<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK sklep Cp 1043/93

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:1994:CP.1043.93
Evidenčna številka:VSK0000262
Datum odločbe:24.02.1994
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:prodajna pogodba - blagovni promet - avans - obresti od vnaprej plačane kupnine

Jedro

Pogodbena cena se lahko določi tudi tako, da se pri oblikovanju cene upošteva diskont zaradi predčasnega plačila v obliki odpovedi obrestovanja tega zneska za čas dogovorjene izročitve. V takem primeru gredo kupcu obresti po 26. členu Zakona o blagovnem prometu šele od dogovorjenega roka dobave dalje, saj le od tedaj dalje prodajalca brezplačno kreditira.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi, izpodbijana sodba se zato razveljavi in zadeva vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Spor se nanaša na plačilo obresti od zneska, ki ga je tožnica kot kupovalka Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ima tožnik napram toženi stranki terjatev v višini 362.860,35 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.6.1992 dalje do plačila. Ugotovilo je, da tožena stranka nima napram tožniku terjatve v višini 362.860,35 SIT.

Pod točko 3 je toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožniku znesek 362.860,35 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.6.1992 dalje do plačila v 15 dneh. Toženi stranki pa je tudi naložilo, da je dolžna povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 38.473,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje v 15 dneh, da ne bo izvršbe. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po členu 353 ZPP. V pritožbi zatrjuje, da je imel tožnik pri njej možnost nakupa avtomobila po dveh načinih. Sam je izbral prvo varianto in torej sam ob naročilu v celoti plačal kupnino, ker mu je tožena stranka s tem načinom prodaje garantirala ceno. Zaradi garantirane cene je bila tudi dogovorjena klavzula o neobrestovanju kupnine. Ker se je tožnik odločil, da uveljavlja sedaj plačilo obresti, pomeni, da je odstopil od dogovorjene fiksne cene. Tožena stranka pa je zaradi tega tudi dolžna zavarovati svoje koristi in zato odstopa od dogovorjene fiksne cene ter uveljavlja od tožnika plačilo razlike cene na dan dobave. Razlika v ceni je sicer višja, kljub temu pa tožena stranka pobotni ugovor uveljavlja le do višine zahtevanih obresti. Vztraja, da dogovorjeno neobrestovanje kupnine ni nično in meni, da je v tem delu sodišče prve stopnje materialno pravo zmotno uporabilo. Iz previdnosti pa se protivi tudi višini terjatve tožnika. Meni, da sodišče ne bi smelo obračunati obresti po obrestni meri kot jo je imela A-banka, saj je bil kraj izročitve v X. Tudi število obrestovalnih dni ni pravilno ugotovljeno. Primarno torej vztraja pri pobotnem ugovoru, podrejeno pa zahteva znižanje zahtevka tožnika.

Pritožba je utemeljena v spodaj navedenem obsegu.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka postavila tožniku ob prodaji avtomobila pogoj vnaprejšnjega plačila kupnine. Ta ugotovitev temelji ne le na izpovedi tožnika, ampak tudi na ugotovitvi republiškega tržnega inšpektorja. Pritožba zato zgolj s ponavljanjem trditev, da je bil mogoč tudi drug način nakupa, teh na rezultatih dokaznega postopka sprejetih zaključkov ne more omajati.

Pravno nesprejemljiva so tudi pritožbena izvajanja, da je tožnik s tem, ko je zahteval od vnaprejšnjega plačila kupnine obresti, odstopil od fiksno dogovorjene cene. Tožnik je obresti uveljavljal na podlagi prisilnega predpisa, ne pa iz dogovora. V primerih, ko prodajalec izrecno ali molče postavi kupcu kot pogoj za prodajo blaga, da mu vnaprej plača kupnino, so obresti urejene s prisilnim predpisom, zato pogodbeni stranki s svojo voljo te določbe prisilnega predpisa ne bi mogli izključiti. Ker se določba 26. člena Zakona o blagovnem prometu uporablja tudi v primerih, ko je vnaprej plačana celotna kupnina, kot je že zavzelo stališče Vrhovno sodišče RS, ima tožnik pravico zahtevati plačilo obresti od vnaprejšnjega plačila kupnine, saj glede na to zakonsko določbo prodajalec ne more brezplačno uporabljati denarja kupca. Kljub takšni v sodni praksi že enotni razlagi določbe 26. člena Zakona o blagovnem prometu, pa je po mnenju pritožbenega sodišča v tej zadevi preuranjeno odločeno, ker sodišče prve stopnje okoliščin v zvezi z oblikovanjem cene avtomobila, na katere je opozarjala tožena stranka, zaradi zmotnega naziranja, da se cena na tak način ne more oblikovati, ni raziskalo in ocenilo. Zato je tudi preuranjeno odločeno o tem, v kolikšnem delu je tožnikov zahtevek utemeljen. V postopku je tožena stranka trdila, to pa ponavlja tudi v pritožbi, da je bila cena avtomobila oblikovana iz dveh elementov, to je fiksno določenega zneska v predpogodbi in obresti od tega zneska od vplačila do dogovorjenega roka izročitve avtomobila. To pomeni, da je bila kupnina dejansko znižana za obresti na višino dejansko vplačanega zneska. Ker se stranki o ceni v prodajni pogodbi lahko dogovorita tudi opisno, le da je cena dovolj določljiva (člen 462 ZOR), takšna v pogodbi iz dveh elementov določena kupnina po mnenju pritožbenega sodišča ne more biti nična.

