VSK sodba PRp 39/2015

Jedro

Po določbi 13. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) spada med naloge policistov tudi nadzor voznikov, zato je bil policist upravičen zahtevati od obdolženca, ki je bil pred tem udeležen v cestnem prometu kot voznik motornega vozila, da se izkaže z veljavnim vozniškim dovoljenjem za vožnjo vozila tiste kategorije, ki ga je upravljal.

Izrek

Pritožba obdolženega F.P. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi je dolžan kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 225,00 EUR v petnajstih dneh od vročitve poziva za plačilo takse.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Postojni je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi F.P. odgovoren za prekršek po enajstem odstavku 50. člena ZVoz za katerega mu je določilo globo 1.000,00 EUR in za prekršek po šestem odstavku 58. člena ZVoz za katerega mu je določilo globo 500,00 EUR ter mu nato ob uporabi 27. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju: ZP-1) izreklo enotno globo 1.500,00 EUR. V točki II izreka je ugotovilo, da je bil začasno zaseženi osebni avtomobil Opel Corsa reg. št. XX, s pripadajočim kontaktnim ključem, z odredbo z dne 11.3.2015 vrnjen lastnici vozila N. d.o.o., v točki III izreka pa sklenilo, da mora na podlagi prvega odstavka 144. člena ZP-1 obdolženec plačati sodno takso po tarifni številki 8111 in 8114 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) v znesku 150,00 EUR v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe. Stroški zasega in hrambe motornega vozila bodo odmerjeni naknadno s posebnim sklepom.

Zoper sodbo je obdolženi vložil pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi tega, ker sodišče s svojo sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe. Meni, da gre za nesorazmeren ukrep, omenja tudi postopek, ki naj bi tekel v zvezi s ponarejanjem potrdila o njegovi udeležbi na edukacijski delavnici pri pristojnem tožilstvu, čeprav o tem uradno nima nobene informacije in je s tem seznanjen le iz medijev. Pritožbenemu sodišču predlaga, da postopka združi in pozove pristojno tožilstvo, da posreduje svojo odločitev in šele potem sprejme ustrezno odločitev.

Pritožba ni utemeljena.

Kot je razvidno iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za odgovornega dveh prekrškov. Najprej po enajstem odstavku 50. člena ZVoz, ker je dne 7. marca 2015 vozil osebni avtomobil po L. cesti v naselju P. v času izvrševanja sankcije prenehanja vozniškega dovoljenja, saj je njegovo vozniško dovoljenje prenehalo veljati na podlagi pravnomočne odločbe Okrajnega sodišča v Celju EPVD 460027/2012, z veljavnostjo ukrepa od 2.10.2014 do 2. aprila 2015, in drugič, prekrška po šestem odstavku 58. člena ZVoz, ker se je v istih krajevnih in časovnih okoliščinah kot so opisane pod točko I izreka pri vožnji motornega vozila v cestnem prometu izkazal z vozniškim dovoljenjem, ki mu je na podlagi sodne odločbe prenehalo veljati. Tudi glede na pritožbene navedbe obdolženca ni dvoma, da je bil v navedenih krajevnih in časovnih okoliščinah udeležen v cestnem prometu kot voznik osebnega avtomobila v času izvrševanja sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Razlogi za to, da se je odločil za vožnjo osebnega avtomobila, kljub temu, da je vedel, da ne poseduje veljavnega vozniškega dovoljenja, niso pomembni, oziroma je iz njih očitno, da ni šlo za situacijo, ko bi bilo takšno ravnanje dopustno (npr. skrajna sila). Navaja namreč, da je bil razlog v tem, da jim je zmanjkalo kruha in se je z avtom odpravil do bližnje pekarne.

Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da je obdolženi odgovoren za drugi prekršek, torej, da se je izkazal z vozniškim dovoljenjem, ki mu je na podlagi sodne odločbe prenehalo veljati. Po določbi 13. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) spada med naloge policistov tudi nadzor voznikov, zato je bil policist upravičen zahtevati od obdolženca, ki je bil pred tem udeležen v cestnem prometu kot voznik motornega vozila, da se izkaže z veljavnim vozniškim dovoljenjem za vožnjo vozila tiste kategorije, ki ga je upravljal (3. točka prvega odstavka 50. člena Zakona o voznikih – ZVoz). Obdolženčeve pritožbene navedbe iz katerih je razumeti, da naj bi policistom že v naprej povedal, da nima veljavnega vozniškega dovoljenja, pa so v nasprotju z obdolženčevim zagovorom, saj je ob zaslišanju 11. marca 2015 pri Okrajnem sodišču v Postojni (zapisnik na listovni št. 23 spisa) sam povedal, da se je policistu izkazal s tem vozniškim dovoljenjem, ko mu je policist rekel, naj pokaže vozniško dovoljenje in ko mu je slednji povedal, da je poteklo, mu je obdolženi rekel, da ve. V takšnem ravnanju obdolženca pa so izkazani vsi zakonski znaki očitanega prekrška po šestem odstavku 58. člena ZVoz.

S pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na potrdilo o njegovi udeležbi na edukacijski delavnici (ki naj bi bilo ponarejeno) se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo, saj niso predmet tega postopka o prekršku.

Glede pritožbenih navedb obdolženca, da žena vozilo, ki je last leasing hiše (op. tej je bilo tudi vrnjeno), nujno potrebuje za službo, pritožbeno sodišče pripominja, da so policisti glede na določbo 3. točke prvega odstavka 23. člena ZPRCP dolžni vozniku zaseči motorno vozilo, če se zoper njega izvršuje sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Zato tudi v tem delu s svojo pritožbo obdolženec ne more biti uspešen.

Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva in ob ustrezni uporabi materialnih predpisov utemeljeno razsodilo, da je obdolženi odgovoren obeh očitanih prekrškov. Pritožba zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve materialnopravnih določb ZP-1 ali predpisa, ki določa prekršek, podana v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločitve o sankcijah. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tej smeri in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje obdolžencu za oba prekrška določilo predpisani globi ter mu ob pravilni uporabi določbe 27. člena ZP-1 izreklo enotno globo v znesku 1.500,00 EUR. Ker okoliščine, ki bi narekovale drugačno odločitev, niso podane, pritožbeno sodišče v izrek o sankciji ni posegalo. Iz navedenih razlogov je zato pritožbeno sodišče, ob ugotovitvi, da v postopku tudi ni bila zagrešena nobena od kršitev na katere je moralo sodišče paziti po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena ZP-1, obdolženčevo pritožbo ob uporabi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker obdolženi s pritožbo ni uspel, mu je višje sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena v zvezi s prvim odstavkom 144. člena ZP-1 kot strošek pritožbenega postopka naložilo plačilo sodne takse v znesku 225,00 EUR (tarifna številka 8132 ZST-1 v zvezi s tarifno številko 8111 ZST-1), ki jo mora plačati v 15 dneh od vročitve poziva za plačilo takse.

Datum zadnje spremembe:

25.09.2015

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba PRp 224/2020
• VSL Sodba PRp 178/2018
• VSL Sodba PRp 251/2018