VSK sodba Cp 277/93

Jedro

Čeprav je od pravnomočnosti odločbe, s katero je stanovalcu bila naložena izselitev iz stanovanja, preteklo že več kot dve leti, in upnik izvršbe na podlagi takšnega izvršilnega naslova še ni zahteval, se takšen stanovalec ne more uspešno sklicevati na rok iz čl. 50 ZSR, saj je po 379. členu ZOR 10 letni zastaralni rok za terjatve, ugotovljene s pravnomočno sodbo.

Izrek

Pritožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v petnajstih dneh s tožečo stranko skleniti ustrezno kupoprodajno pogodbo za stanovanje v ... ter ji povrniti pravdne stroške. Tožnici je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 13.450,00 SIT v petnajstih dneh.

Zoper to sodbo je vložila tožnica pritožbo po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po členu 353 ZPP. V pritožbi očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev postopka, ker se v sodbi sklicuje na spise opr.št. P 385/89 in P 340/84, čeprav jih pred izdajo sodbe ni pribavilo in tudi zato ni moglo obravnavati. Razen tega vidi bistveno kršitev postopka v tem, ker izrek sodbe ni razumljiv, po njenem mnenju je v nasprotju z ugotovljenimi okoliščinami, predvsem pa s sklepom izvršnega sveta Občine... z dne 14.1.1992, ki tožnici priznava pravico uporabe spornega stanovanja. Tožnica je brez dvoma imela status imetnice stanovanjske pravice, saj je ta status pridobila glede na bivanje v spornem stanovanju od leta 1984 dalje. V pritožbi osporava še ugotovitve sodišča prve stopnje glede ekonomske skupnosti med tožnico in .... Tožnica je s... živela v spornem stanovanju vse do njene smrti v ekonomski skupnosti, bivanje v tem stanovanju pa je nadaljevala tudi po smrti te imetnice stanovanjske pravice. Zato je brez podlage zaključek sodišča prve stopnje, da je v spornem stanovanju živela le kratek čas. Stanovanjski zakon je res stopil v veljavo 19.10.1991, vendar pa je tožnica takrat bila že imetnica stanovanjske pravice. Če temu ne bi bilo tako, ji tožena stranka ne bi priznala po tem zakonu najemnega razmerja. V izvršilnem postopku se je tožena stranka odpovedala izselitvi toženke in ji tudi s tem vsaj molče priznala ta status. Zato ima tožnica brez dvoma utemeljen zahtevek na sklenitev kupoprodajne pogodbe za sporno stanovanje.

Pritožba ni utemeljena.

Na glavni obravnavi dne 3.2.1993 je bil v dokaznem postopku prečitan med drugim tudi spis istega sodišča opr. št. 385/89. Na tej obravnavi je bila navzoča tožnica, njen pooblaščenec pa ne, bil pa je pravilno na obravnavo povabljen. Torej zatrjevane bistvene kršitve postopka sodišče prve stopnje ni zagrešilo.

Prav tako pritožbeno sodišče ni ugotovilo kontradiktornosti med obrazložitvijo in izrekom izpodbijane sodbe. Nasprotno razlogi sodbe so jasni in razumljivi vsakemu povprečnemu bralcu in imajo vso oporo v izvedenem dokaznem postopku. Dejstvo, da je Izvršni svet občine... sprejel sklep, da se s tožnico sklene najemna pogodba, pa za odločitev v zadevi ni relevantno, sploh pa iz tega sklepa ni mogoče potegniti zaključka, kot ga želi prikazati tožeča stranka. Namreč glede na postavljeni zahtevek je sodišče prve stopnje moralo raziskati zgolj to, ali je tožnica imela ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona status imetnice stanovanjske pravice na spornem stanovanju ali ne. Tega pa glede na podatke spisa opr.št. P 385/89, kjer je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku Samoupravne stanovanjske skupnosti občine...na izselitev tožnice iz spornega stanovanja, brez dvoma ni imela. Zato je zahtevek na odkup spornega stanovanja po določbah o privatizaciji stanovanj, bil neutemeljen. Dejstvo, da je tožnica tudi po smrti prejšnje imetnice stanovanjske pravice, ki je umrla 1.10.1984, še naprej živela v spornem stanovanju, glede na pravnomočno sodbo izdano v postopku po tožbi Samoupravne stanovanjske skupnosti občine...., po kateri se je iz tega stanovanja dolžna izseliti, ni pravno relevantno. Na podlagi tega izvršilnega naslova bo namreč lahko pravni naslednik Samoupravne stanovanjske skupnosti občine... predlagal izvršbo v roku desetih let od izdaje izvršilnega naslova, zato do poteka tega roka tožnica kakšnih pravic iz prejšnjega 50.čl. ZSR, ni mogla pridobiti. Ker je torej sodišče prve stopnje vse relevantne dejanske okoliščine v tej zadevi pravilno in popolno ugotovilo, na ugotovljeno dejansko stanje pa tudi materialno pravo povsem pravilno uporabilo, pri tem pa tudi ni zagrešilo kakšne bistvene kršitve postopka iz 2.odst. 354.čl. ZPP, je pritožbeno sodišče v celoti neutemeljeno pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 368 ZPP).

Datum zadnje spremembe:

10.08.2016

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1366/98
• VSL sklep I Cp 288/95
• VSL sklep II Ip 4087/2015