VSK sodba PRp 268/2012

Jedro

Obdolženec je imel možnost, da domnevo iz 233. člena ZVCP-1 izpodbije z dokazovanjem alibija, a je sodišču predlagal le zaslišanje priče, ki ima prebivališče v tujini in sodišču ni dosegljiva. Poleg tega obdolženi po presoji pritožbenega sodišča tudi ni z ničemer izkazal, da bi bil dokaz, s katerim dokazuje, da sam prekrška ni storil, uspešen.

Izrek

Ob odločanju o pritožbi se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti spremeni v pravni opredelitvi prekrška tako, da se obdolženega I.Z. spozna za odgovornega prekrška po določbi 5. točke sedmega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP-A), v odločitvi o sankciji pa tako, da se obdolženemu izrečeno število 9 (devetih) kazenskih točk zmanjša na 5 (pet) kazenskih točk, stranska sankcija prepovedi vožnje motornih vozil B kategorije za dobo 1 (enega) meseca zaradi prekrška z vozilom B kategorije, pa ne izreče. Sicer se pritožba kot neutemeljena zavrne in v preostalem izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Sežani je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi I.Z. odgovoren za prekršek po določbi e) točke desetega odstavka 32. člena ZVCP-1 in mu na podlagi navedene zakonske določbe izreklo globo 400,00 EUR, devet kazenskih točk in prepoved vožnje motornih vozil B kategorije za dobo enega meseca zaradi prekrška z vozilom B kategorije. Kazenske točke bodo po pravnomočnosti sodbe vpisane v enotno kazensko evidenco, sankcijo prepovedi vožnje pa se začne izvrševati 30. dan po pravnomočnosti sodbe. Sklenilo je še, da je obdolženi dolžan plačati stroške postopka in sodno takso. Stroški postopka znašajo 599,88 EUR in jih je obdolženec dolžan plačati v 30. dneh po pravnomočnosti sodbe, sodna taksa pa bo obdolžencu določena s posebnim plačilnim nalogom po pravnomočnosti sodbe.

Zoper sodbo je obdolženi vložil pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku, zaradi kršitve materialnih določb tega zakona ali predpisa, ki določa prekršek, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločitve o sankcijah, odvzemu premoženjske koristi, o stroških postopka o prekršku in o premoženjsko pravnem zahtevku. Predlaga, da Višje sodišče v Kopru pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

Pritožba ni utemeljena, sodbo pa je bilo treba spremeniti po uradni dolžnosti.

Stališče obdolženca, da se v postopku o prekršku vabila pričam vročajo po določbah ZKP, je zmotno. Zakon o prekrških (ZP-1) namreč v drugem odstavku 67. člena določa, da se v rednem sodnem postopku glede vročanja pisanj smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek (ZUP). Kot je razvidno iz spisovnih podatkov, je bilo vabilo na zaslišanje predlagani priči osebno vročeno, vendar se priča na vabilo ni odzvala niti odsotnosti ni opravičila.

Kot je navedlo Vrhovno sodišče v sodbi IV Ips 58/2012, določba prvega odstavka 233. člena ZVCP-1 lastniku oziroma imetniku pravice uporabe vozila, s katerim je bil storjen prekršek, nalaga, da predloži razbremenilne dokaze v zvezi s trditvijo, da ni storilec prekrška, sodišče pa mora takemu dokazu ugoditi in dokaz izvesti, vendar le, če obdolženec z ustrezno stopnjo verjetnosti izkaže obstoj in pravno relevantnost dokaza. Sodišče prve stopnje je kljub temu, da obdolženi ni predložil izjave osebe, za katero trdi, da je storila očitani prekršek, ki bi jo ta sama napisala (v pritožbi navaja, da bi moralo biti vabilo prevedeno, medtem ko je izjava s katero oseba z imenom Ž.K. priznava prekršek napisana v slovenskem jeziku), štelo kot pravno relevanten dokaz in poskušalo to osebo tudi zaslišati, vendar neuspešno, ker se na vabilo sodišča ni odzvala.

