VSK sklep Cp 795/93

Jedro

Tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je določeno premoženje, ki je bilo kupljeno v teku trajanja zakonske zveze, izključna last tožnika, vsebuje tudi zahtevek, da je tožnik lastnik manj kot do celote, zato je v okviru tako postavljenega zahtevka sodišče dolžno presoditi, ali ni zahtevek vsaj delno utemeljen.

Izrek

Pritožbi tožnice se ugodi, izpodbijana sodba se zato razveljavi in zadeva vrača sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da naj se ugotovi, da sta stanovanje v X, ki meri 73 m2 in osebni avto Zastava 750, izključno premoženje tožnice. Tožnici je naložilo, da je dolžna povrniti toženim strankam pravdne stroške v znesku 12.600,00 SIT v petnajstih dneh. Ugotovilo je, da spadata tako stanovanje, kot osebno vozilo, v skupno premoženje tožnice in njenega pokojnega moža in bi bil zato lahko utemeljen kvečjemu zahtevek tožnice, da je njen delež na tem skupnem premoženju višji od 50 procentov. Ker pa je tožnica postavila zahtevek, da se ugotovi, da je to premoženje njeno izključno premoženje, je zavzelo stališče, da je zahtevek v celoti neutemeljen.

Zoper sodbo je vložila tožnica pritožbo po pooblaščenki iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi zatrjuje, da bi moralo sodišče prve stopnje njenemu zahtevku ugoditi ali v celoti oz. skrajno podrejeno, v kolikor bi bilo mnenja, da tožnica ni v celoti in sama prispevala k nakupu in ohranitvi trosobnega stanovanja in osebnega avtomobila, pa njen delež presega zakonsko presumpcijo 50 %, le tej prisoditi delež, ki je večji od 50 % in manjši od 100 %. Tožnica je zahtevek oblikovala tako, kot ji je naložilo zapuščinsko sodišče s sklepom z dne 9.2.1993. V bistvu je njen zahtevek usmerjen na izločitev tistega premoženja iz zapuščinske mase, ki je njeno premoženje, čeprav formalno spada v zapuščino. Tožnica je sicer mnenja, da premoženje, ki ga izločuje v celoti predstavlja njeno lastnino. Meni, da je za te svoje trditve tudi predložila ustrezne dokaze, ki so te trditve podprle. Ves čas zakonske zveze, ki je trajala 30 let, je delala z dvojno obremenitvijo v bolnišnici. Njen osebni dohodek je bil bistveno višji od dohodka zapustnika. Razen tega je zapustniku gospodinjila, obdelovala je vrt pred hišo in pridelala zelenjavo za svoje gospodinjstvo ter obdelovala najete parcele. Z njenim prizadevanjem je bil ustvarjen dohodek od katerega sta bila kupljena tako stanovanje, kot osebno vozilo. Nasprotno pa je zapustnik bil hudo bolan in zelo mlad upokojen. Njegov dohodek oz. pokojnina sta pokrivala kvečjemu njegove osnovne življenjske potrebe.

Po mnenju pritožnice pa najmanj tožbeni zahtevek, kot ga je postavila, dopušča sodišču, da ji prizna vsaj delež, ki je večji od 50 %, zato se ne strinja z zavrnitvijo celotnega tožbenega zahtevka in predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno razveljavitev in ponovno obravnavanje zadeve.

Pritožba je utemeljena v spodaj navedenem obsegu.

Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da predstavlja tako trisobno stanovanje, kot osebno vozilo Zastava 750 skupno premoženje tožnice in pokojnega A, saj je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da je to premoženje bilo pridobljeno v času trajanja njune zakonske zveze, pridobitev pa je bila rezultat skupnega dela in prispevkov obeh zakoncev. Sicer pa te ugotovitve izhajajo že iz samih trditev tožnice, saj iz njenih trditev izhaja, da je lahko sporen le obseg njenega prispevka, kot utemeljeno opozarja v pritožbi. Zato pritožbene trditve, kolikor napadajo zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni 100% lastnica teh predmetov, niso utemeljene.

Prav tako niso utemeljene pritožbene trditve, da je tožnica zahtevek, kot ga je oblikovala, morala tako oblikovati, ker jo je zapuščinsko sodišče napotilo na pravdo s takšnim izrekom, saj stranka na izrek zapuščinskega sodišča v napotitvi na pravdo ni vezana. Zato lahko postavi zahtevek tudi drugače.

Pač pa utemeljeno pritožnica opozarja, da bi tudi v okviru postavljenega zahtevka lahko sodišče obravnavalo po obsegu manjši predmet. Tožnica je tožbeni zahtevek oblikovala tako, da je zahtevala ugotovitev izključne lastnine na stanovanju in osebnem avtomobilu.

Vendar iz dejanske podlage tožbe izhaja, da je svoj zahtevek utemeljevala na določbah ZZZDR o pridobitvi skupnega premoženja. Za identiteto zahtevkov gre v primeru, ko so izpolnjeni trije pogoji, to je, da je podana identiteta strank v isti ali obrnjeni vlogi, da gre za identitete zahtevka in identitete dejanske podlage. V novi pravdi, ki bi jo morala, če se sprejme stališče prvostopnega sodišča, tožnica sprožiti, bi svoj zahtevek utemeljevala ponovno na isti dejanski podlagi, kot je sedanjega. Stranke bi bile identične. Torej bi se zgolj zahtevek v ožjem pomenu besede moral glede kvantitete glasiti drugače (npr. manj kot 100%). To pa pomeni, da bi v obeh zadevah šlo za identična spora in bi nova tožba morala biti iz razlogov pravnomočno razsojene stvari, zavržena. Zato je tudi po mnenju pritožbenega sodišča že v okviru postavljenega tožbenega zahtevka mogoče odločiti o le po obsegu manjšem predmetu spora (torej, da tožnica ni izključna lastnica stanovanja in avtomobila, ampak lastnica manj kot do celote). Iz tega razloga, ker sodišče prve stopnje zaradi napačnega stališča o identiteti spornega predmeta dejanskih okoliščin v zvezi s prispevnim deležem tožnice v dosedanjem postopku ni raziskalo, je pritožbeno sodišče moralo pritožbi tožnice ugoditi ter izpodbijano sodbo po 1. odstavku 370. člena ZPP razveljaviti in vrniti zadevo v ponovno obravnavanje.

V ponovnem postopku bo torej sodišče prve stopnje moralo ugotoviti vse relevantne okoliščine v zvezi s prispevnimi deleži tožnice in njenega pokojnega moža, da bo lahko pravilno odločilo o tem, ali morda zahtevek tožnice vsaj delno ni utemeljen ter zatem o zadevi ponovno odločiti.

Datum zadnje spremembe:

09.08.2016

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 561/2002
• VSK sodba in sklep I Cp 805/2015
• VSRS Sodba II Ips 156/2017