VSK sodba Cp 359/93

Jedro

Sodna poravnava, ki ima hibe iz 3. odstavka 88. člena ZOR (ker je sklenjena brez pooblastila ene od strank in ta sporazuma nato ni odobrila), je neobstoječ sporazum in zato nima ne materialno in ne procesnopravnih učinkov.

Izrek

Pritožbi tožečih strank se delno ugodi ter se zato odločba o stroških postopka spremeni tako, da so tožeče stranke nerazdelno dolžne plačati toženi stranki stroške postopka 5.910,00 SIT v 15. dneh.

Sicer se pritožba tožečih strank, pritožba tožene stranke pa v celoti zavrnejo kot neutemeljene in v pobijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s pobijano sodbo ugotovilo, da ne obstaja poravnava, ki je bila sklenjena pred Temeljnim sodiščem v ..., enota v ... dne 6.12.1991 pod opr.št. N ... Zavrnilo pa je zahtevek, da naj se poravnava razveljavi, medtem ko je del tožbe, ki se je nanašal na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, vzelo na znanje in o stroških odločilo, da so tožniki nerazdelno dolžni plačati toženki 22.000,00 SIT stroškov. V razlogih sodbe je podalo analizo izvedenih dokazov in pravno relevantne razloge svoje odločitve.

Zoper odločbo o stroških postopka se pritožujejo tožniki, zoper odločbo o glavni stvari pa šesti tožnik in tožena stranka.

Tožniki izvajajo v pritožbi, da so uspeli v pravdi 100%. Pri tem je pomembno, da je toženka sama in to tudi v imenu tožnikov sklenila sodno poravnavo. Toženka je poznala vse okolnosti poravnave in bi morala takoj pristati na razveljavitev le-te, ko je videla, da je tožniki ne sprejemajo. Da pa ni bilo toženo takoj na neobstoj poravnave, so razlogi v tem, da tožeča stranka ni vedela, da pooblaščenec A ni bil odvetnik kot je zapisano v nepravdnem postopku.

Pa tudi sicer ne bi prišlo do preložitve naroka, če bi sodišče prve stopnje zaslišalo tožnike kot so predlagali in pribavilo sodne spise, kar je bilo prav tako predlagano. Sicer pa je bil utemeljen tudi 1. odstavek izreka, le da je neobstoj posla še hujša neveljavnost kot je zmotnost akta. Zavrnitev zahtevka v prvem delu je brezpredmetna, ker akt itak ni nastal. Umik zahtevka pod 2 pa sploh ni povzročil nobenih stroškov.

Šesti tožnik pa se pritožuje zato, ker v izreku ni navedeno, da je njegov zahtevek zavrnjen. Le v razlogih sodbe se omenja, da ni imel pravnega interesa za pobijanje sodne poravnave. To pa ni utemeljeno, ker je s tem zavaroval svojo lastnino in tak interes je smiselno potrjen že s sklepom pritožbenega sodišča v zadevi P ... oz. Cp ... Tožniki predlagajo, da se sklep o stroških spremeni tako, da se jim priznajo vsi stroški, šesti tožnik pa predlaga spremembo sodbe tako, da se ugotovi, da njegov tožbeni zahtevek ni bil zavrnjen.

Tožena stranka prav tako uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da naj se sodba razveljavi. Ker so vse stranke tega postopka z izjemo šestega tožnika soglašale z izvedeniškim mnenjem o delitvi solastnine in so v tem smislu tudi pisale svoje izjave, so po prepričanju toženke zmotni in neutemeljeni zaključki sodišča prve stopnje, da tožniki poravnave niso odobrili, oziroma da niso imeli možnosti sodelovanja v postopku razdružitve. Navedeno potrjujejo tudi izjave tožnikov v nepravdnem postopku in v tej pravdi. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da poravnava ne obstoji, nepravilen.

Pritožbi pravdnih strank zoper odločbo o glavni stvari nista utemeljeni, medtem ko je pritožba tožnikov zoper odločbo o stroških postopka utemeljena.