Po presoji pritožbenega sodišča obdolženi ni izkazal potrebne aktivnosti, ki jo nalaga določba prvega odstavka 233. člena ZVCP-1. Obdolženec je sicer v zagovoru navedel, da naj bi prekršek storila druga oseba, vendar pa ključnega razbremenilnega dokaza, to je, da je bil sam v času storjenega prekrška nekje drugje (alibi), sploh ni predlagal. Obdolženec je torej imel možnost, da domnevo iz 233. člena ZVCP-1 izpodbije z dokazovanjem alibija, a je sodišču predlagal le zaslišanje priče, ki ima prebivališče v tujini in sodišču ni dosegljiva. Poleg tega obdolženi po presoji pritožbenega sodišča tudi ni z ničemer izkazal, da bi bil dokaz, s katerim dokazuje, da sam prekrška ni storil, uspešen. Kot je namreč ugotovilo sodišče prve stopnje s pomočjo izvedenca, izjave, ki naj bi jo podpisala oseba, za katero obdolženi trdi, da je storila prekršek, na prvopodpisani izjavi predloženi prekrškovnemu organu ter nato še sodišču ni podpisal. Utemeljeno je zato sodišče prve stopnje zaključilo, da obdolženi s predloženimi dokazi ni uspel vzbuditi razumnega dvoma glede domnevanega dejstva, da je za obravnavani prekršek odgovoren prav on. Obdolženi zato zgolj s ponujanjem drugačne dokazne ocene sodbe sodišča prve stopnje ne more izpodbiti.

Pač pa je bilo treba poseči v sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti, v skladu z določbo drugega odstavka 2. člena ZP-1, zaradi tega, ker je bil po storitvi očitanega prekrška sprejet Zakon o pravilih cestnega prometa (ZPrCP – Uradni list RS, št. 109/2010 z dne 30.12.2010), ki je v zvezi z novelo tega zakona (ZPrCP-A – Uradni list RS, št. 57/2011 z dne 27.7.2012, ki se uporablja od 1.9.2012) za obdolženca milejši zakon. ZVCP-1 namreč za obdolžencu očitani prekršek po e) točki desetega odstavka 32. člena določa, da se vozniku, ki s prometnim pravilom ali prometnim znakom omejeno hitrost na avtocesti prekorači za več kot 50 km/h izreče globa najmanj 300,00 EUR, izreče pa se mu tudi devet kazenskih točk in prepoved vožnje motornega vozila. ZPrCP, ki se uporablja od 1.7.2011 ta prekršek sankcionira v določbi 5. točke sedmega odstavka 46. člena in sicer zanj predpisuje globo najmanj 400,00 EUR, devet kazenskih točk in prepoved vožnje motornega vozila. Novela ZPrCP-A, ki se uporablja od 1.9.2012, pa za prekoračitev največje dovoljene hitrosti na avtocesti nad 50 do vključno 60 km/h, v isti določbi predpisuje izrek globe v znesku 500,00 EUR in stranske sankcije petih kazenskih točk. Stranske sankcije prepovedi vožnje motornega vozila ne določa več. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je glede na sprejeto novelo, ZPrCP-A zakon, ki je za obdolženca milejši in je zato treba po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo v pravni opredelitvi prekrška spremeniti tako, da se obdolženca spozna za odgovornega prekrška po določbi 5. točke sedmega odstavka 46. člena ZPrCP, v odločitvi o sankciji pa tako, da se obdolžencu izrečeno število devetih kazenskih točk zmanjša na pet kazenskih točk, stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za dobo enega meseca pa ne izreče. Iz navedenih razlogov je zato višje sodišče, ob ugotovitvi, da je sicer sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno ugotovilo, ob uporabi določbe devetega odstavka 163. člena ZP-1 izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka, sicer pa pritožbo obdolženca kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V odločitev o globi ni posegalo, ker se v skladu z določbo dvanajstega odstavka 163. člena ZP-1 v primeru, če je pritožba vložena le v korist obdolženca, sodba ne sme spremeniti v njegovo škodo.

Ker je bilo s sodbo višjega sodišča deloma odločeno v obdolženčevo korist, se sodna taksa za pritožbo ne določi (drugi odstavek 147. člena ZP-1).

Datum zadnje spremembe:

19.12.2013

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Kp 1186/2004
• VSK Sodba PRp 55/2017
• VSK Sodba PRp 56/2017