VSK sodba PRp 193/2012

Jedro

Razlog, da je bil preizkus alkoholiziranosti obdolžencu odrejen šele na naslovu njegovega prebivališča, je bil na strani obdolženca, ker po oplaženju nasproti vozečega vozila svojega vozila ni ustavil pač pa je z vožnjo nadaljeval. Gre torej za isti historični dogodek, zato sodišče prve stopnje s tem, ko je ugotovilo, da je imel obdolženi dne 24.09.2011 ob približno 14.00 uri v svojem organizmu kot voznik osebnega avtomobila v času vožnje po cesti v naselju P. v smeri proti stanovanjski hiši na naslovu, kjer biva, 0,92 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, ni prekoračilo obdolžilnega predloga.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ajdovščini je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi J.A.P. odgovoren za prekršek po določbi petega odstavka 37. člena ZPrCP, za katerega mu je na podlagi 21. člena Zakona o prekrških (ZP-1) izreklo opomin in za prekršek po določbi 4. točke petega odstavka 105. člena ZPrCP za katerega mu je izreklo globo v znesku 1.500,00 EUR in 18 kazenskih točk, zaradi prekrška, storjenega z motornim vozilom B kategorije. Sklenilo je še, da je na podlagi prvega odstavka 144. člena ZP-1 obdolženi dolžan plačati stroške postopka, to je sodno takso, ki bo skladno z določbami Zakona o sodnih taksah (ZST-1) odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

Zoper sodbo je pritožbo vložil obdolženčev zagovornik, kot navaja, vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi.

Pritožba ni utemeljena.

Zagovornik v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da je podana bistvena kršitev določb postopka zaradi tega, ker je bil obdolženec obdolžen (in v tej smeri zaslišan), da je pod vplivom alkohola povzročil prometno nezgodo, sodišče pa je (nedopustna sodba presenečenja) ugotovilo, da je vozil pod vplivom alkohola izven časa in kraja prometne nesreče. Zaradi tega je, po mnenju pritožnika, tudi dejansko stanje nepravilno ugotovljeno.

Očitek iz pritožbe se nanaša na vprašanje objektivne identitete med obdolžilnim predlogom in sodbo (bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 4. točke 1. odstavka 155. člena ZP-1), vendar neutemeljeno. V skladu z določbo 2. odstavka 132. člena ZP-1 se sme sodba o prekršku nanašati samo na osebo, ki je obdolžena, in samo na dejanje, ki je predmet obdolžilnega predloga. Presoja sodišča obsega dejanje, opisano v obdolžilnem predlogu, kot celoto. Že iz obdolžilnega predloga je razvidno, da obdolženi med vožnjo iz smeri N. proti P. ni zaznal oplaženja z nasproti prihajajočim vozilom, zaradi česar se na kraju nesreče ni ustavil, pač pa je nadaljeval z vožnjo proti P., kjer mu je bil na njegovem prebivališču v Po., odrejen preizkus alkoholiziranosti. Po določbi prvega odstavka 107. člena ZPrCP sme policist zaradi ugotovitve, ali ima udeleženec cestnega prometa v organizmu alkohol ali več alkohola, kot je dovoljeno, izvesti preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola, neposrednemu udeležencu prometne nesreče pa takšen preizkus mora odrediti. Ker je bil podan sum povzročitve prometne nesreče, so bili torej policisti dolžni in upravičeni obdolžencu odrediti preizkus alkoholiziranosti. Razlog, da je bil ta preizkus obdolžencu odrejen šele na naslovu njegovega prebivališča, je bil na strani obdolženca, ker po oplaženju nasproti vozečega vozila svojega vozila ni ustavil pač pa je z vožnjo nadaljeval proti P.. Gre torej za isti historični dogodek, zato sodišče prve stopnje s tem, ko je ugotovilo, da je imel obdolženi dne 24.09.2011 ob približno 14.00 uri v svojem organizmu kot voznik osebnega avtomobila v času vožnje po cesti v naselju P. v smeri proti stanovanjski hiši na naslovu Pp., kjer biva, 0,92 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, ni prekoračilo obdolžilnega predloga. Obdolžencu je bil z vabilom na zaslišanje vročen tudi obdolžilni predlog, o navedbah v njem pa se je izrekel v zagovoru, ki ga je podal 9.5.2012, zato v obravnavani zadevi ne gre za nedopustno sodbo presenečenja, kot meni zagovornik.

Z navedbami v točki 2 obrazložitve pritožbe pritožnik izpodbija dokazno oceno, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo glede prekrška po petem odstavku 37. člena ZPrCP, opisanega v a) točki izreka sodbe, vendar neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno sprejelo v skladu z določbami 133. člena ZP-1, za svojo odločitev pa navedlo razumne in prepričljive razloge (točka 6 in 7 obrazložitve) in k temu, kar je navedlo, tudi pritožbeno sodišče nima ničesar dodati.

