VSK sodba PRp 12/2012

Jedro

Obdolžencu je bilo še pred sodnimi počitnicami (13.7.2011) puščeno obvestilo o poslanem vabilu za zaslišanje, ki je bilo določeno za dne 22.8.2011, torej po sodnih počitnicah. Neutemeljen je očitek, da vabilo ne bi smelo biti vročeno, saj je bilo s sodišča odpravljeno pred pričetkom sodnih počitnic, obdolženi pa zgolj zaradi tega, ker mu je bilo vabilo na zaslišanje puščeno v hišnem predalčniku še v času sodnih počitnic (29.7.2011) ni utrpel nobene posledice, saj je bil datum zaslišanja določen po sodnih počitnicah.

Izrek

Pritožba obdolženega D.P. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi D.P. odgovoren za prekršek po določbi e) točke desetega odstavka 132. (prav 32.) člena ZVCP-1 in mu izreklo globo 300,00 EUR, devet kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom kategorije B in prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za čas enega meseca, ki se izvrši z vpisom v register vozniških dovoljenj. Sklenilo je še, da bo obdolžencu sodna taksa, ki jo je zavezan plačati, po pravnomočnosti sodbe odmerjena s posebnim plačilnim nalogom.

Zoper sodbo je obdolženi vložil pritožbo, kot navaja, iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da se ga oprosti storitve prekrška, oziroma, da višje sodišče kot pritožbeno sodišče, pritožbi v celoti ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, oziroma podrejeno, da pritožbi v celoti ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da zniža višino kazenskih točk in odpravi prepoved vožnje motornega vozila.

Pritožba ni utemeljena.

Višje sodišče je po pregledu in presoji zadeve, ki je opravilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti na podlagi določb 159. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva glede očitanega prekrška. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izreku sodbe očitno pomotoma zapisalo, da je obdolženi odgovoren za prekršek iz 132. člena namesto 32. člena ZVCP-1, kar pa bo sodišče prve stopnje bodisi na predlog obdolženega ali po uradni dolžnosti samo popravilo s posebnim sklepom, zato višje sodišče v takšen izrek ni posegalo.

Očitek obdolženca, da je bil nepravilno vabljen na zaslišanje za dne 22.8.2011, ni utemeljen. Iz spisovnih podatkov je namreč razvidno, da je bila obdolžencu dne 5.2.2011 vročena zahteva za pisni zagovor na katero se je obdolženi odzval z zahtevo za ustno zaslišanje pri sodišču, ki vodi postopek. Hkrati z zahtevo za pisni zagovor je bil obdolžencu vročen tudi obdolžilni predlog. Nato je bilo obdolžencu še pred sodnimi počitnicami (13.7.2011) puščeno obvestilo o poslanem vabilu za zaslišanje, ki je bilo določeno za dne 22.8.2011, torej po sodnih počitnicah. Kot je razvidno iz poročila o prispelem pismu, obdolženi vabila ni prevzel na pošti, zato mu je bila pošiljka puščena v hišnem predalčniku dne 29.7.2011. Obdolženec, ki je bil seznanjen, da je zoper njega uveden postopek o prekršku, se zato ne more uspešno sklicevati, da je vabilo prejel šele po datumu določenem za zaslišanje, ker je bil zaradi dopusta odsoten.

Neutemeljen je tudi očitek, da mu vabilo sploh ne bi smelo biti vročeno, saj je bilo s sodišča odpravljeno pred pričetkom sodnih počitnic, obdolženi pa zgolj zaradi tega, ker mu je bilo vabilo na zaslišanje puščeno v hišnem predalčniku še v času sodnih počitnic (29.7.2011) ni utrpel nobene posledice, saj je bil datum zaslišanja določen po sodnih počitnicah. Poleg tega je bil obdolženi dolžan sodišču sporočiti daljšo odsotnost z naslova stalnega bivališča, na kar je bil opozorjen že ob vročitvi zahteve za pisni zagovor. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je bilo obdolžencu vabilo na zaslišanje vročeno v skladu z določbami 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki se v skladu z določbo drugega odstavka 67. člena ZP-1 smiselno uporablja glede vročanja pisanj tudi v rednem sodnem postopku o prekršku. Zato očitek o nepravilni vročitvi vabila na zaslišanje ni utemeljen.

Na ostale pritožbene navedbe, ki se nanašajo na očitek, da je bilo dejansko stanje v obravnavani zadevi nepopolno in zmotno ugotovljeno, pritožbeno sodišče ne odgovarja; gre za nove navedbe, ki jih glede na določbo tretjega odstavka 157. člena ZP-1 ob odločanju o pritožbi ni mogoče upoštevati, saj pritožnik ni verjetno izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji.

Neutemeljen je tudi očitek, da sodišče pri ugotavljanju odgovornosti za prekršek ni upoštevalo odločitve ustavnega sodišča glede razlage določbe 233. člena ZVCP-1. Pritožbeno sodišče ugotavlja nasprotno. Sodišče prve stopnje je namreč dokazno oceno v skladu z določbami 133. člena ZP-1 sprejelo na podlagi listinskih dokazov v spisu iz katerih izhaja, da je bil prekršek storjen z vozilom pravne osebe v kateri je obdolženi direktor. Glede na določbe 233. člena ZVCP-1, se v primeru, ko je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, če je lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila pravna oseba, kaznuje za prekršek odgovorna oseba. Glede na to, da obdolženi v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predložil nobenega dokaza, iz katerega bi izhajal razumen dvom, da prekrška ni storil prav on, tudi pritožbeno sodišče nima razlogov za dvom v takšen zaključek sodišča prve stopnje.

Čeprav pritožba konkretnih navedb glede odločitve o sankciji nima, je višje sodišče v skladu z določbo 165. člena ZP-1 po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tej smeri. Ugotovilo je, da sta bili obdolžencu globa in stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila izrečeni na spodnji meji predpisanih, prav tako mu je bilo izrečeno 9 kazenskih točk, to je toliko, kolikor jih zakon za takšen prekršek predpisuje. Ker okoliščine, ki bi narekovale omilitev ali odpustitev katere od sankcij niso podane, višje sodišče v odločitev sodišča prve stopnje glede sankcij ni posegalo.

Iz navedenih razlogov je zato višje sodišče ob uporabi določbe tretjega odstavka 163. člena ZP-1 pritožbo obdolženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o naložitvi sodne takse za pritožbo je višje sodišče sprejelo na podlagi prvega odstavka 147. člena in prvega odstavka 144. člena ZP-1. Pritožniku bo sodna taksa odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji v skladu z Zakonom o sodnih taksah (ZST-1).

Datum zadnje spremembe:

31.07.2013

Podobni dokumenti:

• sodba I U 1954/2010
• VSK sklep PRp 200/2012
• VSL sodba I Cp 496/2014