VSK sodba PRp 55/2015

Jedro

V primerih, ko zazna in poda predlog za postopek o prekršku oškodovanec (50. člen ZP-1) prekrškovni organ v skladu z določbami 51. člena ZP-1, po ugotovitvi pogojev za začetek postopka po uradni dolžnosti oziroma po prejemu predloga iz prvega odstavka 50. člena ZP-1 ter zbranih dodatnih obvestilih in dokazih o prekršku in ob ugotovitvi, da so podani zakonski pogoji za izvedbo postopka o prekršku sam izvede postopek in izda odločbo o prekršku (hitri postopek).

Izrek

Pritožbi prekrškovnega organa se ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se zahteva vlagateljice N.S. za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku Občine P., Urada za občinsko inšpekcijo in redarstvo št. PN 1 z dne 1. oktobra 2013 kot neutemeljena zavrne.

Kršiteljica je dolžna plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR v petnajstih dneh od vročitve poziva za plačilo takse.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Piranu je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zahtevi vlagateljice N.S. za sodno varstvo ugodi in se odločba odpravi, postopek se ustavi na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Sklenilo je še, da se zato, ker je postopek ustavljen, sodna taksa ne odmeri, stroški postopka v zvezi z zahtevo za sodno varstvo pa bremenijo proračun.

Zoper sodbo je pritožbo vložil prekrškovni organ zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku, zaradi kršitve materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče ponovno prouči zadevo, upošteva pritožbo in spremeni odločitev.

Zagovornik v odgovoru na pritožbo, ki ga je sodišče prve stopnje prejelo 19.6.2015, predlaga, da sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in pritožnici naloži plačilo stroškov postopka.

Pritožba je utemeljena.

Uvedba enotnega plačilnega naloga, kot ga urejajo določbe 57. člena ZP-1, ureja postopke z izdajo plačilnega naloga, ki so podrobno opredeljeni glede na način ugotovitve prekrška in se razlikujejo od postopka, ki se konča z izdajo odločbe o prekršku. Po določbi prvega odstavka navedenega člena se plačilni nalog izda, če pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa prekršek osebno zazna, ali ga ugotovi z uporabo ustreznih tehničnih sredstev ali naprav. Plačilni nalog se kršitelju, če je ta navzoč, vroči takoj na kraju prekrška. Ob vročitvi plačilnega naloga se kršitelju hkrati ustno predstavi storjeni prekršek in dokaze, kar se zaznamuje na plačilnem nalogu. Glede na določbo drugega odstavka navedenega člena se plačilni nalog izda tudi, če pooblaščena uradna oseba prekršek ugotovi na podlagi obvestil in dokazov, zbranih neposredno po kršitvi, na kraju, kjer je bil prekršek storjen. Pred izdajo in vročitvijo takega plačilnega naloga mora kršitelju omogočiti, da se osebno izjavi o prekršku po določbah 55. člena ZP-1, plačilni nalog pa mora vsebovati tudi kratek opis prekrška in kratek povzetek izjave kršitelja o prekršku. Glede na določbo četrtega odstavka navedenega člena, se v primeru, če kršitelju plačilnega naloga ni mogoče izdati in vročiti takoj na kraju prekrška, plačilni nalog vroči po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek. V tem primeru se kršitelju hkrati s plačilnim nalogom iz prvega odstavka tega člena vroči tudi kratek opis dejanskega stanja prekrška z navedbo dokazov, če ta ni že naveden v plačilnem nalogu.

Glede na navedene določbe 57. člena ZP-1 so po presoji pritožbenega sodišča podani pogoji za izdajo plačilnega naloga le v primeru, če pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa prekršek osebno zazna ali ga ugotovi z uporabo ustreznih tehničnih sredstev ali naprav in v primerih, če pooblaščena uradna oseba prekršek ugotovi na podlagi obvestil in dokazov, zbranih neposredno po kršitvi, na kraju, kjer je bil prekršek storjen. V ostalih primerih, kot je tudi obravnavani, torej, ko zazna in poda predlog za postopek o prekršku oškodovanec (50. člen ZP-1) pa prekrškovni organ v skladu z določbami 51. člena ZP-1, po ugotovitvi pogojev za začetek postopka po uradni dolžnosti oziroma po prejemu predloga iz prvega odstavka 50. člena ZP-1 ter zbranih dodatnih obvestilih in dokazih o prekršku in ob ugotovitvi, da so podani zakonski pogoji za izvedbo postopka o prekršku sam izvede postopek in izda odločbo o prekršku (hitri postopek).

