da toženec ni dokazal, da je tožniku komercialni popust priznal).

6. Ugotavljanje vsebine pogodbenega prava (v konkretnem primeru 11. člena podizvajalske pogodbe) predstavlja ugotavljanje dejanskega stanja. Šele potem, ko sodišče vsebino pogodbenega prava ugotovi, ga uporabi kot avtonomno pravo (1). Iz teh razlogov tudi pritožbeni očitek v smeri, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo (razlagalo) vsebino omenjene pogodbene določbe, v konkretnem primeru ni pravno upošteven pritožbeni razlog.

7. Nikakor ne drži tudi pritožbeni očitek (v smeri kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zatrjevanega dejstva, da je bila podizvajalska pogodba sklenjena skladno z določili Zakona o javnem naročanju (ZJN-2), upoštevaje ob tem, da iz določbe 6. člena omenjene pogodbe jasno izhaja, da je na podlagi zakonite cesije prešla terjatev glavnega izvajalca do plačila na podizvajalca. V tej sodišče je sodišče prve stopnje v točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe jasno in nedvoumno zapisalo (glede trditve toženca, da bi moral tožnik sporni znesek uveljavljati neposredno od občine), da gre za terjatev tožnika do toženca (stroški gradbišča in premij, do povračila katerih je po pogodbi upravičen tožnik, ker bi sicer ti stroški bremenili toženca kot podizvajalca). Zaradi tega ni mogoče slediti tudi pritožbenemu očitku glede izostanka aktivne legitimacije tožeče stranke.

8. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče (potem, ko je ugotovilo, da niso podani tudi nobeni drugi razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti) pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Tožeča stranka je upravičena do stroškov odgovora na pritožbo v višini 214,19 EUR (375 odvetniških točk za odgovor na pritožbo, 2% za pavšalne materialne stroške in 22% DDV).

------------------------------------------------

op. št. 1: Sodba VS RS, III Ips 95/2010, sodba VSL I Cpg 582/2014, Nina Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, prva knjiga, Ljubljana, 2003, str. 486.

Datum zadnje spremembe:

07.06.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 871/2012
• VSL sklep I Cp 279/2011
• VSL sodba I Cp 2095/2009