VSK sodba in sklep Cpg 292/94

Jedro

Nakup nepremičnine v stečajnem postopku bodisi na javni dražbi ali z zbiranjem ponudb in z neposredno pogodbo je način pridobitve lastninske pravice, ki pa zaradi javnosti postopka, vodenja postopka (vodi ga sodišče) izključuje vse ugovore glede močnejše pravice in nedobrovernosti kupca.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se deloma ugodi, zato se izpodbijana sodba v delu, v katerem je bil zavrnjen tožbeni zahtevek za ugotovitev in priznanje pravice uporabe ter izstavitve zemljiškoknjižne listine in izročitve v posest tudi za parcele št. 4368, 4355/5, 4377/1, 562, 560, 739, 4370/2 in 4355/3, vpisane pri vl. št. 2234 k.o... razveljavi.

V preostalem izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu pa se pritožba tožeče stranke zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Predlog tožene stranke za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev in priznanje pravice uporabe na parcelah št. 4402/2, 4359/3, 4404/1, 4368, 4377/2, 4355/5, 4377/1, 562, 560, 739, 4370/2, 4355/3, vse vpisane pri vl. št. 2234 k.o. ... in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izstaviti zemljiškoknjižno listino za vpis pravice uporabe na ime tožeče stranke ter ji navedena zemljišča izročiti v posest. Tožečo stranko je sodišče obvezalo, da mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 93.920,00 SIT.

Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje odločalo preko tožbenega zahtevka, kajti predmet tožbenega zahtevka so le parcele 4377/2, 4359/3, 4404/1 in 4404/2, vl. št. 2234 k.o. ... in bi sodišče lahko zavrnilo zahtevek le glede teh parcel.

Nadalje opozarja na nelogičnost v sodbi, kajti če je bila tožena stranka v dobri veri pri pridobitvi svoje stvarne pravice, to ni v nobeni zvezi z ugotovitvijo, da je tožeča stranka kupovala sporne nepremičnine, vendar do dejanske prodaje ni prišlo. Sodišče ni ugotavljalo kakšne so te zunanje okoliščine, ki kažejo na dobro vero tožene stranke, da kupuje resnično zemljišče pravnega prednika.

Nobene ugotovitve ni, ali je tožena stranka pri nakupu pregledala tudi stanje zemljišča. Zemljišče stečajnega dolžnika je bilo tudi fizično ločeno z ograjo in je že na oko vidno kaj je pripadalo stečajnemu dolžniku. Zemljišče laporokopa pa je izven ograje in pravni prednik tožene stranke to zemljišče ni imel nikoli v posesti.

Nadalje pritožnica trdi, da pri pogodbi, ki so jo stranke označile za pogodbo o brezplačnem prenosu pravice uporabe na zemljišču, sploh ne gre za kupoprodajno pogodbo, ampak za pogodbo, s katero sta stranki uredili vprašanje posesti in stvarnih pravic na spornih in drugih nepremičninah. Ta pogodba je bila v celoti realizirana in realizacija pogodbe ter posest tožeče stranke na spornih nepremičninah pa so tista dejanska osnova, ki tožeči stranki dajejo stvarno pravico na spornih nepremičninah in ne pravico toženi stranki, ki pri nakupu v stečajnem postopku ni bila v dobri veri, zato ni mogla pridobiti spornih zemljišč. Pogodba z dne ..... ni bila v zemljiški knjigi izvedena, vendar to ne more imeti nobenega negativnega učinka za pritožiteljico, saj se je pogodba dejansko izvršila. Če bi obstajala trditev v sodbi, da je tožeča stranka kupovala sporne nepremičnine, vendar do dejanske prodaje ni prišlo, potem tudi pravni prednik tožene stranke ne bi pridobil teh nepremičnin in torej niso mogla biti predmet prodaje. Ker pa to ni logično in ne drži, je tožeča stranka omenjeno pogodbo izvedla v zemljiški knjigi in se je na teh nepremičninah vpisala kot imetnica pravice uporabe prvopogodbena stranka. Nadalje predlaga, naj sodišče v ponovnem postopku sooči stečajnega upravitelja s pričo A, kajti njegova izpoved je jasna in logična ter potrjuje v celoti trditve tožeče stranke v njenih vlogah.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila ter v odgovoru prerekala navedbe pritožiteljice in se v celoti strinjala z zaključki sodišča prve stopnje.

