VKS sklep I Kp 22726/2016

Jedro

Zgolj premoženjska kazniva dejanja, kolikor ne gre za težja dejanja, praviloma ne odtehtajo posega v osebno svobodo, vendar pa se v obravnavani zadevi obdolžencem očita, da naj bi si protipravno prilastili stvari v skupni vrednosti nekaj čez 90.000,00 EUR, to je v višini, ki bistveno posega v premoženjske pravice posameznika, zaradi česar ni moč trditi, da pripor ni sorazmeren teži kaznivega dejanja.

Izrek

Pritožba zagovornice obdolženega L.Ž. se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijanim sklepom obdolženima L.Ž. in D.T. pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), podaljšalo še po vloženi obtožbi.

2. Zoper sklep se pritožuje zagovornica obdolženega L.Ž., in sicer zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona in Zakona o kazenske postopku. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obdolžencu pripor odpravi oz., nadomesti z milejšim ukrepom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Preizkus izpodbijanega sklepa v smeri pritožbenih navedb je pokazal, da je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je obdolženemu L.Ž. pripor podaljšalo še po vloženi obtožbi. Le-ta mu očita, da naj bi skupaj z D.T., M.M. in D.M. storil kaznivo dejanje velike tatvine po tretjem v zvezi s 1. in 2. točko prvega odstavka 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1, sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da je utemeljen sum podan tudi po vloženi obtožbi. Kolikor v zvezi s tem obdolženčeva zagovornica izpostavlja, da izpodbijani sklep ne pojasni, na podlagi katerih okoliščin zaključuje, da naj bi se obdolženec združil z ostalimi soobdolženci zato, da bi kradli, oz. nadaljuje, da ta sum ni podan, je pojasniti, da se prvostopenjsko sodišče sklicuje tudi na obrazložitev obtožnice, iz katere izhajajo vse okoliščine, na podlagi katerih je moč utemeljeno sklepati, da naj bi obdolženci združili zaradi izvrševanja predmetnega kaznivega dejanja. Poleg tega pa je tudi sodišče prve stopnje pojasnilo, da so bili le-ti opaženi s strani policistov PP K. dne 25.4.2016 in nato slab mesec kasneje še s strani policijske patrulje PP S., obakrat pa so prevažali pohištvo in inventar oz. stvari, kot so bile ukradene iz stanovanjske hiše v predmetni zadevi. Zato tudi ta okoliščina govori v prid obstoja utemeljenega suma, sicer pa pravna opredelitev kaznivega dejanja ne glede na izražene pomisleke v pritožbi ne more biti sporna spričo tega, da se obdolžencem kaznivo dejanje očita po tretjem odstavku 205. člena KZ-1 torej, ker naj bi si protipravno prilastili stvari velike vrednosti.

5. Kolikor pritožnica dalje izpostavlja, da zgolj premoženjska kazniva dejanja kolikor ne gre za težja dejanja praviloma ne odtehtajo posega v osebno svobodo, je z njo načeloma potrebno soglašati, vendar pa taka situacija v obravnavani zadevi ni podana. Obdolžencem se namreč očita, kot rečeno, da naj bi si protipravno prilastili stvari v skupni vrednosti nekaj čez 90.000,00 EUR, to je v višini, ki bistveno posega v premoženjske pravice posameznika, zaradi česar ni moč trditi, da pripor ni sorazmeren teži kaznivega dejanja. Prav tako s pritožnico ni moč soglašati, ko v nadaljevanju opisuje okoliščine, na podlagi katerih ocenjuje, da bi bilo ponovitveno nevarnost moč odpraviti z milejšim ukrepom hišnega pripora. Nasprotno temu sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in tudi ustrezno obrazložilo čemu milejši ukrep hišnega pripora ne pride v poštev. Kolikor namreč pritožba navaja, da ima obdolženec majhnega otroka, za katerega mora skrbeti v času, ko se njegova partnerka nahaja v službi in da je pred tem bil obsojen za kaznivo dejanje, ki ni v nikakršni povezavi z sedaj obravnavanim, sodišče druge stopnje ugotavlja, da navedene trditve nimajo takšne teže, da bi omajale pravilnost zaključka, da bi obdolženec na prostosti s tovrstnimi kaznivimi dejanji ponavljal in da je podaljšanje pripora neogibno potrebno zaradi varstva ljudi. Dejstvo pač je, da naj bi obdolženec sedaj obravnavano kaznivo dejanje storil takoj po poteku preizkusne dobe, kar kaže, da izrečena mu pogojna obsodba nanj pozitivno ni vplivala, enako kakor tudi ne prejšnji postopki, v katerih je že bil obsojen. Zato ni prav nobene garancije, da bi predlagani milejši ukrep dosegel svoj namen. Ker je spričo povedanega izpodbijana odločitev povsem pravilna in je pritožbena izvajanja niso ovrgla, je sodišče druge stopnje pritožbo zagovornice obdolženega Leona Žalca na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnil.

Datum zadnje spremembe:

06.06.2017