<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK sodba II Kp 47355/2010

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:2013:II.KP.47355.2010
Evidenčna številka:VSK0005649
Datum odločbe:17.10.2013
Senat, sodnik posameznik:Mara Turk (preds.), Franc Drešar (poroč.), Vitomir Bohinec
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe - protipravna premoženjska korist - znesek protipravne premoženjske koristi - sodba se opira na dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi - dokazna ocena - celovita presoja izvedenih dokazov - kršitev pravice obdolženca do obrambe - zavrnitev dokaznih predlogov - prekoračitev obtožnega predloga

Jedro

Sodišče prve stopnje je prekoračilo obtožni predlog s tem, ko je v izreku glede višine premoženjske koristi, ki si jo je obdolženi pridobil, dodalo besedo „najmanj“, saj s takšnim dostavkom v škodo obdolženca posega v kriminalno količino, torej znesek pridobljene protipravne premoženjske koristi, ki se obdolžencu z obtožnim predlogom očita.

Izrek

Ob odločanju o pritožbi se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti spremeni tako, da se iz izreka v predzadnji vrstici izpusti beseda „najmanj“. Sicer se pritožba kot neutemeljena zavrne in v preostalem nespremenjenem a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi N.M. kriv kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ in mu na podlagi 50. in 51. člena KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je na podlagi prvega odstavka 217. člena KZ določilo kazen 9 mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi 2 let ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, da v istem roku oškodovani pravni družbi F. d.o.o. povrne znesek 14.030,20 EUR. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) je obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je odločilo, da je obdolženi dolžan oškodovani pravni osebi F. d.o.o. plačati 14.030,20 EUR, s presežkom premoženjskopravnega zahtevka pa je oškodovano pravno osebo napotilo na pravdo.

Zoper takšno sodbo je pritožbo vložila obdolženčeva zagovornica, kot navaja, iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP, v zvezi s 366. členom ZKP. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega oprosti obtožbe, oziroma podredno, da pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, obdolžencu pa povrne stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena, sodbo pa je bilo treba spremeniti po uradni dolžnosti.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da izrek izpodbijane sodbe nasprotuje razlogom sodbe, ki so si med seboj v nasprotju. Po mnenju zagovornice je navedena kršitev podana, ker nasprotno od izreka iz obrazložitve sodbe izhaja, da znesek 6.252,58 EUR, ki ga predstavlja polog, DDV in manipulativni stroški ni bil plačan direktno s strani obdolženega, temveč pobotan z dobaviteljem L. d.o.o., prav tako po mnenju zagovornice izrek izpodbijane sodbe nasprotuje razlogom sodbe v delu, ki se nanašajo na plačilo preostalih leasing obrokov, češ da je predstavnik oškodovane pravne osebe Z.K. izpovedal, da je bil dne 20. aprila 2006 plačan del obroka v višini 114,50 EUR, česar pa sodišče prve stopnje v utemeljitvi svoje odločitve o priznani višini premoženjskopravnega zahtevka ni upoštevalo.

Po presoji pritožbenega sodišča dejstvo, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, in tudi za obrambo ni sporno, da je bil polog, DDV in manipulativni stroški v skupnem znesku 6.252,58 EUR plačan na takšen način, da je bil znesek pobotan z dobaviteljem L. d.o.o. v ničemer ne nasprotuje izreku izpodbijane sodbe iz katerega izhaja, da razen navedenega zneska obdolženi, po pogodbi ni plačal nobenega od 59 leasing obrokov. Dodatno navajanje v izreku sodbe, da je obdolženi navedeni znesek plačal na takšen način, da je bil znesek pobotan s terjatvijo, ki jo je imel obdolženi do podjetja L. d.o.o., bi nepotrebno obremenjevalo opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Dovolj je, da je to pojasnjeno v obrazložitvi sodbe.

Prav tako ni utemeljen očitek glede zneska protipravne premoženjske koristi 14.030,20 EUR. Ta namreč predstavlja matematični izračun mesečnega obroka pomnožen s številom obrokov, ki bi jih obdolženi moral plačati. Tako znesek mesečnega obroka kot število obrokov sta razvidna iz leasing pogodbe in dodatna obrazložitev ni potrebna. Glede navedbe zagovornice, da naj bi bil po izjavi predstavnika oškodovane pravne osebe Z.K. plačan eden od obrokov v delnem znesku 114,50 EUR, in torej za toliko zmanjšan skupni znesek neplačanih obrokov, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da obdolženi v postopku ni trdil, da bi sam ali kdo drug zanj poravnal kakršenkoli obrok, niti delno, od obrokov, ki bi jih moral po leasing pogodbi plačati, sodišče prve stopnje pa je znesek premoženjske koristi ugotavljalo ne le na podlagi tega, kar je izpovedal predstavnik oškodovane pravne osebe F. d.o.o. Z.K., pač pa tudi na podlagi pregleda prispelih plačil (listovna številka 16 spisa), iz katerega pa je razvidno, da razen zneska, ki ga predstavlja polog, DDV in manipulativni stroški v skupnem znesku 6.252,58 EUR, ni bilo plačano ničesar. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da bi bil tudi deloma plačani znesek obroka razviden iz evidence prispelih plačil za obdolženca pri pravni osebi, zato tudi v tem delu nasprotje med izrekom in razlogi sodbe ni podano.

