VSK sodba PRp 167/2013

Jedro

Pritožnica kot pomembno okoliščino izpostavlja, da ji je bil odrejen preizkus alkoholiziranosti šele 28 minut po zaustavitvi, vendar ta okoliščina za odločitev v obravnavani zadevi ni pomembna, oziroma ji je lahko le v korist, glede na splošno znano dejstvo, da se alkohol iz krvi tudi izloči.

Izrek

Pritožba obdolžene R.M. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolžena je dolžna kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 255,00 EUR (tarifne številke 8111, 8114 in 8132 ZST-1) v petnajstih dneh od vročitve poziva za plačilo takse.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Piranu je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolžena R.M. odgovorna za prekršek po določbi 4. točke petega odstavka 105. člena ZPrCP in ji na podlagi navedene določbe izreklo globo v znesku 1.200,00 EUR in stransko sankcijo 18 kazenskih točk, za prekršek, storjen z motornim vozilom B kategorije. V izrečeno globo ji je vštelo čas policijskega postopka ter pridržanje v višini 20,00 EUR, tako da je obdolženka dolžna plačati preostanek globe v znesku 1.180,00 EUR. Obdolženki je naložilo tudi plačilo stroškov postopka in sicer sodne takse v skupnem znesku 170,00 EUR.

Zoper sodbo je obdolženka vložila pritožbo zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predloga, kako naj pritožbeno sodišče v zadevi odloči, pritožnica ne navaja.

Pritožba ni utemeljena.

Višje sodišče je po pregledu in presoji zadeve, ki jo je opravilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena Zakona o prekrških (ZP-1), ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva v obravnavani zadevi ter ob ustrezni uporabi materialnih predpisov utemeljeno razsodilo, da je obdolženka odgovorna za prekršek po določbi 4. točke petega odstavka 105. člena ZPRCP, ki ga stori voznik, ki ima več kot 1,10 grama alkohola na kilogram krvi ali več kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Pritožnica kot pomembno okoliščino izpostavlja, da ji je bil odrejen preizkus alkoholiziranosti šele 28 minut po zaustavitvi, vendar ta okoliščina za odločitev v obravnavani zadevi ni pomembna, oziroma ji je lahko le v korist, glede na splošno znano dejstvo, da se alkohol iz krvi tudi izloči (0,1 g/kg krvi na uro). Kot je razvidno iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti (priloga A1 spisa), je bil postopek preizkusa opravljen pravilno, obdolženki je bil rezultat preizkusa pokazan in se je z njim strinjala ter zapisnik brez pripomb podpisala. Pritožbeno sodišče zato nima nikakršnih pomislekov glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da je obdolženka bila udeležena v cestnem prometu kot voznica osebnega avtomobila pod vplivom alkohola s koncentracijo le-tega v organizmu, kot je razvidna iz izreka izpodbijane sodbe. V skladu z določbo prvega odstavka 80. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) je namreč zapisnik, ki je sestavljen v skladu z določbami tega zakona, javna listina in kot tak dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka in danih izjav. Dovoljeno je sicer dokazovati nepravilnosti zapisnika, vendar tega obdolženka niti ne zatrjuje. Glede navedb obdolženke v pritožbi, da so jo na kraju prijatelji mirili in ji ponudili pijačo zaradi pretresenosti in prestrašenosti zaradi tega, ker so se policisti spravili na njenega partnerja – sopotnika v vozilu, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da so le-te nove, in se v skladu z določbo tretjega odstavka 157. člena ZP-1 ne upoštevajo. Pri uveljavljanju zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja na podlagi novih dejstev in dokazov mora namreč pritožnik verjetno izkazati, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji. Ko se sklicuje na nova dejstva, mora navesti dokaze, s katerimi naj bi se ta dejstva dokazovala, ko se sklicuje na nove dokaze pa mora navesti dejstva, ki jih s temi dokazi želi dokazati. Tega pa obdolženka ni izkazala. Zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe obdolženke glede zavrnitve dokaznih predlogov z zaslišanjem prič. Sodišče prve stopnje je glede zavrnitve dokaznih predlogov navedlo v razlogih sodbe prepričljive in razumne razloge, ki jih tudi pritožbeno sodišče v celoti sprejema in k temu, kar je navedeno, ni kaj dodati.

Na podlagi določbe 165. člena ZP-1 je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi glede odločitve o sankcijah in ugotovilo, da sta bili obdolženki tako globa kot stranska sankcija kazenskih točk izrečeni v okviru predpisanih in sta primerni glede na težo prekrška in okoliščine kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Iz navedenih razlogov je zato višje sodišče, ob ugotovitvi, da v postopku tudi ni bila zagrešena nobena od kršitev na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, pritožbo, ki jo je vložila obdolženka, kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

Ker obdolženka s pritožbo ni uspela, ji je višje sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena v zvezi s prvim odstavkom 144. člena ZP-1 naložilo kot stroške pritožbenega postopka plačilo sodne takse v znesku 255,00 EUR (tarifne številke 8111, 8114 in 8132 ZST-1), ki jo mora obdolženka plačati v petnajstih dneh od vročitve poziva za plačilo takse, sicer se ta prisilno izterja. Poziv za plačilo sodne takse ji bo poslalo sodišče pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

Datum zadnje spremembe:

19.12.2013

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 3306/2010
• VDSS sodba Psp 532/2010
• Sodba U 958/94