VSK sodba PRp 54/2014

Jedro

Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je za obdolženca milejši kasneje sprejeti predpis, ki ne predpisuje več izreka stranske sankcije prepovedi vožnje, pri tem pa je globo, ki je predpisana v določenem znesku 1.200,00 EUR prepolovilo, z obrazložitvijo, da so bili izpolnjeni pogoji, da bi globo na kraju izrekel prekrškovni organ, zaradi česar bi lahko plačal le polovico globe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je takšna odločitev sodišča prve stopnje obdolžencu v korist, k temu pa dodaja, da je sodišče prve stopnje s takšnim ravnanjem kršilo zakon. Če je že ugotovilo, da bi policija (če bi v času prekrška že veljal novejši predpis) obdolžencu izrekla sankcijo že na kraju prekrška, s čimer pa bi obdolženi imel tudi pravico plačati polovico predpisane globe, bi moralo biti ob takšni razlagi dosledno. Tudi v takšnem primeru se namreč kršitelju izreče globa, ki je predpisana, kršitelju pa se da pouk o pravici do plačila polovične globe, če jo plača v določenem roku in ne vloži pravnega sredstva. Zato ugotovitev, da je treba v obravnavani zadevi zaradi kasneje spremenjenega predpisa, ki je milejši za kršitelja uporabiti le tega, ne daje podlage za odločitev, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje glede izrečene globe.

Izrek

Pritožba obdolženega U.Š. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi je dolžan kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 165,00 EUR.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Sežani je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi U.Š. odgovoren za prekršek po 6. točki sedmega odstavka 46. člena ZPrCP in mu na podlagi navedene zakonske določbe, upoštevaje drugi odstavek 2. člena Zakona o prekrških (ZP-1) izreklo globo 600,00 EUR in devet kazenskih točk zaradi prekrška z vozilom B kategorije. Na podlagi 144. člena ZP-1 je obdolžencu naložilo tudi plačilo sodne takse v skupnem znesku 110,00 EUR.

Zoper sodbo je obdolženi vložil pritožbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter posledično napačne uporabe materialnih predpisov. Predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi, oziroma da sodbo razveljavi in ustavi postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče po pregledu zadeve ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter utemeljeno obdolženca spoznalo za odgovornega očitanega prekrška. Kot je razvidno iz spisovnih podatkov, je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi postopek dopolnilo z odreditvijo izvedenstva, da bi ugotovilo ali je bila meritev hitrosti obdolženčevega vozila pravilno izvedena, na izvedensko mnenje, ki je bilo obdolžencu poslano pred izpodbijano sodbo pa je obdolženi podal odgovor v katerem v bistvu ponavlja dotedanje očitke, pri njih pa vztraja tudi v pritožbi. Vendar pa s svojimi navedbami sodbe sodišče prve stopnje ni uspel omajati, oziroma v svojih navedbah ne ponuja ničesar, kar bi lahko vzbudilo kakršenkoli razumen dvom v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje glede obdolžencu izmerjene hitrosti.

Pričakovanje obdolženca, da se bo sodišče tako ali drugače opredelilo tudi do drugega dela definicije ovinka, je neosnovano. Pravilnik o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu (Uradni list RS, št. 25/2002, 90/2005) v 1. točki 3. člena določa, da je ovinek cestni odsek s polmerom krivine, krajšim od 260 m. Takšna krivina obstaja, če znaša odmik med primerno navezno linijo (npr. rob ceste, črta po sredini ceste) in premico na sredini 25 m dolgega odseka več kot 30 cm. Zapisano jasno pove, da ne gre za dve različni definiciji ovinka, pač pa je, tako kot je razvidno tudi iz izvedenskega mnenja, ovinek zaradi lažjega določanja na lokaciji določen kot krožni lok s tetivo 25 m in višino večjo kot 30 cm. Tudi z razlago (da je bila meritev opravljena v dvojnem ovinku – prvem zaradi odmika po horizontali, drugem pa po višini) pritožnik sodbe ni omajal, saj ni ponudil nobenega dokaza, ki bi lahko vzbudil kakršenkoli dvom v izvedensko mnenje, in torej tudi ne glede zaključka razvidnega iz navedenega mnenja (na listovni št. 43 do 44 spisa), da vsi odmiki pri merjenju po horizontalni ali vertikalni smeri pomenijo meritev hitrosti v korist voznika. Glede na navedeno pritožbeno sodišče nima pomislekov glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da je obdolžencu prekršek dokazan in je zanj tudi odgovoren.

V skladu z določbo 165. člena ZP-1 je višje sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo tudi glede odločitve o sankciji. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje ocenilo, da je za obdolženca milejši kasneje sprejeti predpis, ki ne predpisuje več izreka stranske sankcije prepovedi vožnje, pri tem pa je globo, ki je predpisana v določenem znesku 1.200,00 EUR prepolovilo, z obrazložitvijo, da so bili izpolnjeni pogoji, da bi globo na kraju izrekel prekrškovni organ, zaradi česar bi lahko plačal le polovico globe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je takšna odločitev sodišča prve stopnje obdolžencu v korist, k temu pa dodaja, da je sodišče prve stopnje s takšnim ravnanjem kršilo zakon. Če je že ugotovilo, da bi policija (če bi v času prekrška že veljal novejši predpis) obdolžencu izrekla sankcijo že na kraju prekrška, s čimer pa bi obdolženi imel tudi pravico plačati polovico predpisane globe, bi moralo biti ob takšni razlagi dosledno. Tudi v takšnem primeru se namreč kršitelju izreče globa, ki je predpisana, kršitelju pa se da pouk o pravici do plačila polovične globe, če jo plača v določenem roku in ne vloži pravnega sredstva. Zato ugotovitev, da je treba v obravnavani zadevi zaradi kasneje spremenjenega predpisa, ki je milejši za kršitelja uporabiti le tega, ne daje podlage za odločitev, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje glede izrečene globe. Ker pa je odločitev sodišča prve stopnje obdolžencu v korist, višje sodišče v skladu z določbo 12. odstavka 163. člena ZP-1 vanjo ni posegalo.

Iz navedenih razlogov je zato višje sodišče, ob ugotovitvi, da v postopku ni bila zagrešena nobena od kršitev, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (159. člen ZP-1), obdolženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, mu je višje sodišče, na podlagi prvega odstavka 147. člena v zvezi s prvim odstavkom 144. člena ZP-1 kot strošek pritožbenega postopka naložilo plačilo sodne takse v znesku 165,00 EUR (tarifna številka 8111, 8114 in 8132 ZST-1). Nalog za plačilo sodne takse bo obdolžencu poslalo sodišče pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

Datum zadnje spremembe:

03.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba IV Ips 60/2013, enako tudi IV Ips 36/2014
• VSRS Sodba IV Ips 83/2015
• VSL sodba PRp 792/2012