VSK sklep PRp 266/2012

Jedro

Zmotno je stališče pritožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje zaradi vložene pobude za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti počakati z izvršitvijo sodnih odločb, dokler ne bo odločeno o njegovi pobudi ter s tem v zvezi izdati sklep. V skladu z določbo 171. člena ZP-1 se glede postopka za varstvo zakonitosti smiselno uporabljajo določbe Zakona o kazenskem postopku (ZKP) o zahtevi za varstvo zakonitosti. Ta v tretjem odstavku 422. člena določa, da sodišče prve stopnje sme glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti odrediti, da se izvršitev pravnomočne sodne odločbe odloži ali prekine. Ta določba torej ne nalaga sodišču prve stopnje obvezne odložitve izvršitve pravnomočne sodne odločbe, niti se mu ni treba o tem izrekati, saj bo o eventualni pobudi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti najprej odločal vrhovni državni tožilec o tem ali bo pobudo sploh sprejel, če jo bo, in bo zahtevo za varstvo zakonitosti tudi vložil, pa bo o njej odločalo Vrhovno sodišče.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

Pritožnik je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Postojni je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog storilca B.J.G., da se globa, izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Postojni, z dne 17.10.2011 št. PR 1, nadomesti z opravo določene naloge v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti.

Zoper takšen sklep so pritožbo vložili storilčevi zagovorniki, kot navajajo, iz vseh pritožbenih razlogov po 154. členu ZP-1, s predlogom, da Višje sodišče v Kopru pritožbi ugodi v celoti tako, da izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni in ugodi predlogu pritožnika, oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Zmotno je stališče pritožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje zaradi vložene pobude za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti počakati z izvršitvijo sodnih odločb, dokler ne bo odločeno o njegovi pobudi ter s tem v zvezi izdati sklep. V postopku o prekršku lahko zahtevo za varstvo zakonitosti vloži državni tožilec po uradni dolžnosti ali na pobudo osebe, ki ima pravico do pritožbe zoper sodbo o prekršku sodišča prve stopnje (drugi odstavek 169. člena ZP-1). V skladu z določbo 171. člena ZP-1 se glede postopka za varstvo zakonitosti smiselno uporabljajo določbe Zakona o kazenskem postopku (ZKP) o zahtevi za varstvo zakonitosti. Ta v tretjem odstavku 422. člena določa, da sodišče prve stopnje sme glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti odrediti, da se izvršitev pravnomočne sodne odločbe odloži ali prekine. Ta določba torej ne nalaga sodišču prve stopnje obvezne odložitve izvršitve pravnomočne sodne odločbe, niti se mu ni treba o tem izrekati, saj bo o eventualni pobudi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti najprej odločal vrhovni državni tožilec o tem ali bo pobudo sploh sprejel, če jo bo, in bo zahtevo za varstvo zakonitosti tudi vložil pa bo o njej odločalo Vrhovno sodišče. Sicer pa zgolj vložena pobuda Vrhovnemu državnemu tožilstvu za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti ni ovira za tek tega postopka. Pravilno je zato ravnalo sodišče prve stopnje, ki je predlog zagovornikov storilca presojalo le v okviru svoje pristojnosti.

Nadaljnje pritožbene navedbe se nanašajo na izpodbijanje dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje glede možnosti, da pritožnik naloženo globo plača. Vendar pa pritožba zgolj s ponavljanjem tega, kar je razvidno že iz izjave o premoženjskem stanju storilca in je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo ob odločanju o storilčevem predlogu, ne more biti uspešna. Dejstvo namreč ostaja, da je pritožnik zaposlen, da prejema redne prihodke in ima tudi premoženje, ki ga navaja, zato tudi po presoji pritožbenega sodišča navedbe v pritožbi niso takšne, da bi lahko sklep sodišča prve stopnje izpodbile. Ob tem pritožbeno sodišče le dodaja, da so pritožbene navedbe, v katerih pritožnik dodatno razčlenjuje lastne stroške preživljanja, nove, sicer pa tudi dokazno nepodprte in nekonkretizirane, da bi jih bilo mogoče preizkusiti. Iz navedenih razlogov je zato višje sodišče storilčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (168. člen ZP-1).

Odločitev o naložitvi sodne takse za pritožbo je višje sodišče sprejelo na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1. Pritožniku bo sodna taksa odmerjena z nalogom za plačilo sodne takse sodišča pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji v skladu z Zakonom o sodnih taksah (ZST-1).

Datum zadnje spremembe:

31.07.2013

Podobni dokumenti:

• sodba U 677/2005
• sodba U 1340/2002
• Sodba U 863/94