VSK sodba PRp 303/2012

Jedro

Obdolženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predlagala nobenega dokaza, pa tudi glede izjave dane prekrškovnemu organu v spisovnih podatkih ni ničesar, kar bi kazalo, da bo dokaz z zaslišanjem osebe, za katero obdolženka trdi, da ji je najeto vozilo izročila za neko tretjo osebo, uspešen. Obdolženka namreč ni predložila nikakršne izjave osebe, kateri naj bi glede na njen zagovor vozilo izročila, prav tako ne trdi, da jo je skušala pridobiti. Ker obdolženka listinskih dokazov iz katerih bi izhajalo, da se bodo z zaslišanjem osebe, kateri naj bi vozilo izročila, njene navedbe iz zagovora potrdile, tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi razumen dvom, da je obdolženka storila očitani prekršek, ni podan.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženka je dolžna kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolžena N.S. odgovorna za prekršek po e) točki desetega odstavka 32. člena ZVCP-1 in ji izreklo globo 300,00 EUR, devet kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom kategorije B ter prepoved vožnje motornega vozila kategorije B v trajanju enega meseca, ki se izvrši z vpisom v register vozniških dovoljenj. Sklenilo je še, da bo sodna taksa, ki jo je obdolženka zavezana plačati, odmerjena po pravnomočnosti sodbe s posebnim plačilnim nalogom.

Zoper takšno sodbo je obdolženka vložila pritožbo. Predlaga, da jo višje sodišče prekrška oprosti ali zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitve temeljnih človekovih pravic, in sicer, pravice do poštenega sojenja in pravice do obrambe, jamstva enakega varstva pravic iz 22. člena v zvezi z 29. členom Ustave Republike Slovenije, kršitve pravic do učinkovitega pravnega sredstva in zmotno uporabljenega Zakona o prekrških.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče po pregledu zadeve, ki ga je opravilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti na podlagi določbe 159. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ugotavlja, da so pritožbene navedbe, s katerimi obdolženka izpodbija dejansko stanje prekrška, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, nove in zato v skladu z določbo tretjega odstavka 157. člena ZP-1, neupoštevne. V skladu z navedeno zakonsko določbo mora namreč pritožnik pri uveljavljanju zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja na podlagi novih dejstev in dokazov verjetno izkazati, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji. Tega pa obdolženka ni izkazala. Kot je razvidno iz spisovnih podatkov, je obdolženko sodišče prve stopnje pozvalo, da v osmih dneh od prejema zahteve, poda pisni zagovor ali v istem roku zahteva ustno zaslišanje pri Okrajnem sodišču v Kopru. Iz sporočila o prispelem pismu, spetega k navedeni zahtevi (listovna št. 6 spisa) je razvidno, da je bilo obdolženki v skladu z določbo 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki se v skladu z določbo drugega odstavka 67. člena ZP-1 smiselno uporablja v rednem sodnem postopku glede vročanja pisanj, dne 12.10.2011 puščeno obvestilo, da pisanje sodišča osebno prevzame na pošti v roku 15 dni. Ker obdolženka pisanja sodišča v navedenem roku ni prevzela, ji je bilo pismo po izteku 15 dnevnega roka (ta je iztekel 27.10.2011) dne 28.10.2011 puščeno v hišnem predalčniku. Glede na navedeno se je rok, v katerem bi lahko obdolženka podala pisni zagovor ali zahtevala ustno zaslišanje, iztekel v petek dne 4.11.2011. Obdolženka se na poziv sodišča ni odzvala, kljub opozorilu, da bo sicer sodišče izdalo sodbo na podlagi drugega odstavka 115. člena ZP-1 brez njenega zaslišanja, kot tudi opozorilu, da pozneje v postopku novih dejstev in dokazov ne bo mogla več uveljavljati, glede na določbo četrtega odstavka 114. člena ZP-1. Ker obdolženka tudi vse do izdaje sodbe sodišča prve stopnje (12.9.2012) ni podala nobene navedbe v svojo obrambo niti predlagala nobenega dokaza, so vsi pritožbeni očitki, tako glede zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kot tudi glede kršitev določb Ustave, neutemeljeni. Glede pritožbenega očitka, da je že v odgovoru prekrškovnemu organu na obvestilo o ugotovljeni kršitvi navedla, da je vozilo upravljal njen tedanji fant A.R., pa pritožbeno sodišče pripominja, da iz njenega odgovora prekrškovnemu organu to ne izhaja. Obdolženka je zgolj navedla, da je šla po vozilo po naročilu njenega tedanjega fanta A.R., ki pa naj bi vozilo potreboval za neko tretjo osebo. Glede na navedeno, obdolženka ni niti verjetno izkazala razumnega dvoma glede domnevanega dejstva, da je prav ona odgovorna za očitani prekršek. Kot je navedlo Vrhovno sodišče v sodbi IV Ips 58/2012, določba prvega odstavka 233. člena ZVCP-1 lastniku oziroma imetniku pravice uporabe vozila, s katerim je bil storjen prekršek, nalaga, da predloži razbremenilne dokaze v zvezi s trditvijo, da ni storilec prekrška, sodišče pa mora takemu dokazu ugoditi in dokaz izvesti, vendar le, če obdolženec z ustrezno stopnjo verjetnosti izkaže obstoj in pravno relevantnost dokaza. Obdolženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predlagala nobenega dokaza, pa tudi glede izjave dane prekrškovnemu organu v spisovnih podatkih ni ničesar, kar bi kazalo, da bo dokaz z zaslišanjem osebe, za katero obdolženka trdi, da ji je najeto vozilo izročila za neko tretjo osebo, uspešen. Obdolženka namreč ni predložila nikakršne izjave osebe, kateri naj bi glede na njen zagovor vozilo izročila, prav tako ne trdi, da jo je skušala pridobiti. Ker obdolženka listinskih dokazov iz katerih bi izhajalo, da se bodo z zaslišanjem osebe, kateri naj bi vozilo izročila, njene navedbe iz zagovora potrdile, tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi razumen dvom, da je obdolženka storila očitani prekršek, ni podan. Novi dokazi (zaslišanje mame K.S., njene prijateljice S.J. ter pridobitev telefonskega izpiska za njen mobilni telefon), kot tudi predlagano zaslišanje priče A.R., niso obrazloženi, poleg tega pa so v skladu z že citirano določbo tretjega odstavka 157. člena ZP-1 tudi prepozni in se zato ob odločanju o pritožbi ne upoštevajo.

