VSK sodba PRp 69/2015

Jedro

Res je policist obdolžencu najprej pojasnil, da ima izrečeno prepoved približevanja in da je v zvezi s tem storil prekršek, kar pa ne pomeni, da policisti niso imeli zakonske podlage za nadaljnji postopek z obdolženim tudi kot voznikom osebnega avtomobila, ki je bil pred tem udeležen v cestnem prometu. Stališče zagovornika, da bi smeli policisti v primeru kršitev predpisov v cestnem prometu kršitelja obravnavani in ustaviti zgolj na javnem zemljišču – cestišču in ne šele na zasebnem zemljišču, je zmotno.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega D.Š. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi je dolžan kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 273,00 EUR v petnajstih dneh od vročitve poziva za plačilo takse.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ajdovščini je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi D.Š. odgovoren v točki a) za prekršek po dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP, za katerega mu je določilo globo 1.200,00 EUR in 18 kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom B kategorije, v točki b) za prekršek po petem odstavku 33. člena ZPrCP in mu zanj določilo globo v znesku 120,00 EUR, nakar mu je na podlagi 27. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) izreklo enotno globo v znesku 1.320,00 EUR in 18 kazenskih točk, za prekršek, storjen z motornim vozilom B kategorije. Na podlagi prvega odstavka 144. člena ZP-1 je še sklenilo, da mora obdolženec plačati stroške postopka, to je sodno takso v znesku 182,00 EUR.

Zoper sodbo je pritožbo vložil obdolženčev zagovornik, ki navaja, da se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 154. členu ZP-1 in sicer zoper 1. točko izreka v delu, ki se nanaša na odgovornost za prekršek po dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP in v delu, ki se nanaša na izrek sankcije in 2. točko izreka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženi D.Š. ni odgovoren za prekršek po dvanajstem odstavku 107. člena zaradi kršitve tretjega odstavka istega člena in se mu ne določi globa v znesku 1.200,00 EUR in 18 kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije, oziroma podrejeno, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Zagovornik z navedbami o protispisnosti in neresničnosti ugotovitev prvostopenjskega sodišča v 6. točki obrazložitve ne more izpodbiti dejanskega stanja, ki ga je v obravnavani zadevi po izvedenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče ni ničesar ugotovilo „kot nesporno“; tega izraza niti ne uporablja, pač pa temeljijo zaključki sodišča na presoji izvedenih dokazov. Navedba, da pritožnik v pisnem zagovoru z dne 11. marca 2015 nikoli ni trdil, da je vozil v javnem cestnem prometu, za odločitev v obravnavani zadevi ni pomembna. Da je bil obdolženi pred postopkom s policisti udeležen v cestnem prometu kot voznik osebnega avtomobila, je sodišče ugotovilo na podlagi izpovedi kot prič zaslišanih policistov, izrecno pa je tudi sam obdolženi to potrdil v svojem ugovoru zoper sklep sodišča PR 10/2015-0102 z dne 18. februarja 2015 o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja in prepovedi vožnje motornega vozila, v katerem je zapisal, da je dne 17. februarja 2015 res vozil osebni avtomobil z registrsko številko G. iz smeri P. do vasi T., v nadaljevanju ugovora pa tudi opisal, da je na poti srečal policijsko vozilo, ki ga ni zaustavilo ter da je na lastnem dvorišču pred stanovanjsko hišo svoje vozilo ustavil, izstopil in odšel v hišo, za njim pa se je pripeljala patrulja policijske postaje. Če tega obdolženi ni zapisal tudi v svojem pisnem zagovoru, ki ga je predložil ob zaslišanju, to ne pomeni, da navedeno dejstvo, torej, da je bil pred postopkom s policisti udeležen v cestnem prometu kot voznik osebnega avtomobila, ni bilo zanesljivo ugotovljeno. Povsem korektno se je sodišče, glede na ugotovljeno dejansko stanje, sklicevalo tudi na obdolženčev zagovor v delu, ko pravi, da mu je bil alkotest odrejen na policijski postaji približno uro in pol potem, ko je pripeljal na dvorišče stanovanjske hiše.