Očitek, da obdolženec ni bil zaslišan o tem, da je vozil pod vplivom alkohola v javnem cestnem prometu, je neutemeljen iz razlogov, ki jih navaja pritožbeno sodišče že v točki 5 obrazložitve te sodbe. K navedenemu še dodaja, da so zakonski znaki prekrška po 4. točki 5. odstavka 105. člena ZPrCP vožnja vozila v cestnem prometu s koncentracijo več kot 1,10 grama alkohola na kilogram krvi ali več kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Že iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti je razvidno, da je bil preizkus z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku obdolžencu odrejen kot vozniku, ki je bil udeležen v prometni nesreči, indikator alkohola pa je ob preizkusu pokazal 0,97 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Iz opomb zapisnika je razvidno, da je obdolženi izjavil, da po prometni nesreči ni užival alkohola (v zagovoru sicer trdi drugače) in je takšen zapisnik brez pripomb podpisal. Iz obdolžilnega predloga je razvidno, da se obdolžencu očita vožnja vozila v cestnem prometu pod vplivom alkohola, prav tako so iz njega razvidne vse pravno relevantne okoliščine prekrška. Stališče zagovornika, da je bil obdolženec spoznan za odgovornega prekrška, katerega ni bil obdolžen, je torej zmotno.

Neutemeljen je tudi očitek, da je bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno zaradi tega, ker sodišče ni zaslišalo predlagane priče D.S., ki je bil sopotnik in bi lahko povedal, kaj se je res dogajalo, predvsem po kateri poti je obdolženec vozil do doma in ali je popiti alkohol vplival na njegovo vožnjo. O katerem konkretnem pravno relevantnem dejstvu naj bi ta priča izpovedala, obdolženi ob svojem zaslišanju ni navedel, zato takšnega dokaznega predloga sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo, saj je že na podlagi pretehtanja drugih dokazov (navaja jih v točki 3 obrazložitve) in zagovora obdolženca ugotovilo, da ti dajejo dovolj podlage za pravilno odločitev. Pritožbena navedba, da bi ta priča predvsem vedela povedati po kateri poti je obdolženec vozil do doma in ali je popiti alkohol vplival na njegovo vožnjo je pritožbena novota in zato v skladu z določbo tretjega odstavka 157. člena ZP-1 neupoštevna ob odločanju o pritožbi, poleg tega pa tudi nepomembna za odločitev v obravnavani zadevi, saj glede na dokazno podprte ugotovitve sodišča prve stopnje (točka 10 obrazložitve sodbe) ni nikakršnega dvoma, da je bil obdolženec kot voznik avtomobila udeležen v cestnem prometu. Za cestni promet se namreč glede na določbo 2. točke 1. odstavka 3. člena ZPrCP šteje promet vozil po javnih cestah kot tudi po nekategoriziranih cestah, ki se uporabljajo za javni cestni promet. Kot pa je ugotovilo sodišče prve stopnje po preverjanju z vpogledom v podatke o nepremičninah, ki jih vodi Geodetska uprava RS, pa glede na zagovor obdolženega in lokacijo stanovanjske hiše, kjer prebiva, možnosti, da bi vso pot opravil, ne da bi uporabil cesto, ki se uporablja za javni cestni promet, nima.

Pritožnik izpodbija tudi odločitev o sankciji, pri čemer meni, da je sodišče dalo prevelik poudarek stopnji alkohola, ki po mnenju zagovornika ni tako visoka, da bi onemogočala varno vožnjo. Pritožbeno sodišče se s takšnim stališčem ne strinja. ZPrCP-1 namreč že pri vožnji z več kot 1,10 grama alkohola na kilogram krvi ali več kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka predpisuje izrek globe najmanj 1.200,00 EUR in 18 kazenskih točk. Glede na to, da je obdolženi s koncentracijo 0,92 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka še dovoljeno koncentracijo alkohola (0,24 miligrama v litru izdihanega zraka) prekoračil za skoraj trikrat, je po presoji pritožbenega sodišča izrečena globa primerna teži prekrška in okoliščinam, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, pravilna pa je tudi odločitev o izreku 18 kazenskih točk, ki jih zakon za takšen prekršek predpisuje. Obdolženi namreč za trditev, da stopnja alkohola ni tako visoka, da bi onemogočala varno vožnjo, nima prav nikakršne podlage, ugotovitve sodno medicinske stroke ga ne podpirajo, kakšne naj bi bile osebnostne značilnosti obdolženca, ki naj bi mu kljub visoki stopnji alkohola omogočale varno vožnjo, pa pritožba ne pove. Tudi okoliščina, da obdolženi doslej ni bil kaznovan, je zgolj splošna olajševalna okoliščina, ki jo je sodišče prve stopnje ob odločanju o sankciji primerno upoštevalo, drugih upoštevnih okoliščin pa pritožba nima. Iz navedenih razlogov je zato višje sodišče, potem, ko je še ugotovilo, da v postopku tudi ni bila zagrešena nobena od kršitev na katere mora paziti po uradni dolžnosti na podlagi določbe 159. člena ZP-1, pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

Odločitev o naložitvi sodne takse za pritožbo je višje sodišče sprejelo na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 v zvezi s prvim odstavkom 144. člena ZP-1. Pritožniku bo sodna taksa odmerjena z nalogom za plačilo sodne takse sodišča pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji v skladu z ZST-1.

Datum zadnje spremembe:

19.12.2013

Podobni dokumenti:

• VSM odločba PRpv 245/2006
• VSRS Sodba IV Ips 55/2022