VSK sodba PRp 232/2012

Jedro

Po določbi 32. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), ki se glede na določbo 8. člena Zakona o prekrških (ZP-1) smiselno uporablja tudi v postopku o prekršku, je kot ravnanje v skrajni sili, ki izključuje storilčevo odgovornost za prekršek, šteti le tisto ravnanje storilca, ki ima znake prekrška, ki ga storilec stori zato, da bi od sebe ali koga drugega odvrnil istočasno nezakrivljeno nevarnost za življenje, telesno celovitost, osebno svobodo ali premoženje, nujno za preživetje, če take nevarnosti ni bilo mogoče odvrniti drugače, storilec pa se ji tudi ni bil dolžan izpostavljati. Kadar pa storilec stori prekršek v skrajni sili zaradi odvračanja nevarnosti od drugih pravno priznanih vrednot, pa se ga ne kaznuje, če je s prekrškom prizadejano zlo manjše od zla, ki je grozilo. Pravilna je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je prekoračitev dovoljene hitrosti v naselju za 48 km/h v konkretnem primeru predstavljala večjo nevarnost kot zatrjevano pobegli pes pasme Rottweiller z njive v okolici B. (torej izven samega naselja). Z dejstvi nepodprte so navedbe v obdolženčevem zagovoru, da so psi pasme Rottweiller agresivni in tako vedno, kadar niso v posebni ogradi, predstavljajo potencialno hujšo grožnjo za okolico.

Izrek

Pritožba zagovornice obdolženega A.D. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

S sodbo sodišča prve stopnje je bil obdolženec spoznan za odgovornega za prekršek po peti točki 5. odstavka 46. člena ZPrCP, za katerega mu je določilo globo 1000 EUR in 9 kazenskih točk, ter prekršek po 3. odstavku 52. člena ZPrCP, za katerega mu je določilo globo 120 EUR ter mu nato izreklo enotno sankcijo globo 1.120,00 EUR ter 9 kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom B kategorije. Sodišče mu je naložilo tudi plačilo sodne takse, ki bo odmerjena naknadno s plačilnim nalogom.

Proti sodbi se je pritožila zagovornica obdolženega. Navaja, da je obdolženec prekrška storil v skrajni sili, ker je konkretno obstajala večja nevarnost, da bi pes poškodoval otroka v naselju B., kot da bi zaradi prekoračitve hitrosti sam povozil otroka, ki bi se nahajal na območju, kjer otrok praviloma ni. Nezadostno je bilo ugotovljeno in raziskano dejansko stanje prekrškov, saj sodišče med drugim ni zaslišalo P.G., ki je bil neposredna priča nujnosti ukrepanja. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega oprosti odgovornosti, podredno pa, da zadevo vrne v ponovno sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po pregledu zadeve v okviru vložene pritožbe in po uradni dolžnosti na podlagi določbe 159. člena ZP-1 višje sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih in ocenjenih dokazov utemeljeno ni sledilo obdolženčevemu zagovoru, da je dejanje storil v skrajni sili. Po določbi 32. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), ki se glede na določbo 8. člena Zakona o prekrških (ZP-1) smiselno uporablja tudi v postopku o prekršku, je namreč kot ravnanje v skrajni sili, ki izključuje storilčevo odgovornost za prekršek, šteti le tisto ravnanje storilca, ki ima znake prekrška, ki ga storilec stori zato, da bi od sebe ali koga drugega odvrnil istočasno nezakrivljeno nevarnost za življenje, telesno celovitost, osebno svobodo ali premoženje, nujno za preživetje, če take nevarnosti ni bilo mogoče odvrniti drugače, storilec pa se ji tudi ni bil dolžan izpostavljati. Kadar pa storilec stori prekršek v skrajni sili zaradi odvračanja nevarnosti od drugih pravno priznanih vrednot, pa se ga ne kaznuje, če je s prekrškom prizadejano zlo manjše od zla, ki je grozilo. Pravilna je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je prekoračitev dovoljene hitrosti v naselju za 48 km/h v konkretnem primeru predstavljala večjo nevarnost kot zatrjevano pobegli pes pasme Rottweiller z njive v okolici B. (torej izven samega naselja). Z dejstvi nepodprte so navedbe v obdolženčevem zagovoru, da so psi pasme Rottweiller agresivni in tako vedno, kadar niso v posebni ogradi, predstavljajo potencialno hujšo grožnjo za okolico. Šele v pritožbi izpostavljene a nekonkretizirane in dokazno nepodprte navedbe, da je pobegli pes predhodno že pokazal znake agresivnosti in to predvsem do otrok, in zato za okolico (še posebej otroke) predstavlja hujšo nevarnost, pa so nove in tudi zato neupoštevne. Na podlagi določbe tretjega odstavka 157. člena ZP-1 je namreč pri uveljavljanju zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja na podlagi novih dejstev in dokazov pritožnik dolžan verjetno izkazati, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že v postopku na prvi stopnji, česar pa pritožnik ni izkazal. Prvostopenjsko sodišče je v obrazložitvi sodbe navedlo v skladu z določbo 139. člena ZP-1 tudi razloge, ki jim ni mogoče odreči razumnosti in utemeljenosti glede dejanskega stanja obeh obravnavanih prekrškov. Zmotno je zato pritožbeno zatrjevanje, da bi bilo zaslišanje predlagane priče G. bistveno za razjasnitev dejanskega stanja prekrškov. Prvostopenjsko sodišče je namreč pretehtalo grozečo nevarnost (prekoračitev dovoljene hitrosti v naselju) in tisto, ki ji je skušal obdolženec uteči (pobeg psa iz ograde). Zaslišanje priče, ki bi lahko zgolj potrdila motiv obdolženca, ni pa bila prisotna na kraju prekrška, zato tudi po presoji pritožbenega sodišča ne bi pripomoglo k boljši razjasnitvi dejanskega stanja.

Čeprav pritožba odločitve o sankcijah ne izpodbija, je višje sodišče preizkus v navedeni smeri na podlagi določbe 165. člena ZP-1 opravilo po uradni dolžnosti. V odločitev o sankciji višje sodišče ni posegalo, saj je bila obdolžencu globa izrečena na spodnji meji predpisane, stranska sankcija kazenskih točk pa v številu, kot jo zakon predpisuje. Okoliščine, ki bi narekovale omilitev ali odpustitev katere od sankcij niso podane.

Iz navedenih razlogov je višje sodišče, ob ugotovitvi, da tudi niso podane kršitve na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (159. člen ZP-1), pritožbo zagovornika obdolženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, je na podlagi določbe prvega odstavka 147. člena v zvezi s prvim odstavkom 144. člena ZP-1 dolžan plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka, ki jo bo odmerilo sodišče pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji s plačilnim nalogom v skladu z Zakonom o sodnih taksah (ZST-1).

Datum zadnje spremembe:

31.07.2013

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep PRp 297/2011
• VSK sodba II Kp 49141/2014
• VSC sklep PRp 84/2012