Čeprav pritožba konkretnih navedb glede odločitve o sankciji nima, je izpodbijano sodbo v skladu z določbo 165. člena ZP-1 višje sodišče preizkusilo tudi v tej smeri. Ugotovilo je, da so obdolženki vse sankcije izrečene v okviru predpisanih, pravilno pa je sodišče prve stopnje tudi uporabilo zakon, ki je veljal v času storitve prekrška, saj ZPrCP, tudi ob upoštevanju novele ZPrCP-A, za obdolženko ni milejši zakon (glede na prekoračeno hitrost na avtocesti za 65 km/h je namreč za takšen prekršek predpisana globa 1.200,00 EUR in 9 kazenskih točk).

Iz navedenih razlogov je višje sodišče, potem, ko je še ugotovilo, da v postopku tudi ni bila zagrešena nobena od kršitev, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (159. člen ZP-1), obdolženkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

Ker obdolženka s pritožbo ni uspela, je v skladu z določbo prvega odstavka 147. člena v zvezi s prvim odstavkom 144. člena ZP-1 dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso, katere znesek bo določen z nalogom za plačilo sodne takse sodišča pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji v skladu z Zakonom o sodnih taksah (ZST-1).

Datum zadnje spremembe:

13.04.2015

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba PRp 99/2021
• VSC sodba PRp 83/2016
• VSK sodba PRp 158/2009