VSK sodba PRp 88/2014

Jedro

Sodišče prve stopnje je vsa vročanja opravilo v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zato pritožnik z navedbami, da nobene sodne pošiljke (na sodišču znanem naslovu v Srbiji) ni prejel, ne more biti uspešen. Z naslova v Srbiji, ki ga navaja kot naslov prebivališča tudi ob vložiti pritožbe so bile namreč vrnjene vse pošiljke, tako tiste, ki jih je sodišče samo priporočeno poslalo kot tudi pošiljke, ki jih je sodišče vročalo preko Sektorja za mednarodno pravno pomoč pri Ministrstvu za pravosodje, oziroma Sodišča za prekrške v Beogradu.

Izrek

Pritožba obdolženega P.O. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 255,00 EUR v petnajstih dneh od vročitve poziva za plačilo takse.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Piranu je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi P.O. odgovoren za prekršek po določbi 6. točke petega odstavka 46. člena ZPrCP in mu na podlagi navedene določbe izreklo globo 1.200,00 EUR in stransko sankcijo 18 kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom B kategorije. Sklenilo je še, da je obdolženi dolžan v roku petnajst dni po pravnomočnosti sodbe plačati stroške postopka in sicer sodno takso v skupnem znesku 170,00 EUR po tarifnih številka 8111 in 8114 Zakona o sodnih taksah (ZST).

Zoper sodbo je obdolženi sam vložil pritožbo. Kot navaja, jo izpodbija v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov po 154. členu Zakona o prekrških (ZP-1) in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in postopek ustavi, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo ustrezno spremeni in dokazni postopek ponovi z izvajanjem posameznih predlaganih dokazov in opravi ustno obravnavo.

Pritožba ni utemeljena.

Višje sodišče je po pregledu zadeve, ki ga je opravilo v okviru vložene pritožbe in po uradni dolžnosti na podlagi določbe 159. člena ZP-1 ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje ob ustrezni uporabi materialnih predpisov utemeljeno spoznalo obdolženca za odgovornega prekrška po določbi 6. točke petega odstavka 46. člena ZPrCP, ki ga stori voznik, ki prekorači s prometnim pravilom ali prometnim znakom omejeno hitrost na cesti v naselju za več kot 50 km/h. Pri tem tudi ni zagrešilo nobene procesne kršitve, ki naj bi bila po mnenju obdolženca posledica napačnega vročanja. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, navedbe sodišča prve stopnje pa imajo podlago v spisovnih podatkih, je sodišče prve stopnje poskušalo najprej vročiti vabilo obdolžencu na zaslišanje z opozorilom, da bo v primeru, da na narok ne pride in izostanka ne opraviči izdana sodba brez njegovega zaslišanja, ker neposredno ustno zaslišanje obdolženca ni potrebno. Obdolženi se na vabilo ni odzval, iz njegovih nadaljnjih pisanj pa izhaja, da naj bi še vedno prebival na naslovu, s katerega so se pisanja vračala kot nevročena z oznako, da je preseljen. Kot je razvidno iz spisovnih podatkov, obdolženi niti ob prevzemu prepisa izreka sodbe in napovedi pritožbe ni želel navesti naslova kamor naj se mu sodba z obrazložitvijo pošlje, pač pa le, da bo sodišče podatke dobilo od njegovega odvetnika oziroma, da bodo poslali sodbo odvetniku ter še, da po zakonu ni dolžan imeti prijavljenega bivanja v Republiki Sloveniji. Slednje sicer drži, vendar obdolženi s takšnim ravnanjem ne more uspešno uveljavljati bistvene kršitve določb postopka o prekršku zaradi nepravilnega vročanja sodnih pošiljk, saj mu sodišče pošilja pisanja na naslov, ki ga je sam sporočil upravnemu organu ob odjavi prebivališča v Republiki Sloveniji. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa vročanja opravilo v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zato pritožnik z navedbami, da nobene sodne pošiljke (na sodišču znanem naslovu v Srbiji) ni prejel, ne more biti uspešen. Z naslova v Srbiji, ki ga navaja kot naslov prebivališča tudi ob vložiti pritožbe so bile namreč vrnjene vse pošiljke, tako tiste, ki jih je sodišče samo priporočeno poslalo kot tudi pošiljke, ki jih je sodišče vročalo preko Sektorja za mednarodno pravno pomoč pri Ministrstvu za pravosodje, oziroma Sodišča za prekrške v Beogradu. Iz njihovega odgovora je namreč prav tako razvidno, da listine kljub večkratnim poskusom vročitve preko pošte niso bile vročene, saj so se vrnile z oznako neznan. Glede vročanja pošiljk na naslov družbe D. pa pritožbeno sodišče pripominja, da to le kaže, da je sodišče prve stopnje naredilo vse, kar je bilo možno, da bi obdolžencu sodne pošiljke vročilo, s tem ko se je oprlo tudi na podatke registra ZZZS po katerih je bil obdolženi pri tej družbi v navedenem obdobju zaposlen kot direktor družbe. Glede na to, da mu je sodišče prve stopnje na naslov, ki ga obdolženi navaja, torej v Srbiji, Beograd, Ulica p. neuspešno poskušalo vročiti tudi sklep o vrnitvi začasno odvzetega vozniškega dovoljenja (13.8.2014) in se je tudi ta pošiljka vrnila z oznako, da je naslovnik preseljen, po presoji pritožbenega sodišča, takšno obdolženčevo ravnanje kaže na namerno izmikanje vročanju sodnih pošiljk.