Da v obravnavani zadevi, ko je oškodovanec podal prekrškovnemu organu predlog za začetek postopka o prekršku ni moč postopati, kot meni zagovornik storilke in tudi sodišče prve stopnje, nenazadnje kaže tudi določba osmega odstavka 57. člena ZP-1, ki ureja postopek v primeru kršitve predpisov o ustavitvi in parkiranju vozil. Glede na navedeno določbo se ob ugotovitvi prekrška, v katerem kršitelja ni bilo mogoče seznaniti na kraju prekrška, na primernem mestu pritrdi na vozilo obvestilo o prekršku, ki vsebuje kraj in čas storitve, registrsko številko vozila, pravno opredelitev prekrška, višino za prekršek predpisane globe in pouke o pravici do plačila polovice predpisane globe v osmih od dneva izdaje obvestila, z opisom načina plačila globe, da se bo v primeru pravočasnega plačila globe štelo, da je bil plačniku izdan plačilni nalog za prekršek, ki je označen na obvestilu in da je ta postal pravnomočen, ker se je plačnik odpovedal zahtevi za sodno varstvo, da v primeru pravočasnega plačila globe stroški postopka ne bodo zaračunani, da prekršek ne bo vpisan v evidenco o prekrških in da bo postopek zaradi prekrška s pravočasnim plačilom globe končan, ter da morebitno neplačilo globe nima pravnih posledic in da se bo v takem primeru po poteku roka za plačilo postopek zaradi prekrška nadaljeval zoper lastnika ali imetnika pravice uporabe vozila z izdajo plačilnega naloga po določbah tega zakona. Glede na citirano določbo je jasno, da gre za situacijo, ko prekršek v zvezi s parkiranjem vozila neposredno zazna prekrškovni organ na kraju prekrška. Le v takem primeru namreč lahko na primernem mestu pusti obvestilo o prekršku, tega pa lahko pusti le prekrškovni organ in nihče drugi. Prijavitelj prekrška, v tem primeru upravitelj parkirišča, te pristojnosti nima. Vse navedeno privede do zaključka, da mora prekrškovni organ po prejetem pisnem predlogu oškodovanca v skladu z določbami 55. člena ZP-1 po uradni dolžnosti brez odlašanja, hitro in enostavno ugotoviti dejstva in zbrati tiste dokaze, ki so potrebni za odločitev o prekršku, nato pa pred izdajo odločbe o prekršku kršitelja obvestiti o prekršku in poučiti o njegovih pravicah v smislu drugega odstavka 55. člena ZP-1. V obravnavanem primeru je prekrškovni organ tako tudi ravnal, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, storilka pa se na obvestilo ni odzvala Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da so bile storilki dane zadostne možnosti, da se izjavi o dejstvih oziroma okoliščinah prekrška, opozorjena pa je bila tudi, da mora v primeru, da bo izjavo podala, navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih sicer v postopku ne bo mogla več uveljavljati.

Ob navedenem pritožbeno sodišče še ugotavlja, da tudi če bi bila zagrešena očitana procesna kršitev, torej, da bi moral biti storilki namesto odločbe izdan plačilni nalog, pa ni bila, bi takšna kršitev lahko predstavljala le relativno bistveno kršitev določb postopka o prekršku. V obravnavani zadevi je namreč predlog obravnaval prekrškovni organ, ki je za to pristojen, odločitev pa je sprejel v obliki odločbe, ki ima vse sestavine kot določa četrti odstavek 56. člena ZP-1 (torej več, kot zahteva ZP-1 v tretjem odstavku 57. člena glede sestavin, ki jih mora vsebovati plačilni nalog). Kot je razvidno iz odločbe prekrškovnega organa, je prekrškovni organ sprejel tudi dokazno oceno, upoštevajoč, da se storilka na obvestilo, na katerega bi se lahko odzvala s pisno izjavo o dejstvih in okoliščinah prekrška, ni odzvala. Z vidika pravic, ki jih ima storilec v postopku o prekršku njene pravice niso bile v ničemer kršene. Storilki je bila dana možnost, da se izjavi o očitani kršitvi pa tega ni storila, zagovornik pa svojo pritožbo utemeljuje zgolj z navedbami, da bi moral biti storilki izdan plačilni nalog in ne odločba, ne izpodbija pa ugotovitve prekrškovnega organa, da je bil očitani prekršek storjen in da je storilka zanj odgovorna.

Neutemeljeno zagovornik izpodbija tudi odločitev prekrškovnega organa o naložitvi stroška postopka v obliki sodne takse. Pravilno je stališče prekrškovnega organa, da mora v primeru izdaje odločbe o prekršku le-ta vsebovati tudi odločitev o stroških postopka. Zagovornik sicer opozarja, da se sodna taksa zaračunana po tarifni št. 8111 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) izrecno nanaša na postopek pred sodiščem prve stopnje, vendar je spregledal določbo drugega odstavka 1. člena ZST-1 po katerem se pred prekrškovnimi organi v Republiki Sloveniji plačujejo takse po določbah ZST-1 in taksne tarife, ki je njegov sestavni del v skladu s posebnimi predpisi, ki urejajo prekrške.

V nasprotju s spisovnimi podatki je tudi trditev zagovornika, da vsebuje izpodbijana odločba nezakonit pravni pouk. V pravnem pouku ob izdani odločbi o prekršku je namreč izrecno navedeno, da lahko zoper odločbo o prekršku vloži kršiteljica, zakoniti zastopnik oziroma zagovornik zahtevo za sodno varstvo, kar je zagovornik tudi storil.

Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugodilo vloženi zahtevi za sodno varstvo in ustavilo postopek zoper storilko iz razloga po 1. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1, torej, da dejanje ni prekršek, napačna. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi prekrškovnega organa ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se zahtevo vlagateljice N.S. za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku Občine P., Urada za občinsko inšpekcijo in redarstvo št. PN 1 z dne 1.10.2013 kot neutemeljena zavrne.

Na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 v zvezi s tarifno številko 8221 Zakona o sodnih taksah je storilka dolžna kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR v petnajstih dneh od vročitve poziva za plačilo takse.

Datum zadnje spremembe:

25.09.2015

Podobni dokumenti:

• VSK sklep EPVDp 2/2016
• VSM sklep II Cp 2626/2006
• VSRS Sodba IV Ips 45/2018