VSK sodba Kp 493/93

Jedro

Štiriletni otrok, ki je izven naselja pritekel na vozišče z obdolženčeve desne strani iz visokega in gostega zelenja tako, da ga ni bilo mogoče pravočasno opaziti, ne pomeni ovire, ki bi jo obdolženec v danih prometnih razmerah moral ali mogel pričakovati.

Izrek

Pritožba pooblaščenke subsidiarne tožilke se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je obdolženega po 3. točki 350. člena ZKP, tedaj zaradi pomanjkanja dokazov, oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje ogrožanja javnega prometa po 3. v zvezi s 1. odstavkom 251. člena KZS. Na podlagi 1. odstavka 99. člena ZKP je odločilo, da bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka, očitno 95. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada zagovornika sredstva sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo se zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, torej pritožbenega razloga po 3. točki 363. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZKP, pritožuje pooblaščenka subsidiarne tožilke.

Prizivnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pooblaščenka subsidiarne tožilke nima prav, ko izpostavlja, da je prvostopenjsko sodišče dejansko stanje zmotno ugotovilo. Odločilna dejstva so zanesljivo in celovito dognana, sodišče prve stopnje pa je v podkrepitev svojih dejstvenih sklepov navedlo prepričljive razloge.

Odločitev, ki jo je sprejelo, sloni ne le na mnenju izvedenca cestno- prometne stroke A, pač pa se je do nje dokopalo na podlagi temeljite presoje vseh izvedenih dokazov. Pri tem ni obšlo niti mnenja B, ki ga je v spis predložila subsidiarna tožilka. Povedati pa je treba, da je kot izvedensko mnenje šteti le tisto, ki ga je podal A, saj je bilo le njemu z odredbo sodišča izvedenstvo zaupano. Na drugi strani pa mnenje B, čeprav gre za stalnega sodnega izvedenca, ni moč jemati za izvedensko, saj je pri njem izostalo procesno dejanje s katerim bi mu sodišče tako nalogo zaupalo. Ne držijo pa navedbe pritožnice, da sodišče prve stopnje mnenja B ni ocenilo kot vsak drug dokaz. V sklepnem delu obrazložitve na četrti strani je zelo razločno povedalo zakaj izsledkom B ni sledilo oziroma zakaj šteje, da ne gre za tak dokaz, ki bi utegnil pripeljati do drugačne odločitve. Na obdolženega leti očitek, da je s kršitvijo določil 2. odstavka 41. člena, 1. odstavka 45. člena in 68. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa, povzročil nevaren položaj na vozišču in zadel v otroka ter mu na ta način prizadejal posebno hudo telesno poškodbo. V izvedenih dokazih navedbe subsidiarne tožilke nimajo opore. Prvostopenjsko sodišče je navedlo podrobne razloge za svoj sklep, da ni dokazano, da bi obdolženec z vozilom peljal preblizu desnemu robu vozišča. Pri tem je upoštevalo otrokove poškodbe in lego na cestišču po zadetju, kot sta jo opisala obdolženec in priča, sledove na vozišču in poškodbe, sledove na podvozju in položaj obdolženčevega vozila po nesreči.

Pooblaščenka subsidiarne tožilke v pritožbi sodbe v tem delu praktično niti ne izpodbija in zato pobijane odločitve v tem obsegu ni potrebno še dodatno obrazlagati. Prav tako mora ostati pritožnica neuspešna, ko na obdolženca naslavlja očitek, da hitrosti vožnje ni prilagodil cestnoprometnim razmeram. Na kraju nesreče je hitrost omejena na 80 km/h, saj je bil v času, ko se je nezgoda primerila znak, ki je hitrost omejeval na 60 km/h, že odstranjen. Dasiravno je gledano iz smeri obdolženčeve vožnje cesta v manjšem vzponu, je preglednost dobra. Obdolženec med približevanjem kraju nesreče ob vozišču ni zaznal nič takega, kar bi terjalo njegovo posebno pozornost. Po presoji pritožbenega sodišča pa ni mogoče sprejeti pritožničine trditve, da je štiriletni otrok, ki je iz zelenja na desni strani, ki je višje od njega in tolikanj gosto, da ga obdolženec ni mogel pravočasno opaziti, nenadoma pritekel na vozišče, za obdolženca pomenil pričakovano oviro. Glede na nastali nevarni položaj, bi lahko obdolženec, in to je pomembno, nesrečo preprečil le v kolikor bi vozil s hitrostjo 20 do 22 km/h. Česa takega pa od njega ni mogoče zahtevati. Bistveno je seveda tudi to, da bi vsaka višja hitrost ne preprečila zadetja v otroka. Ugotoviti je torej, da je nenadna pojava otroka na vozišču za obdolženca pomenila tako oviro, ki jo v danih prometnih razmerah ni mogel pričakovati. Enako ni dokazano, da bi obdolženec ravnal v nasprotju z drugo točko 1. odstavka 68. člena ZTVCP. Res je sicer, da mora voznik uporabiti zvočni opozorilni znak, če so ob vozišču otroci, ki ne pazijo na vozilo. V obravnavani zadevi pa je belodano, da obdolženec otroka sploh ni zaznal do trenutka, ko je ta pritekel pred vozilo, tako da obdolženec ni mogel več nič ukreniti. Glede na višino in gostoto zelenja obdolženec otroka ni mogel videti dokler se ni nenadoma znašel pred vozilom. Seveda so posledice nesreče nepopravljive, še posebno boleče, ker gre za otroka, vendar pa je na drugi strani potrebno obdolžencu krivdo dokazati. Upoštevaje presojo dokazov, ki jo je storilo prvostopenjsko sodišče in seveda tudi razloge omenjene v drugostopni odločbi, pa se izkaže, da obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja ni dokazana in je zato pobijana odločitev oprta na 3. točko 350. člena ZKP, na mestu. V luči povedanega pa izzvenijo navedbe pooblaščenke subsidiarne tožilke kot neprepričljive, spričo česar je bilo, potem ko prizivno sodišče ni našlo v sodbi takih nepravilnosti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, po 384. členu ZKP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Glede na tak izid pritožbenega postopka, izrek o stroških nastalih pred sodiščem druge stopnje kot nepotreben odpade.

Sklicevanje na določila Zakona o kazenskem postopku, ki je v naš pravni red sprejet predpis iz zakonodaje nekdanje zvezne države, ima podlago v 1. odstavku 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne dokazne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I).

Datum zadnje spremembe:

10.08.2016

Podobni dokumenti:

• VSK sodba Kp 80/93
• Sodba I Ips 247/96
• VSM sodba Kp 163/2000