VSK sodba Cp 1402/98

Jedro

Občina ni pasivno legitimirana zaradi izdaje nezakonite odločbe o priglasitvi gradbenih del, niti kot pravna naslednica občine kot nekdanje družbenopolitične skupnosti.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 21.590.080,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.10.1994 dalje zoper toženo stranko kot neutemeljen zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 163.875,00 SIT, v 15-tih dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen, iz razlogov sodbe pa izhaja, da naj bi bila tožena stranka odškodninsko odgovorna tožeči stranki za škodo, ki jo je tožeča stranka utrpela v posledici izdaje nezakonite odločbe o priglasitvi del št. ... z dne 3.1.1992, ki jo je izdal Sekretariat za upravne zadeve Občine Piran, Oddelek za upravno pravne zadeve in je postala pravnomočna 22.1.1992. Navedena upravna odločba (o dovolitvi priglašenih del) z dne 3.1.1992 naj bi bila po ugotovitvah sodišča prve stopnje pravnomočno veljavna od 22.1.1992 do 6.10.1992, ko jo je drugostopni organ odpravil kot nezakonito. V posledici izdaje navedene odločbe naj bi tožnik v času njene veljavnosti opravil dovoljene priglašena dela za ureditev poslovnega prostora - fitnes studia, pri čemer vložena sredstva, inventar in oprema znašajo najmanj 88.000 DEM v tolarski protivrednosti. Ker pa dovoljenja za opravljanje dejavnosti ni pridobil, ker ni imel ustrezne dokumentacije za poslovni prostor, pa naj bi poleg navedene škode utrpel tudi škodo zaradi izgube dohodka, ki jo vtožuje v višini 180.000 DEM tolarske protivrednosti oz. 512.640 DEM v tolarski protivrednosti. Po oceni sodišče prve stopnje so izpolnjene vse materialnopravne predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke, pri čemer pa se v vprašanje pasivne legitimacije tožene stranke, ne glede na ugovor tožene stranke, ni spuščalo.

Zaradi bistvenih kršitev določb postopka, napačne uporabe materialnega prava in nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja se zoper sodbo pritožuje tožena stranka s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper toženca zavrne in tožniku naloži povračilo stroškov postopka. V pritožbi najprej opozarja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj je tožena stranka ugovarjala pasivno legitimacijo, o tem pa v sodbi ni odločeno. Iz tožbenih navedb izhaja, da naj bi nezakonito ravnanje upravnega organa bilo opravljeno v letu 1992. Takrat tožene stranke kot lokalne skupnosti ni bilo, saj je Občina Piran, kot lokalna skupnost nastala leta 1995. Leta 1992 pa je obstajala Občina Piran kot družbenopolitična skupnost, ki pa je prenehala konec leta 1994. Pravne osebe, katere del je bil upravni organ, kateremu se očita nezakonito ravnanje, ni več. Pravna naslednika družbenopolitične skupnosti pa sta po mnenju tožene stranke dva, to je sedanja lokalna skupnost in država, to je Republika Slovenije. Republika Slovenije je pravna naslednica bivše Občine Piran v delu, ki se nanaša na delovanje bivše občine kot države, to je glede vsega tistega, kar je prešlo na državo na podlagi zakona o prevzemu državnih funkcij, ki so jih do 31.12.1994 opravljali organi občin (Ur.list SR št. 29/95), to je bivših občin kot družbenopolitičnih skupnosti. Da je država pravna naslednica bivše občine v tem delu dokazuje že dejstvo, da Upravna enota Piran nadaljuje do danes še nedokončan upravni postopek glede fitnes centra. Sedanja Občina Piran kot lokalna skupnost zato ni pasivno legitimirana v tej pravdi. Sicer pa tudi odločba, ki temelji na oceni nekih dejstev in je bila s strani pritožbenega organa razveljavljena ali odpravljena še ni nujno, da je protipravna. Zato tudi ne more biti odškodninske odgovornosti za vsako razveljavljeno odločbo. Pri tem je zgrešeno tudi stališče prvostopnega sodišča, da je sodišče vezano na odločitev upravnega organa glede nezakonitosti odločbe z dne 3.1.1992. V upravne postopku nikakor ni bilo odločeno, ali je bilo toženčevo ravnanje protipravno. Sodišče je tudi napačno ugotovilo čas, ko je bila odločba z dne 3.1.1992 pravnomočno v veljavi. Začetek sicer ni sporen, ni pa res, da je bila v veljavi vse do 6.10.1992. Opozarja tudi na odločbo Ministrstva za varstvo okolja in urejanje prostora z dne 11.6.1992 in njen pomen na pravno naziranje protipravnega ravnanja, ki naj bi imelo za posledico odškodninsko odgovornost. Sicer pa naj bi še vedno v bistvu šlo za stanovanjski objekt, namenjen za določeno gospodarsko dejavnost, predvideno že ob gradnji hiše, zato upravnemu organu tudi ni mogoče očitati protipravnosti ravnanja. Končno se je tudi sam tožnik zavedal, da lokacijskega dovoljenja ne bi mogel pridobiti in je tudi zato zaprosil za priglasitev del. Tožnik je torej izbral pot, ki se mu je zdela najbolj primerna. Sicer pa upravni postopek še danes ni končan, zato je tožba tudi preuranjena.

Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka, ki v odgovoru na pritožbo meni, da je tožena stranka pasivno legitimirana, saj naj bi ji škodo povzročil organ tožene stranke. Opozarja še na 1. odst. 195. čl. ZPP, po katerem odtujitev stvari ali pravice, o kateri teče pravda, ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča. Tudi sicer je država prevzela samo opravljanje določenih funkcij, ni pa pravni naslednik občin. Škoda, ki jo je tožnik utrpel, izvira iz delovanja organa tedaj tožene stranke, katere pravni naslednik je sedanja Občine Piran. Ne drži tudi trditev, da upravni postopek glede fitnes centra še ni končan. Pri Upravni enoti Piran, kot tudi instančnem organu, tožnik ne vodi nobenega upravnega postopka. Zato predlaga stroškovno zavrnitev pritožbe tožene stranke kot neutemeljene.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo pri zaključku, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna tožeči stranki v obravnavani zadevi, kar smiselno izhaja iz dejstva, da je z izpodbijano vmesno odločbo odločilo, da je tožbeni zahtevek zoper toženo stranko utemeljen, čeprav sodba o tem nima razlogov, ne da bi se pri tem pritožbeno sodišče posebej spuščalo v vprašanja nedoločenosti sodbenega izreka ter pomanjkanja razlogov o nekaterih odločilnih dejstvih glede odškodninske odgovornosti tožene stranke in predpostavk take odgovornosti. Odškodninsko odgovornost tožene stranke (in s tem njeno pasivno legitimacijo) tožeča stranka utemeljuje s 26.čl. Ustave RS ter izdajo nezakonite odločbe o priglasitvi del št. ... z dne 3.1.1992 Sekretariata za upravne zadeve Občine Piran, Oddelka za upravno pravne zadeve, v posledici katere naj bi tožniku nastala vtoževana škoda. Za odgovor na vprašanje, ali je tožena stranka (sedanja občina Piran kot lokalna skupnost) pasivno legitimirana, je potrebno razjasniti dvoje vprašanj, in sicer; 1. ali je bila Občina Piran odškodninsko odgovorna v času izdaje citirane upravne odločbe v letu 1992, in če je bila 2. ali je sedanja Občina Piran pravna naslednica prejšnje Občine Piran glede navedene odškodninske odgovornosti.

Po 26. čl. Ustave RS ima vsakdo pravico do povpračila škodo, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja; oškodovanec pa ima pravico, da v skladu z zakonom zahteva povračilo tudi neposredno od tistega, ki mu je škodo povzročil. Občina je samoupravna lokalna skupnost (1. odst. 139. čl. Ustave RS). V pristojnost občine spadajo lokalne zadeve, ki jih občina lahko ureja samostojno in ki zadevajo samo prebivalce občine (1. odst. 140. čl. Ustave), po predhodnem soglasju občine pa lahko država z zakonom prenese na občino opravljanje posameznih nalog iz državne pristojnosti, če za to zagotovi tudi sredstva (2. odst. 140. čl. Ustave). Tako je bilo z Ustavnim zakonom za izvedbo Ustave RS (UZIU - Ur.list RS št. 33/91-I) s 5. čl. določeno, da dokler država ne prevzame državnih funkcij, ki jih je doslej opravljala občina, opravljajo te funkcije organi občine. Ker država odškodninske odgovornosti za škodo, ki bi nastala pri opravljanju državnih funkcij nesporno ni prenesla na organe občine (in še manj za to zagotovila ustrezna sredstva), je potrebno najprej razjasniti, ali je Sekretariat za upravne zadeve Občine Piran Oddelek za upravno pravne zadeve izdal navedeno odločbo o priglasitvi del z dne 3.1.1992 kot državni organ (na podlagi prenosa državnih funkcij), ali kot organ lokalne skupnosti.