K pritožbi tožene stranke:

Sodna poravnava ima materialno in procesnopravne učinke. V tem primeru je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku, ki je zadeval materialnopravne učinke poravnave, zaradi česar velja za ta del spora vse to kar velja za pravne posle, ki so sklenjeni brez pooblastila ene od pogodbenic (to je v tem primeru tožnikov od 1 do 5) in kar ureja 88. člen ZOR. Po določilu 3. odstavka tega člena pa se šteje pogodba, ki je zastopani ne odobri, za nesklenjeno, to je neobstoječo. Tožniki toženke v nepravdnem postopku sicer niso pooblastili za sklenitev pogodbe ali poravnave, saj so izdali na ime toženke le procesno pooblastilo za zastopanje na naroku (list.št. 44 in 45 nepravdnega spisa N ...). Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo določila ZOR, ko je tožbenemu zahtevku tožnikov na neobstoj poravnave ugodilo. Na to odločitev pa ne morejo v ničemer vplivati pritožbena izvajanja o tem, da so tožniki soglašali z izvedeniškim mnenjem o delitvi solastnine, ker to ne pomeni ne odobritve pogodbe in ne pooblastila za sklenitev pogodbe ali poravnave. Ker pogodba materialnopravno ni nastala in ne obstaja, so tudi procesnopravni učinki sodne poravnave, ki je vsebovala tako pogodbo, izničeni.

K pritožbi šeste tožeče stranke zoper odločbo o glavni stvari:

Ta tožnik je izvajal v tožbi, da je s sodno poravnavo sprejeta delitev napačna iz več razlogov, pravico do tožbe pa da ima zato, ker delitev posega tudi na njegovo lastninsko pravico pri 1/3 dela parcelne št. 2344. V tožbi svojega posebnega tožbenega zahtevka ni postavil. Ker je v tožbi šesti tožnik izvajal, da poravnave ni sklepal in da zato ne uveljavlja napak volje, je zanj aktualen le tožbeni zahtevek za ugotovitev neobstoja poravnave. Temu delu tožbenega zahtevka pa je bilo s pobijano sodbo ugodeno (pri tem niso važni razlogi), medtem ko se zoper razloge sodbe ni mogoče pritoževati. Ker pa je ta tožnik uveljavljal tudi materialno pravne razloge zoper sodbo, je pritožbeno sodišče o pritožbi odločalo meritorno in jo zavrnilo kot neutemeljeno (čeprav je deloma tudi nedovoljena).

K pritožbi tožnikov zoper odločbo o stroških postopka:

Po oceni pritožbenega sodišča se je dejansko celoten spor nanašal na okoliščine v zvezi s sklenitvijo sodne poravnave, glede katere je bilo odločeno, da ne obstaja. Oba postavljena zahtevka tožnikov sta bila v takem razmerju, da je utemeljenost enega izključevala utemeljenost drugega. Tožniki so v pravdi dosegli, da se je ugotovilo, da sodna poravnava ne obstaja. Zato je možen le zaključek, da so v pravdi uspeli. Zato tožnikom tudi gre povrnitev stroškov postopka, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo v višini 3.000,00 SIT. Toženi stranki pa gre povrnitev le separatnih stroškov, ki jih je zaznamovala na naroku 19.11.1992 in do preložitve katerega je res prišlo iz razlogov na strani tožeče stranke. Toženi stranki so nastali separatni stroški v višini 9.010,00 SIT. Upoštevajoč te ugotovitve je po pravilni uporabi določb Zakona o pravdnem postopku, vsebovanih v 1. odstavku 154. in v 1. odstavka 156. člena ZPP, pravilna taka odločitev, da je tožena stranka dolžna plačati tožnikom 3.000,00 SIT stroškov, tožniki pa toženki separatne stroške 9.010,00 SIT, kar da po pobotu razliko 5.910,00 SIT v korist tožene stranke.

Pritožbeno sodišče je zato iz navedenih razlogov stroškovno odločbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot je navedeno. Ta odločitev temelji na 3. točki 380. člena ZPP. Zavrnitev pritožb obeh pravdnih strank zoper odločbo o glavni stvari pa temelji na členu 368 ZPP.

Datum zadnje spremembe:

10.08.2016

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 938/2016
• VSL Sodba II Cp 1959/2022
• VSL sklep IV Cp 2634/2011