VSK sklep II Ip 128/2017

Jedro

Upnik iz postopka, v katerem je bila s sklepom o prenosu terjatve v izterjavo prenesena terjatev dolžnika do dolžnikovega dolžnika, bo lahko šele s tožbo (123. člen ZIZ) terjal njeno plačilo od dolžnikovega dolžnika, ta pa bo imel tedaj možnost uveljavljanja ugovorov, ki bi jih lahko uveljavljal proti dolžniku. Nikakor ni dopustno, da bi imel sklep o prenosu terjatve moč in učinek izvršilnega naslova.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se ugovoru dolžnika ugodi in se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Tolminu, I 12/2007 dne 30.1.2007 razveljavi in se predlog za izvršbo zavrne, pri čemer se razveljavijo tudi opravljena izvršilna dejanja. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom tudi odločilo, da mora upnik dolžniku v osmih dneh povrniti stroške ugovornega postopka v višini 55,00 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper ta sklep se je po svojem pooblaščencu pritožil upnik, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov pri čemer je v pritožbi predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izvršbo ugodi, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da je izvršilni naslov tudi sklep, ki je izdan v izvršilnem postopku. Sodna odločba mora biti pravnomočna in izteči se mora rok za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti, poleg tega pa morajo biti v njej navedeni upnik, dolžnik, predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti. Vse navedene zakonske pogoje vsebuje tudi sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, Ig 736/2015 z dne 21.12.2016. Ta sklep je opremljen tudi z žigom pravnomočnosti in izvršljivosti, zato je nedvomno izvršilni naslov. Določbe ZIZ in ZPP ne predvidevajo delne izvršljivosti oz. nikjer ni določeno, da bi sodna odločba lahko bila izvršljiva samo za določene stranke. Zaradi razveljavitve sklepa o izvršbi lahko upniku nastanejo nepopravljive posledice. T.S. d.o.o. v razmerju do družbe T. d.o.o. nima in tudi ne more imeti nobenih ugovorov, s katerimi bi se lahko uspešno obranil zahtevku na vračilo tistega, kar je nezakonito prejel. Sodišče prve stopnje je kršilo tudi drugi odstavek 58. člena ZIZ, saj bi moralo v konkretnem primeru razpisati narok za obravnavo ugovora.

3. Dolžnik je podal odgovor na pritožbo in predlagal pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Dolžnik stroškov pritožbenega postopka ni priglasil.

4. Pritožba upnika ni utemeljena.

5. Sklep o prenosu terjatve predstavlja le procesno dejanje sodišča kot eno od nadaljnjih faz izvršbe. S sklepom o prenosu terjatve ni odločeno že o sami terjatvi, ki je predmet prenosa na upnika. Predmet prenosa so namreč lahko tudi nezapadle in sporne terjatve, pogoje je le, da so določno opredeljene. Izvršilno sodišče, ki odloča o prenosu terjatve, se ne sme spuščati v vprašanje verjetnosti obstoja te terjatve. S sklepom o prenosu terjatve ni ugotovljen obstoj terjatve, še manj pa je s tem sklepom dolžnikovemu dolžniku naloženo plačilo zarubljene terjatve. S prenosom v izterjavo pridobi upnik le pravico, da namesto dolžnika izterja zarubljeno terjatev. S tem sklepom pridobi upnik šele procesno pravico za vložitev ustrezne tožbe proti dolžnikovemu dolžniku (123. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ).

6. Sklep o prenosu terjatve ne more predstavljati izvršilnega naslova v razmerju med upnikom in dolžnikom T.S. d.o.o. Sklep o prenosu terjatve namreč ne posega v položaj dolžnikovega dolžnika, pri čemer se zaradi spremembe upnika ta položaj nikakor ne sme poslabšati. Če dolžnikov dolžnik meni, da upniku ne dolguje ničesar, bo moral upnik začeti z ustreznim postopkom za prisilno izterjavo zarubljene terjatve (s tožbo, kar izrecno določa 123. člena ZIZ). V konkretnem primeru je upnik z vložitvijo izvršilnega predloga na podlagi izvršilnega naslova (sklepa o prenosu terjatve) nemudoma posegel po premoženju dolžnika, zaradi česar je dolžnik oškodovan in se je njegov položaj očitno poslabšal. S prenosom v izterjavo pridobi upnik le pravico, da namesto dolžnika (T. d.o.o.) izterja zarubljeno terjatev, pridobi torej le procesno pravno legitimacijo glede dolžnikove terjatve. Upnik iz postopka, v katerem je bila s sklepom o prenosu terjatve v izterjavo prenesena terjatev dolžnika do dolžnikovega dolžnika, bo lahko šele s tožbo (123. člen ZIZ) terjal njeno plačilo od dolžnikovega dolžnika, ta pa bo imel tedaj možnost uveljavljanje ugovorov, ki bi jih lahko uveljavljal proti dolžniku. Izjava dolžnikovega dolžnika po 111. členu ZIZ na njegov položaj v izvršilnem postopku, ki se je vodil med upnikom in T. d.o.o. nima nobenega vpliva. Ta izjava je namenjena zgolj odpravi negotovosti glede obstoja in izterljivosti zarubljene terjatev, torej služi interesom upnika, nikakor pa ne služi interesom dolžnikovega dolžnika. Zato je logično, da se meje subjektivne pravnomočnosti nikakor ne morejo širiti tudi na dolžnikovega dolžnika. Dolžnikov dolžnik namreč ne more zgolj z podano izjavo po 111. členu ZIZ (ne glede na prepričljivost dokazov, ki jih je predložil) preprečiti izdaje sklepa o prenosu v izterjavo ali poznejše pravdne za izterjavo prenesene terjatve. Zaradi tega nikakor ni dopustno, da bi imel sklep o prenosu terjatve moč in učinek izvršilnega naslova, kot to zmotno ocenjuje obravnavana pritožba.

7. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo upnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Datum zadnje spremembe:

07.06.2017

Podobni dokumenti:

• VSK sklep II Ip 965/2007
• VSK sklep II Ip 572/2013
• VSL sodba I Cp 3785/2011