Pritožba je deloma utemeljena.

Res je, in v tem je potrebno pritožbi pritrditi, da je sodišče prve stopnje odločalo preko tožbenega zahtevka, kateri se je glasil le na parcele 3377/2, 4359/3, 4404/1 in 4404/2, vl. št. 2234 k.o. ...

Sodišče je namreč spregledalo vlogo tožeče stranke z dne 19.11.1992, s katero je le ta skrčila tožbeni zahtevek in je odločalo tudi o parcelah, ki niso predmet tožbenega zahtevka, zato je pritožbeno sodišče moralo v skladu z določili člena 372 ZPP v tem delu sodbo razveljaviti.

Pač pa je pritožba tožeče stranke v ostalem delu neutemeljena in določene neskladne ugotovitve sodišča prve stopnje niso po mnenju pritožbenega sodišča vplivale na njegovo materialnopravno pravilno odločitev. Kot prvo je potrebno poudariti, da je bilo premoženje stečajnega dolžnika, to je pravnega prednika tožene stranke prodano v stečajnem postopku s pogodbo z dne ...... Pred sklenitvijo te pogodbe pa je sodišče razpisalo javno zbiranje ponudb najboljšemu ponudniku in kot edini kupec se je prijavila tožena stranka (spis St ....). V 131. členu takrat veljavnega Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. l. SFRJ 84/89, v nadaljevanju ZPPSL) je določeno, da se premoženje stečajnega dolžnika praviloma proda na javni dražbi ali z zbiranjem ponudb in z neposredno pogodbo. Neposredna pogodba pravzaprav predpostavlja zbiranje ponudb morebitnih kupcev. Isti postopek in določbe kot pri javni dražbi, vsebina oklica o prodaji, razen določb v zvezi z domikom (sklep o domiku in sklep o izročitvi kupcu) pa se uporabljajo tudi pri prodaji stečajnega dolžnika z zbiranjem ponudb in z neposredno pogodbo. Sicer pa se glede na zakonodajno nedorečenost pri ureditvi dražbe v stečaju v praksi tudi po izvršeni javni dražbi sklepajo pogodbe o prodaji s kupcem podobno kot pri neposredni prodaji. V tej pogodbi so zajeti vsi elementi za realizacijo pravic kupca v odnosu do stečajnega dolžnika v sodnem registru in v zemljiški knjigi. Vsi trije načini prodaje so torej enaki, zato nakup nepremičnine v stečajnem postopku, ki je generalna izvršba, bodisi na javni dražbi ali z zbiranjem ponudb in z neposredno pogodbo je način pridobitve lastninske pravice, ki pa zaradi javnosti postopka, vodenja postopka (vodi ga sodišče) izključuje vse ugovore glede močnejše pravice in nedobrovernosti kupca. Ravno javnost postopka omogoča vsem, da svoje ugovore uveljavijo do sklenitve pogodbe, kar je bilo v določenem stečajnem postopku še posebej izraženo. Ne samo to, da je bila vsebina oklica za zbiranje ponudb javno objavljena v uradnem listu in na oglasni deski in v oklicu so bile točno navedene nepremičnine, ki se prodajajo (spis St ....) je tudi stečajni upravitelj dne .... in ..... pozval tožečo stranko naj predloži dokumentacijo iz katere bi izhajalo, ali obstajajo kakršnikoli zadržki za prodajo spornih nepremičnin. Na ta poziv tožeča stranka sploh ni odgovorila in odgovorila bi lahko, kajti kupoprodajna pogodba je bila sklenjena šele kasneje.

Vsa pritožbena izvajanja glede nedobrovernosti tožene stranke in močnejše pravice tožeče stranke, katera naj bi izhajala iz pogodbe z dne ..... so torej neupoštevna, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke glede citiranih nepremičnin zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 368 ZPP).

Čeprav je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje deloma razveljavilo zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka, je ostal stroškovni izrek nespremenjen, kajti razveljavitev sodbe ne vpliva na obseg stroškov dosedanjega postopka, ki so nastali zgolj zaradi temelja spora.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo, ker ti stroški niso bili potrebni.

Datum zadnje spremembe:

11.08.2016

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 728/2004
• VSL sklep II Cp 58/2000
• VSRS sodba II Ips 66/2014