Glede na to, da je bila obdolžencu (čeprav z večkratnim neuspešnim vročanjem na naslovu prebivališča, ki ga sam navaja) dana možnost, da se izjavi o prekršku v postopku pred izdajo izpodbijane sodbe, so njegove pritožbene navedbe s katerimi izpodbija dejansko stanje očitanega prekrška prepozne. Glede na določbo tretjega odstavka 157. člena ZP-1 mora namreč pritožnik pri uveljavljanju zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja na podlagi novih dejstev in dokazov verjetno izkazati, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji. Tega pa obdolženi ni izkazal. Vse obdolženčeve navedbe s katerimi izpodbija dejansko stanje prekrška, kot tudi predlagani dokazi se zato ob odločanju o pritožbi ne upoštevajo.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe s katerimi pritožnik uveljavlja zastaranje postopka o prekršku. Res je, da glede na spremenjeno določbo prvega odstavka 42. člena ZP-1 postopka o prekršku, ki je bil ugotovljen s tehničnimi sredstvi in kršitelj s kršitvijo ni bil seznanjen, ni dopustno začeti, če od dneva storitve prekrška preteče več kot trideset dni, ko je bil prekršek storjen. Gre za procesno predpostavko za začetek postopka in ne za določbo, ki uvaja nov dodatni zastaralni rok (1). Kot pa je razvidno iz podatkov v spisu, je prekrškovni organ začel s postopkom znotraj tridesetdnevnega roka od storitve prekrška (datum storitve prekrška 12. avgust 2013, 23. avgusta 2013 pa je prekrškovni organ po preverjanju po evidencah o lastništvu vozila lastniku vozila poslal zahtevo za posredovanje podatkov o vozniku). Glede na to, da v skladu z določbo 3. odstavka 42. člena ZP-1 zastaranje pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek, ki meri na pregon storilca prekrška ter da je absolutni zastaralni rok za obravnavani prekršek štiri leta, očitek o zastaranju pregona za očitani prekršek ni utemeljen.

Prav tako je neutemeljen očitek o nezakonitosti dokazov, češ da je sodišče posredovalo zahtevo za posredovanje podatkov družbi T., katera je bila naslednji dan izbrisana iz SRG ter da zato gospod K. ni mogel podati izjave na Policijski postaji v imenu družbe T. ter da družba tudi ni mogla dne 12.10.2013 dostaviti dopisa, na katerega se sodišče sklicuje in katerega je sodišče razumelo kot obtožbo, da je prometni prekršek storil obdolženi. Sodišče je pri presoji dokazov glede na določbo 71. člena ZP-1 prosto in ni vezano na nobena posebna formalno dokazna pravila in ne z njimi omejeno. Kot je razvidno iz priloženih listinskih dokazov v prilogah A, je prekrškovni organ po odgovoru lastnika vozila, glede na posredovane podatke, da je voznik vozila T.K. (T. d.o.o.), od T.K. dne 12.10.2013 prejel odgovor, da je v času prekrška vozilo imel v uporabi solastnik podjetja P.O., to je obdolženec. Kakšen je bil status podjetja v imenu katerega je K. podal odgovor v času danega odgovora za obravnavano zadevo ni pomembno.

V skladu z določbo 165. člena ZP-1 je pritožbeno sodišče opravilo tudi preizkus izpodbijane sodbe glede odločitve o sankcijah ter ugotovilo, da sta bili za očitani prekršek obdolžencu izrečeni globa in število kazenskih točk, kot ju določa ZPrCP v 6. točki petega odstavka 46. člena. Glede na to, da okoliščine, ki bi narekovale omilitev oziroma odpustitev katere od sankcij niso podane, pritožbeno sodišče v takšno odločitev ni posegalo.

Iz navedenih razlogov je zato pritožbeno sodišče, ob ugotovitvi, da v postopku tudi ni bila zgrešena nobena od kršitev na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (159. člen ZP-1), pritožbo obdolženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, mu je višje sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena v zvezi s prvim odstavkom 144. člena ZP-1 kot strošek pritožbenega postopka naložilo plačilo sodne takse v znesku 255,00 EUR (tarifne številke 8111, 8114 in 8132 ZST-1), ki jo mora plačati v petnajstih dneh od vročitve poziva za plačilo takse, sicer se prisilno izterja.

-------------------------------------

op. št. 1: Sodba VS IV Ips 117/2013 z dne 19.11.2013, točka 9 obrazložitve

Datum zadnje spremembe:

13.04.2015

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 3427/2011
• VSL sklep I Cp 4620/2008
• VDSS sklep Psp 345/2014