Kupnino v takem primeru sestavljata oba zneska, to je fiksen znesek zapisan v pogodbi in obresti od tega zneska od vplačila do v pogodbi dogovorjenega roka dobave. Če je bila med strankama cena tako dogovorjena, pa toženi stranki ni mogoče očitati, da je za čas do dogovorjene izročitve avtomobila brezplačno uporabljala tožnikov denar. Tak trenutek je v takem primeru lahko nastopil šele po poteku dogovorjenega roka izročitve avtomobila, saj tožena stranka za uporabo tožnikovega denarja od tega trenutka dalje ni imela več podlage. Od tedaj dalje pa bi tožnik glede na ugotovljeno dejstvo, da je tožena stranka vnaprejšne plačilo kupnine pogojevala, imel pravico zahtevati po 26. členu Zakona o blagovnem prometu obresti, saj bi sicer od tega trenutka dalje tožena stranka brezplačno uporabljala njegov denar. Namen te zakonske določbe je zgolj v tem, da ekonomsko zavaruje kupca pred brezplačnim kreditiranjem, s takšno razlago pa bi po mnenju pritožbenega sodišča bil namen tega predpisa v celoti dosežen. Taka razlaga ima po oceni pritožbenega sodišča podlago v vsebini že citiranega 26. člena Zakona o blagovnem prometu, ki izrecno govori o končnem obračunu, ki mora zajeti elemente kot so višina plačila, višina kupnine in znesek obresti. Dejanske elemente za tako oceno pa ponujajo tudi trditve toženke o tem, da je razlika med vnaprej plačano ceno in dejansko kupnino v času izročitve vozil kupcem celo presegala zneske po 26. členu citiranega zakona izračunanih obresti. Če se te trditve dokazno potrdijo, bo to dodatno pravno pomembna okoliščina. Ker pa zaradi zmotnega pravnega stališča, da cene na zatrjevani način ni dopustno oblikovati, sodišče prve stopnje teh dejstev, to je datuma od kdaj dalje je tožnik brezplačno kreditiral toženo stranko v dosedanjem postopku ni raziskalo, je pritožbeno sodišče moralo pritožbi tožene stranke ugoditi in izpodbijano sodbo po 1. odstavku 370. člena ZPP razveljaviti in vrniti zadevo v ponovno sojenje. Ker je razveljavilo sodbo o tožnikovem zahtevku, je moralo razveljaviti tudi zavrnjen pobotni ugovor, saj bo ta aktualen šele, če se izkaže utemeljen tožbeni zahtevek.

V ponovnem postopku naj sodišče prve stopnje izvedene dokaze oceni še v smeri ugotavljanja, kakšna cena je bila med strankama dejansko dogovorjena in zatem ugotovi od kdaj dalje je tožena stranka brezplačno koristila tožnikov denar ter nato o zadevi ponovno odloči.

Izvede naj tudi dokaze o cenah avtomobilov v času spornega plačila in dogovorjenega roka dobave. Kar zadeva višino obresti pa pritožbeno sodišče nima pomislekov o uporabi obrestne mere, ki jo je priznavala A banka d.d. Y varčevalcem za hranilne vloge na vpogled, saj se ne strinja s pritožbenimi trditvami, da je upoštevna lahko le obrestna mera, ki jo je priznavala banka v X. Ker ima tožnik prebivališče v Y je namreč prepričljivo stališče v izpodbijani sodbi, da bi v primeru, da mu kupnine ne bi bilo treba plačati vnaprej, ta denarna sredstva imel na banki, ki je najugodneje v kraju njegovega bivališča obrestovala vpogledne depozite.


Zveza:

ZOR člen 398, 462. ZBP člen 26.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
04.08.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk2Mjg2