Prenos upravnih nalog na področju urejanja prostora (izdajanje lokacijskih dovoljenj, dovoljevanje priglašenih del ipd.) na državne organe pomeni sicer določen poseg v ustano varovano jedro lokalne samouprave, vendar ta poseg v nobenem primeru ni v nasprotju z ustavo in ustavno nedopusten, saj je utemeljen z varovanjem drugih ustavnih vrednot - načel pravne države, kot sta pravna varnost in zakonitost (tako odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-98/95 z dne 11.7.1996 (Ur.list SR št. 44/96). Z izdajo citirane odločbe o priglasitvi del z dne 3.1.1992 je tako Sekretariat za upravne zadeve Občine Piran, Oddelek za upravnopravne zadeve izdal odločbo iz obsega dejavnosti državnega organa, iz česar sledi odškodninska odgovornost države, in ne morebiti odškodninska odgovornost nekdanje občine Piran, kajti s 5. čl. UZIU je bilo organom občine prepuščeno opravljanje državnih funkcij na področju urejanja prostora, ne da bi morebitna odškodninska odgovornost za škodo prešla na občino, saj občina odškodninske odgovornosti niti ni prevzela oz. s prevzemom soglašala, niti niso bila za to zagotovljena sredstva (vse v skladu z 2. odst. 140. čl. Ustave RS).

Sicer pa je, ne glede na navedeno, upravne naloge s področja urejanja prostora (izdajanje lokacijskih dovoljenj in dovoljevanje priglasitev del) z Zakonom o prevzemu državnih funkcij, ki so jih do 31.12.1994 opravljali organi občin (Ur.list SR št. 29/95), prevzela država, ki je nesporno te upravne naloge, ki predstavljajo izvrševanje predpisov iz pristojnosti državnih organov, prenesla na upravne enote. Ni sporno namreč, da navedene upravne naloge s področja urejanja prostora sedaj opravlja Upravna enota Piran, ki je prevzela upravni organ nekdanje Občine Piran, ki je izdal citirano odločbo o priglasitvi del z dne 3.1.1992. Pravna naslednica organa, ki je navedeno upravno odločbo izdal je tako upravna enota in ne sedanja Občina Piran, ki je nastala v skladu z Zakonom o ustanovitvi občin in določitvi njihovih območij (Ur.list SR št. 69/94 in kasnejši).

Sedanja Občina Piran namreč ni v celoti pravna naslednica nekdanje Občine Piran (kot družbenopolitične skupnosti), temveč je njena pravna naslednica zgolj glede tistih pristojnosti (in z njimi zvezanih pravic in obveznosti), ki so po ustavnih določbah o lokalni samoupravi v pristojnosti občine kot samoupravne lokalne skupnosti oz. glede pristojnosti lokalnih zadev, ki jih občina lahko ureja samostojno in ki zadevajo samo prebivalce občine. V obravnavani zadevi gre za segment odpravljanja škodljivih posledic zatrjevanega nezakonitega delovanja državnega organa, četudi je to funkcijo opravljal organ prejšnje Občine Piran (kot družbenopolitične skupnosti), iz česar sledi, da je lahko odškodninski zavezanec, v posledici izdaje navedene odločbe o priglasitvi del z dne 3.1.1992, lahko le Republika Slovenije in tako tožena stranka v obravnavani zadevi ni pasivno legitimirana. To smiselno izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča z dne 3.7.1997 št. U-I-43/96 (Ur.list SR št. 45/97 in 67/97). Na podlagi obrazloženega je jasno, da je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je tožena stranka (sedanja Občina Piran kot samoupravna lokalna skupnost) pasivno legitimirana in odškodninsko odgovorna tožeči stranki. Na podlagi 4. tč. 373. čl. ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se s končno sodbo tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen zavrne.

Na podlagi 2. odst. 166. čl. ZPP je pritožbeno sodišče glede na spremembo tožbe moralo odločiti tudi o pravdnih stroških celotnega postopka. Ker je tožeča stranka v pravdi popolnoma propadla, mora toženi stranki povrniti stroške (1. odst. 154. čl. ZPP). Ker tožena stranka pravdnih stroškov postopka v skladu s 1. in 2. odst. 164. čl. ZPP. Do izdaje vmesne sodbe ni uveljavljala z določeno zahtevo, v kateri bi opredeljeno navedla stroške (tudi ne v naknadnem roku treh dni), ji gredo zgolj stroški pritožbenega postopka, ki jih je uveljavljala in sicer nagrada po OT za sestavo pritožbe 1875 točk, kar ob vrednosti toče 87,40 SIT znaša 163.875,00 SIT.

Datum zadnje spremembe:

10.08.2016

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 743/2005
• Sklep II Ips 3/95
• Sklep VIII Ips 1/2001