Neutemeljen je tudi očitek, da so policisti do njega pristopili na zasebnem zemljišču zaradi kršitve prepovedi približevanja in ne ker bi med vožnjo z osebnim avtomobil kakorkoli dajal vtis nezanesljivosti in znake vinjenosti in bil zato obravnavan kot udeleženec v cestnem prometu. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe (4. točka) izhaja, da je policist G.P. med vožnjo, ko sta sta se s kolegom vračala iz T. proti P. prepoznal obdolženca kot voznika vozila, ki je pripeljalo iz nasprotne smeri in da le-ta ni uporabljal varnostnega pasu, dodal pa je še, da sta istega dne s kolegom z njim že vodila postopek zaradi izreka prepovedi približevanja in je že takrat opazil, da je pod vplivom alkohola. Ker sta obdolženca prepoznala, sta z vozilom obrnila in zapeljala za njim. Res je, glede na izpoved te priče, policist obdolžencu najprej pojasnil, da ima izrečeno prepoved približevanja in da je v zvezi s tem storil prekršek, kar pa ne pomeni, da policisti niso imeli zakonske podlage za nadaljnji postopek z obdolženim tudi kot voznikom osebnega avtomobila, ki je bil pred tem udeležen v cestnem prometu. Kot je namreč razvidno iz izpovedi kot priče zaslišanega G.P., obdolženi pri vožnji ni uporabljal varnostnega pasu, kršil je torej določbo prvega odstavka 33. člena ZPrCP, že ob prvem postopku z obdolženim tistega dne, pa je tudi zaznal, da je pod vplivom alkohola. Po določbi 2. alineje prvega odstavka 4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol, Uradni list RS št. 15/2013, 23/2015-popravek) spada med naloge policije, ki izhajajo iz njenih temeljnih dolžnosti tudi odkrivanje prekrškov in njihovih storilcev ter zbiranje dokazov v zvezi s strojenimi prekrški. Ravnanje policistov, kot v obravnavanem primeru, se torej od njih pričakuje, zato je neutemeljeno stališče zagovornika, da je bilo postopanje policistov v zvezi z očitanimi kršitvami predpisov v cestnem prometu v celoti nezakonito. Tudi stališče zagovornika, da bi smeli policisti v primeru kršitev predpisov v cestnem prometu kršitelja obravnavani in ustaviti zgolj na javnem zemljišču – cestišču in ne šele na zasebnem zemljišču, je zmotno. Zaradi varstva pravic zasebnosti, ki ga zagotavlja 35. člen Ustave Republike Slovenije je policija sicer res omejena pri svojem delovanju na nepremičnem premoženju v zasebni lasti, vendar pa to ne pomeni, da bi bila njihova zakonska pooblastila neveljavna vselej, ko bi trčila ob interese varstva zasebnosti. Po prvem odstavku 51. člena ZP-1 namreč prekrškovni organ po ugotovitvi pogojev za začetek postopka po uradni dolžnosti zbere dodatna obvestila in dokaze o prekršku. Po določbi prvega odstavka 107. člena ZPrCP pa sme policist zaradi ugotovitve, ali ima udeleženec cestnega prometa v organizmu alkohol ali več alkohola kot je dovoljeno, izvesti preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola in poseben, dodatni razlog niti ni potreben. Ker je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da je obdolženi odrejeni preizkus alkoholiziranosti odklonil, in torej ravnal v nasprotju s policistovo odredbo, je izpolnil vse znake očitanega prekrška in je zanj tudi odgovoren. Stališče obdolženca, da ni bil dolžan opraviti odrejenega preizkusa alkoholiziranosti, češ da je bil popolnoma trezen ter da mu je bil preizkus alkoholiziranosti nezakonito odrejen v zvezi z obravnavanjem kršitve prepovedi približevanja, je zato napačno.

Čeprav pritožba konkretnih navedb glede odločitve o sankciji nima, je izpodbijano sodbo pritožbeno sodišče na podlagi 165. člena ZP-1 preizkusilo tudi v navedeni smeri. Ugotovilo je, da sta bili sankciji za oba prekrška obdolžencu določeni v okviru predpisanih, pravilno pa je sodišče prve stopnje uporabilo tudi določbo 27. člena ZP-1 o izreku enotne sankcije globe in kazenskih točk. Odločitev o sankciji je sodišče prve stopnje utemeljilo v 11. točki obrazložitve ter v zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je primerno upoštevalo vse pomembne okoliščine. Zato v to odločitev ni bilo treba poseči.

Zagovornik v uvodu sodbe zgolj pavšalno navaja, da se pritožuje tudi zoper II. točko izreka, to je prekršek po petem odstavku 33. člena ZPrCP, vendar v zvezi s tem ne navaja ničesar, da bi pritožbeno sodišče utemeljenost pritožbe lahko preizkusilo.

Iz navedenih razlogov je višje sodišče, potem ko je še ugotovilo, da v postopku tudi ni bila zagrešena nobena od kršitev na katere je moralo na podlagi 159. člena ZP-1 paziti po uradni dolžnosti, pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, mu je višje sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena v zvezi s prvim odstavkom 144. člena ZP-1 kot strošek pritožbenega postopka naložilo plačilo sodne takse v znesku 273,00 EUR (tarifna številka 8111, 8114 in 8132 ZST-1), ki jo mora plačati v petnajstih dneh od vročitve poziva za plačilo takse.

Datum zadnje spremembe:

06.11.2015

Podobni dokumenti:

• VSK sodba PRp 67/2015
• VSL Sklep PRp 344/2018
• VSRS Sodba IV Ips 48/2016