VSK sodba PRp 58/2015

Jedro

Izraz „takoj po meritvi“ je treba razumeti tako, da so tudi s strani kršitelja izključeni ugovori, da se meritev lahko nanaša na kakšno drugo vozilo.

Izrek

Pritožba prekrškovnega organa se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stroški pritožbenega postopka obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Sežani je z izpodbijano sodbo na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) ustavilo postopek o prekršku, ki je bil zoper obdolženega D.P. uveden zaradi suma storitve prekrška po 3. točki sedmega odstavka 46. člena ZPrCP, ki naj bi ga storil 10. oktobra 2013 ob 20.42 uri, ko je bila med vožnjo po avtocesti A3, odsek 668 od G. proti D. njegovemu vozilu znamke F. pri počivališču P. izmerjena hitrost 173 km/h. Sklenilo je še, da na podlagi četrtega odstavka 144. člena ZP-1 stroški tega postopka bremenijo proračun.

Zoper sodbo je pritožbo vložil prekrškovni organ zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku in ker izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe ter zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga, da se višje sodišče opredeli do besedne zveze „takoj po meritvi“ v določbi 15. člena Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu ter da ugodi pritožbi in s sklepom razveljavi sodbo o prekršku sodišča prve stopnje ter zadevo vrne v novo odločitev.

Pritožba ni utemeljena.

Prekrškovni organ v pritožbi navaja, da sta policista Postaje prometne policije 10.10.2013 ob 20.42 uri opravljala meritve hitrosti prihajajočih vozil iz vozila počivališča P. v smeri cestninske postaje D. na avtocesti A3. Meritve sta opravljala z ročnim laserskim merilnikom hitrosti znamke Traffipatrol, št. 7374. Ob 20.42 uri sta policista izmerila hitrost osebnega avtomobila znamke F., ki se je približeval merilnemu mestu in je v trenutku opravljene meritve prehitevalo drugo vozilo po levem prometnem pasu. Izmerjena hitrost navedenega vozila je znašala 180 km/h, kar ob upoštevanju varnostne razlike določene s Pravilnikom o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu, ki znaša -7 km/h pri izmerjenem rezultatu nad 100 km pomeni, da je voznik vozil s hitrostjo najmanj 173 km/h in je s tem, ko je presegel dovoljeno hitrost na avtocesti za 43 km/h, kršil določbo 4. točke sedmega odstavka 46. člena ZPrCP. Policista, ki sta izvajala nadzor, sta v trenutku ugotovitve prekrška s policijskim vozilom zapeljala na pospeševalni pas izvoza počivališča P. in se vključila na avtocesto za kršiteljevim vozilom. V času sledenja sta policista na ekranu merilnika hitrosti ohranila izmerjeno vrednost, ki sta jo ob predstavitvi prekrška kršitelju tudi pokazala. Kršitelj je bil ustavljen na cestninski postaji D., ki je od kraja meritev oddaljena 4 km, od časa izvedbe meritve pa do ustavitve je pretekla minuta in pol. Iz obdolžilnega predloga, ki sta ga sestavila policista Ž.M. in D.B. je razvidno, da je bil rezultat izmerjene hitrosti, takoj po meritvi neposredno prikazan obdolžencu, kot vozniku kontroliranega vozila. Glede na razloge, ki jih je v svoji odločitvi navedlo sodišče prve stopnje, prekrškovni organ meni, da si sodišče napačno razlaga določbe 15. člena Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu glede zahteve, da se rezultat izmerjene hitrosti takoj po meritvi prikaže kršitelju. S tem v zvezi se prekrškovni organ sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije IV Ips 43/2012 z dne 16. oktobra 2012.

Po določbi 15. člena Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu je za dokumentiranje meritev obvezna uporaba naprav za slikovno dokumentiranje, ki zagotavljajo nedvoumno pripisovanje rezultatov meritve in drugih podatkov (npr. časa meritve) kontroliranemu vozilu, razen kadar je rezultat merjena hitrosti mogoče takoj po meritvi neposredno prikazati vozniku kontroliranega vozila.

