VSK sodba Kp 76/93

Jedro

Podatek o obdolženčevi alkoholiziranosti 3 ure in 10 minut po zadevni prometni nezgodi, ki naj bi takrat znašala 1,05 gr/kg, ne sodi v opis dejanja v izreku sodbe. Če pa je v obrazložitvi sodbe ugotovitev, do katere je sodišče prišlo na podlagi izvedenskega mnenja, da je imel obdolženec v času nezgode v krvi 0,66 gr/kg alkohola, to zadostuje za zaključek, da je takrat vozil pod vplivom alkohola.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženca se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, to je povprečnino v znesku 10.000,00 SIT.

Obrazložitev

Temeljno sodišče v ..., enota v ... je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo obdolženca za krivega kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa po 3. v zvezi s 1. odstavkom 251. člena KZS. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen petih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Izreklo mu je tudi varnostni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za čas petih mesecev.

O stroških kazenskega postopka je sodišče po 1. odstavku 98. člena ZKP odločilo, da jih je dolžan plačati obdolženec.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožil obdolženčev zagovornik, in to iz vseh pritožbenih razlogov. Skladno s tem je pritožbenemu sodišču predlagal, naj izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritrditi je sicer treba pritožbeni navedbi obdolženčevega zagovornika, da podatek o obdolženčevi alkoholiziranosti tri ure in deset minut po zadevni prometni nezgodi, ki naj bi takrat znašala 1,05 gr/kg alkohola v krvi, dejansko ne sodi v izrek sodbe. Ker pa je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja vendarle ugotovilo, in ta ugotovitev je v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da je imel obdolženec v času nezgode 0,66 gr/kg alkohola v krvi, to tudi po mnenju pritožbenega sodišča zadostuje za zaključek, da je obdolženec v kritičnem času vozil pod vplivom alkohola in da je s tem kršil določilo 1. odstavka 164. člena ZTVCP. V izpodbijani sodbi je nadalje tako v opisu dejanja v izreku kot v obrazložitvi opisana in obrazložena tudi vzročna zveza med navedeno stopnjo obdolženčeve alkoholiziranosti in nastalo posledico. V obrazložitvi na četrti strani sodbe je namreč izrecno rečeno, da so obdolženčeve zmanjšane sposobnosti za varno upravljanje vozila zaradi vpliva alkohola, kot so utemeljene v izvedenskem mnenju, nedvomno prispevale k nepravilni odločitvi obdolženca za prehitevanje, ko za to niso bili podani ustrezni pogoji. S tem v zvezi je sodišče v nadaljevanju za obdolženca še zapisalo, da če se je že odločil za vožnjo pod vplivom alkohola, bi pač moral vozilo upravljati s še toliko večjo skrbnostjo in pazljivostjo, česar mu izkazana stopnja alkoholiziranosti vendarle ni povsem onemogočala.

Pritožbeno sodišče glede na zatrjevanje v pritožbi, češ da ni bil povzročitelj nevarne situacije obdolženec, pač pa voznik prehitevanega tovornjaka, meni enako kot sodišče prve stopnje, da to zatrjevanje ni utemeljeno. V tem pogledu je značilno, da je obdolženec prvotno le zatrjeval, da mu voznik tovornjaka, ko je bil on v zaključni fazi prehitevanja, ni nič pomagal. V pritožbi pa se zatrjuje, da je voznik tovornjaka takrat celo pospeševal hitrost svojega vozila, čeprav ni v spisu za tako trditev prav nobene podlage. Logičen je tedaj tudi po mnenju pritožbenega sodišča zaključek prvostopenjskega sodišča, da je obdolženec ustvaril nevarno situacijo na cesti s kršitvijo 4. točke 1. odstavka 62. člena in 1. odstavka 164. člena ZTVCP, saj že dejstvo, da je nasproti pripeljalo vozilo, ko je bil obdolženec vzporedno s prehitevanim vozilom, dovolj zanesljivo potrjuje zaključek, da nasprotni pas ceste, ko se je obdolženec odločil za prehitevanje, ni bil prost na dovolj dolgi razdalji. To pa pomeni, da se obdolženec takrat nikakor ne bi smel spustiti v prehitevanje, še zlasti ob upoštevanju dejstva, da je šlo pri tem za daljše tovorno vozilo, kar vse bi moral obdolženec, ki je celo poklicni voznik z daljšim vozniškim stažem, ustrezno oceniti in upoštevati.

Glede na povedano se pokaže, da je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja in o stvari tudi sicer pravilno razsodilo. Kolikor pa se obdolženčev zagovornik še posebej pritožuje zaradi kazenske sankcije, je treba povedati, da je ta - upoštevajoč dejstvo, da je obdolženec storil to kaznivo dejanje, vozeč pod vplivom alkohola, in da je oškodovanec pri tem utrpel izredno hude telesne poškodbe s trajnimi posledicami - prej mila kot stroga, saj je bila obdolžencu, po mnenju pritožbenega sodišča neutemeljeno, izrečena celo pogojna obsodba. Pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja obdolženčev zagovornik, tako niso podani in je pritožbeno sodišče z ozirom na to pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je še ugotovilo, da pri sojenju na prvi stopnji ni prišlo do nobene take kršitve zakona, ki bi jo moralo upoštevati po uradni dolžnosti (člen 384 ZKP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka je utemeljen v določbah členov 98/1 in 101 ZKP.

Sklicevanje na predpise SFRJ (ZKP in ZTVCP) oziroma uporaba teh predpisov je v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/9l-I).

Datum zadnje spremembe:

10.08.2016

Podobni dokumenti:

• VSK sodba Kp 493/93
• VSK sodba Kp 80/93
• Sodba I Ips 247/96