VKS sklep II Kp 22346/2013

Jedro

Soglasje preiskovalnega sodnika, da se preiskava ne opravi, ne gre enačiti z dovoljenjem državnega organa, potrebnega za kazenski pregon. Procesna situacija, ko je potrebno s predlogom za izdajo soglasja za vložitev neposredne obtožnice ravnati kot z zahtevo za preiskavo, pa je mogoča le v primeru, ko državni tožilec obtožbe sploh ne vloži, ne pa tudi v primeru, ko je obtožba vložena po zamudi roka oz. je mogoče kot zahtevo za preiskavo šteti le predlog za izdajo soglasja za vložitev neposredne obtožnice, ne pa tudi vložene obtožnice same. Ker je neposredna obtožnica institut, namenjen skrajšanju in racionalizaciji poteka kazenskega postopka in ker prepozno vložene obtožnice ni mogoče zavreči, bo posledica zamude roka, predpisanega v tretjem odstavku 170. člena ZKP lahko le v tem, da se bo kazenski postopek po nepotrebnem podaljšal.

Izrek

Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in izpodbijani sklep pod točko II razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje postopanje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Kopru pod točko I sklenilo, da se v zadevah Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. I Kpr 41975/2013 in I K 22346/2013 zoper obtoženega R.H. na podlagi sedmega odstavka 32. člena ZKP izvede enoten postopek oz., da se zadevi združita. Pod točko II pa je sodišče prve stopnje sklenilo, da se na podlagi 2. točke prvega odstavka 352. člena ZKP v zvezi z drugim in tretjim odstavku 170. člena ZKP obtožba Okrožnega državnega tožilstva v Kopru opr. št. KT 4443/2013 z dne 3.11.2014 zoper obtoženega R.H. zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1 zavrže.

Zoper ta sklep se naprej pritožuje obtoženčev zagovornik. Uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 370. člena ZKP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da odloči, da nagrada in potrebni izdatki obtoženčevega zagovornika na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP bremenijo proračun, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba okrožne državne tožilke je utemeljena.

Pritožnica ima prav, ko v pritožbi navaja, da je odločitev sodišča, ko je oprlo zavrženje obtožbe na določbo 2. točke prvega odstavka 352. člena ZKP napačna. Po tej določbi se obtožnica zavrže, če ni potrebnega predloga oškodovanca ali dovoljenja pristojnega državnega organa ali če je pristojni državni organ dovoljenje umaknil. Pritožnica ima prav, ko izpostavlja, da je sodišče prve stopnje napak enačilo soglasje preiskovalnega sodnika, da se preiskava ne opravi z dovoljenjem državnega organa, potrebnega za kazenski pregon. Prav tako stališče je v svoji odločbi opr. št. I Ips 46028/2011 z dne 17.7.2014 zavzelo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije. V tej odločbi je posebej poudarjeno, da gre pri dovoljenju državnega organa za procesno predpostavko, na obstoj katere sodišče pazi po uradni dolžnosti. Po določbi tretjega odstavka 170. člena ZKP je rok za vložitev neposredne obtožnice 8 dni, ta rok pa lahko senat sodišča prve stopnje na zahtevo državnega tožilca podaljša. Procesna situacija, ki jo v razlogih sklepa omenja predsednica senata, ko je potrebno s predlogom za izdajo soglasja za vložitev neposredne obtožnice ravnati kot z zahtevo za preiskavo, pa je mogoča le v primeru, ko državni tožilec obtožbe sploh ne vloži, ne pa tudi v primeru, ko je obtožba vložena po zamudi roka oz. je mogoče kot zahtevo za preiskavo šteti le predlog za izdajo soglasja za vložitev neposredne obtožnice, ne pa tudi vložene obtožnice same. Ker je neposredna obtožnica institut, namenjen skrajšanju in racionalizaciji poteka kazenskega postopka in ker prepozno vložene obtožnice ni mogoče zavreči, bo posledica zamude roka, predpisanega v tretjem odstavku 170. člena ZKP lahko le v tem, da se bo kazenski postopek po nepotrebnem podaljšal. Seveda bi preiskovalna sodnica morala biti seznanjena s tem, da kljub izdanemu soglasju za vložitev neposredne obtožnice ta ni bila vložena in predlog za izdajo soglasja šteti kot zahtevo za preiskavo, kar pa je stvar notranje organizacije sodišča.

Obtoženčev zagovornik se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 370. člena ZKP. To kršitev vidi v tem, da sodišče hkrati s sklepom o zavrženju obtožbe ni odločilo tudi o stroških kazenskega postopka, tako, kakor to veleva določba prvega odstavka 96. člena ZKP. Pritrditi je potrebno zagovorniku, da je v določbi prvega odstavka 96. člena ZKP dejansko določeno, da če se kazenski postopek ustavi ali če se izda sodba, s katero se obdolženec oprosti obtožbe ali se z njo obtožba zavrne, ali če se izda sklep, s katerim se obtožnica zavrže, izreče sodišče v sklepu oz. sodbi, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika proračun. Pritožbeno sodišče pa o zagovornikovi pritožbi ni odločalo, saj je primarno sklep o zavrženju obtožbe razveljavilo, tako, da tudi opustitev izreka o stroških za obtoženčevo obrambo in obtoženca samega nikakršnih posledic nima.

Glede na vse zgoraj povedano je bilo tako na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP skleniti tako, kakor je razvidno iz izreka.

Datum zadnje spremembe:

17.05.2016

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 46028/2011-92
• Sodba I Ips 10/2005
• VSM sklep II Kp 38429/2010