Navedena določba torej kot standard vzpostavlja pravilo, da mora biti rezultat izmerjene hitrosti, ki je pridobljen s tehnično napravo, slikovno dokumentiran. Druga možnost, ko slikovno dokumentiranje ni obvezno, je izjema in jo prekrškovni organ sme uporabiti le v primerih, ko je rezultat merjenja hitrosti mogoče takoj po meritvi neposredno prikazati vozniku kontroliranega vozila. Namen takšne določbe je v zagotavljanju temeljnih jamstev poštenega postopka, ki morajo biti kršitelju v postopku o prekršku zagotovljena. V obravnavani zadevi je bila, glede na opis okoliščin razvidnih iz obdolžilnega predloga, meritev opravljena na mestu, kjer ni moč varno zaustaviti vozila z rdečo lučjo ob robu vozišča, ker bi to predstavljalo nevarnost tako za voznika, kot tudi za policista. Kot je še razvidno iz obdolžilnega predloga, sta se zaradi tega policista zapeljala za vozilom, ga dohitela, prehitela in ga z modro rotacijsko lučjo in svetlečim napisom stop policija zaustavila na parkirišču cestninske postaje D., kjer je bil vozniku predočen prekršek in pojasnjen postopek merjena z ročnim laserskim merilnikom hitrosti. Iz obdolžilnega predloga je tudi razvidno, je bila hitrost obdolženčevega vozila izmerjena dne 10.10.2013 ob 20.42 uri na oddaljenosti 246 m pred točko izvajanja meritve na izvozu počivališča P. v smeri cestninske postaje D.. Glede na pritožbene navedbe, ki so nove, ostane izmerjena hitrost na merilniku znamke Traffipatrol na ekranu merilnika še 10 minut po izmerjeni hitrosti, nakar se izbriše, ob tem pa je na merilniku izpisan tudi čas, ko je bila meritev opravljena.

V obravnavani zadevi ne gre za situacijo, ko bi policisti po opravljeni meritvi kršitelja na kraju prekrška tudi ustavili, tega niso niti poskusili zaradi tega, kot so navedli, ker so se opravljale meritve hitrosti na mestu, kjer ni moč varno zaustaviti vozila z rdečo lučjo ob robu vozišča, ker bi to predstavljalo nevarnost tako za voznika, kot tudi za policista, zaradi česar sta policista zapeljala za vozilom. Glede na opisano situacijo obdolžencu torej ni mogoče očitati, da je s svojim ravnanjem sam povzročil, da mu izmerjene hitrosti ni bilo mogoče prikazati takoj po meritvi, zato višje sodišče pritrjuje razlogom za ustavitev postopka o prekršku, ki jih je navedlo v obrazložitvi sodbe. V obravnavani zadevi ne gre za to, ali verjeti policistu, da je bila zabeležena hitrost prav hitrost vozila, ki ga je upravljal obdolženi, pač pa za izključitev druge možnosti, torej, da se izmerjena hitrost, ki ostane na ekranu, kot navaja prekrškovni organ, še celih 10 minut po izmerjeni hitrosti, nanaša na drugo vozilo. Zato je treba izraz „takoj po meritvi“ razumeti tako, da so tudi s strani kršitelja izključeni ugovori, da se meritev lahko nanaša na kakšno drugo vozilo. Takšne možnosti pa v opisanem postopku ni mogoče izključiti. Zgolj na rob navedenemu je treba še dodati, da bi po mnenju pritožbenega sodišča morale biti meritve v takšnih primerih nujno opravljane na način, da se rezultat meritve slikovno dokumentira, saj nič manjše nevarnosti za policiste kot za druge udeležence cestnega prometa ne predstavlja opisano lovljenje kršitelja, glede na očitano hitrost, zaradi katere sta morala policista za njim, da sta ga prehitela, gotovo voziti še z bistveno višjo hitrostjo.

Iz navedenih razlogov je zato pritožbeno sodišče pritožbo prekrškovnega organa kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (tretji odstavek 163. člena ZP-1), glede stroškov pritožbenega postopka pa na podlagi 1. odstavka 147. člena v zvezi s 4. odstavkom 144. člena ZP-1 odločilo, da ti obremenjujejo proračun.

Datum zadnje spremembe:

25.09.2015

Podobni dokumenti:

• VSK sodba PRp 161/2012.
• VSC Sodba PRp 140/2021
• VSC Sodba PRp 139/2021