Neutemeljen je tudi očitek, da se sodba opira na dokaz, ki ni bil izveden na glavni obravnavi, in sicer sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe zgolj povzelo to, kar je izpovedal predstavnik oškodovane pravne osebe Z.K., ki je sicer res med drugim dejal, da so že leta 2007 na Okrajnem sodišču v Ljubljani vložili predlog za izvršbo, ter da je bila izvršba neuspešna, kar pa ne pomeni, da je sodišče sodbo oprlo na kakršenkoli sklep o izvršbi okrajnega sodišča v Ljubljani, pač pa med drugim tudi na izpoved kot priče zaslišanega predstavnika oškodovane pravne osebe. V dokazni oceni se namreč sodišče nikjer ne sklicuje na kakršenkoli sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani. Zato je tudi očitek o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP neutemeljen.

Prav tako je neutemeljen očitek, da je sodišče prve stopnje prekršilo pravice obdolženca do obrambe in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, češ da utemeljitev obsodilne sodbe v celoti temelji na izpovedi priče M.P., ki ga je kot detektiva najela oškodovana pravna oseba. Strinjati se je sicer treba z zagovornico obdolženega, da imata v skladu z določbo 16. člena ZKP obdolženec in tožilec položaj enakopravnih strank, vendar, nasprotno od mnenja zagovornice, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dokazno oceno sprejelo v skladu z določbo 355. člena ZKP, kar pomeni, da je sodbo oprlo samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi, pri čemer je vestno pretehtalo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi ter na podlagi take presoje napravilo pravilen sklep, katera dejstva šteje za dokazana ali ne. Enako skrbno je pretehtalo zagovor obdolženca, in sicer tudi njegove navedbe, da osebnega vozila ni na leasing vzel zase, temveč za prijatelja D.I., ter za zaključek, da obdolženčevemu zagovoru ne verjame, v obrazložitvi sodbe navedlo prepričljive in razumne razloge, ki jih obdolženčeve zagovorne navedbe niso omajale. Oceni obdolženčevega zagovora, ki jo je sodišče v izpodbijani sodbi zapisalo na straneh od 11 do 13 sodbe, ni kaj dodati in se z ugotovitvami sodišča prve stopnje tudi pritožbeno sodišče v celoti strinja ter jih zato ne ponavlja.

Neutemeljeni so tudi očitki glede neizvedenih dokazov. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse pravno relevantne dokaze, v obrazložitvi sodbe pa navedlo tudi razumne razloge zaradi katerih je izvedba ostalih dokazov nepotrebna oziroma zakaj dokaza z zaslišanjem priče S.G. ni mogoče izvesti (stran 6 in 7 obrazložitve izpodbijane sodbe).

Prav tako so neutemeljeni očitki v katerih zagovornica sodišču prve stopnje očita, da je sprejelo napačne zaključke o slabem premoženjskem stanju obdolženca. Pritožbene navedbe zagovornice v tej smeri le potrjujejo ugotovitve sodišča prve stopnje glede premoženjskega stanja obdolženca in jih zgolj drugačna dokazna ocena, ki jo zagovornica ponuja, ne more izpodbiti.

Pač pa je sodišče prve stopnje prekoračilo obtožni predlog s tem, ko je v izreku glede višine premoženjske koristi, ki si jo je obdolženi pridobil, dodalo besedo „najmanj“, saj s takšnim dostavkom v škodo obdolženca posega v kriminalno količino, torej znesek pridobljene protipravne premoženjske koristi, ki se obdolžencu z obtožnim predlogom očita. Iz navedenih razlogov je bilo zato treba ob odločanju o pritožbi izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti spremeniti tako, da se iz izreka navedena beseda izpusti.

Pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, podana v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji in o odvzemu premoženjske koristi. Čeprav pritožba konkretnih navedb v tej smeri nima, je pritožbeno sodišče ta preizkus na podlagi 386. člena ZKP opravilo po uradni dolžnosti. Ugotovilo je, da so okoliščine, ki vplivajo na izbiro vrste in odmero kazenske sankcije pravilno ugotovljene, pri čemer je sodišče prve stopnje primerno upoštevalo znesek protipravne premoženjske koristi, pa tudi časovno oddaljenost dogodka ter dejstvo, da obdolženi ni v drugih kazenskih postopkih. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da so te okoliščine v zadostni meri prišle do izraza in ne vidi razlogov, da bi bilo potrebno obdolžencu v prid poseči v izrečeno mu kazensko sankcijo.

Ker razen uvodoma navedene nepravilnosti glede prekoračitve obtožnega predloga pritožbeno sodišče ob preizkusu, ki ga je opravilo po uradni dolžnosti na podlagi prvega odstavka 383. člena ZKP ni ugotovilo drugih nepravilnosti, je glede na vse obrazloženo, izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se iz izreka v predzadnji vrstici izpusti beseda „najmanj“, sicer pa pritožbo obdolženčeve zagovornice kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem a izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker je bilo s sodbo višjega sodišča deloma odločeno v obdolženčevo korist, se sodna taksa za pritožbo ne določi (2. odstavek 98. člena ZKP).


Zveza:

ZKP člen 354, 354/1, 355, 355/1, 355/2, 371, 371/1-9,
371/1-11, 371/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.09.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDYzNTA3