<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK sodba PRp 159/2012

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Oddelek za prekrške
ECLI:ECLI:SI:VSKP:2012:PRP.159.2012
Evidenčna številka:VSK0005328
Datum odločbe:07.11.2012
Področje:PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
Institut:načelo materialne resnice - načelo proste presoje dokazov - povzročitev prometne nesreče - vožnja pod vplivom alkohola

Jedro

Zmotno je stališče zagovornika glede zaslišanja priče K.Š., ki jo je sodišče zaslišalo, kljub temu, da je obdolženi ta predlog, potem, ko ga je podal, umaknil. V skladu z načelom materialne resnice (68. člen ZP-1) mora sodišče po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodbe o prekršku, razen v primeru obdolženčevega priznanja. Enako skrbno mora preiskati okoliščine in ugotoviti tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist. Glede na načelo proste presoje dokazov (71. člen ZP-1) sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Glede na to, da se je kot priča zaslišana partnerka obdolženca S.L. v svoji izpovedi sklicevala na sestrično K.Š., ki naj bi medtem, ko je šla sama po obdolženca varovala njenega otroka ter da jo je ta po nesreči tudi prišla iskat z avtom, sodišče prve stopnje ni prekoračilo pooblastil, ki jih ima v postopku o prekršku, saj je bilo tudi to zaslišanje opravljeno z namenom, da sodišče ugotovi vsa dejstva pomembna za izdajo zakonite sodbe. Ker sodišče ni moglo vedeti, ali bo ta priča za obdolženca obremenilna ali razbremenilna, tudi pritožbeni očitek, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka o prekršku po drugem odstavku 155. člena ZP-1, ker da je nepravilno uporabilo določbe glede izvajanja dokazov, ni utemeljen.

Izrek

Ob odločanju o pritožbi se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti spremeni v pravni opredelitvi prekrška in izrečeni sankciji tako, da se obdolženega G. L. spozna za odgovornega prekrška po osmem odstavku 135. člena ZVCP-1 in mu na podlagi petega odstavka 30. člena ZVCP-1 določi globa v višini 460,00 EUR, na podlagi d) točke četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1 globa v višini 950,00 EUR in po osmem odstavku 135. člena ZVCP-1 18 kazenskih točk v cestnem prometu, nakar se mu izreče enotna globa v znesku 1.410,00 EUR in 18 kazenskih točk, za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije B. Sicer se pritožba kot neutemeljena zavrne in v preostalem izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Piranu je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi G.L. odgovoren za prekrška po petem odstavku 30. člena in petem odstavku 130. člena ZVCP-1 in mu na podlagi petega odstavka 30. člena in d) točke četrtega in petega odstavka 130. člena ZVCP-1 določilo za prekršek opisan v prvi točki izreka globo 460,00 EUR in šest kazenskih točk, za prekršek storjen z motornim B kategorije in za prekršek pod drugo točko izreka globo 950,00 EUR in 18 kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom B kategorije, nakar mu je ob uporabi 27. člena Zakona o prekrških (ZP-1) izreklo enotno sankcijo, globo 1.410,00 EUR in 24 kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom kategorije B. Na podlagi 112. člena ZP-1 je obdolžencu čas, ko je bil pridržan pred izdajo sodbe o prekršku dne 28.4.2011 od 03.15 ure do 10.10 ure vštelo v globo tako, da se šteje za 20,00 EUR globe. Sklenilo je še, da mora obdolženi plačati sodno takso, ki bo odmerjena naknadno s plačilnim nalogom.

Zoper takšno sodbo je pritožbo vložil obdolženčev zagovornik zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve pravil postopka o prekršku in kršitve pravice do obrambe, torej iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 154. člena ZP-1 ter zaradi kršitve 29. člena Ustave Republike Slovenije in 6. člena EKČP. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se pritožnika oprosti očitanega prekrška, podrejeno pa predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena, sodbo pa je bilo treba spremeniti po uradni dolžnosti.

Višje sodišče je po pregledu in presoji zadeve, ki jo je opravilo v okviru pritožbenih navedb, ugotovilo, da je sodišče prve stopnje odločilna dejstva v sodbi pravilno in popolno ugotovilo. Tako tudi nima nikakršnih pomislekov glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil v času prekrška voznik osebnega avtomobila udeleženega v prometni nesreči prav obdolženi in ne njegova zunajzakonska partnerica S.L. kot se je zagovarjal obdolženi in kot tudi v pritožbi ponavlja njegov zagovornik. Sodišče prve stopnje je namreč dokazno oceno sprejelo na podlagi skrbnega tehtanja vseh dokazov, tudi presoje obdolženčevega zagovora in izpovedi prič, ki naj bi ga potrdile, ter v dokazni oceni navedlo prepričljive in razumne razloge, zakaj obdolženčevemu zagovoru ni verjelo. Zagovornik s ponujanjem drugačne dokazne ocene kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje glede izpovedi prič L. in K., ko meni, da ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da priči L. in K. nista potrdili zagovora obdolženca, ne more uspeti. Nikakršnega dvoma namreč ni, da je priča K.Š., ki naj bi po navedbah S.L. čuvala otroka, medtem, ko je ona šla po moža, to zanikala, prav tako pa je zanikala tudi, da bi jo po nesreči prišla iskat z avtom. Enako velja glede priče S.K. Kot je razvidno iz dokaznega predloga, ki ga je podal obdolženčev zagovornik dne 15.2.2012 (listovna št. 41 spisa) naj bi ta priča potrdila, da je partnerka obdolženega prišla ponj v službo in da je tisti, s katerim se je obdolženi po telefonu pogovarjal na kraju dogodka in mu je obdolženi povedal, da ga naslednjega dne bo v službo S.K. Ta priča ob svojem zaslišanju ni povedala, kot trdi obdolženčev zagovornik, da obdolženčevega vozila tistega dne ni bilo na parkirišču, pač pa da njegovega avtomobila tistega dne ni videl tam, kjer imajo parkirane službene avtomobile, kot tudi ni ničesar vedel na podlagi lastnega zapažanja, da bi obdolženca zvečer prišla iskat njegova partnerka. Kar je ta priča povedala glede obdolžencu očitanega prekrška je slišal od obdolženca, saj sam ni videl kako je odšel. Res je, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni zapisalo, da je priča K. še povedal, da ga je pritožnik tistega večera klical, da ga naslednjega dne ne bo v službo, ker je imel prometno nesrečo, vendar to za odločitev v obravnavani zadevi ni odločilno. Iz izpodbijane sodbe namreč ne izhaja, da temu delu obdolženčevega zagovora sodišče ni verjelo, v ničemer pa ne omaje zaključka sodišča prve stopnje, da je bil obdolženi voznik in ne sopotnik, kot trdi. Z dokazno oceno, ki jo je sodišče prve stopnje napravilo v točki 6 obrazložitve, se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

Neutemeljen je tudi očitek, da je zagrešilo sodišče prve stopnje absolutno bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, češ da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker sodišče ni opravilo poizvedbe pri Zavarovalnici o prijavi škode iz katere bi se lahko ugotovilo kako je pritožnik prijavil škodo ter kakšen potek dogodkov je navedel v prijavi ter da bi se tako potrdil ali ovrgel njegov zagovor, da osebnega vozila ni vozil. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje izvedlo vse pravno relevantne dokaze potrebne za razjasnitev zadeve, glede dokaznega predloga, ki ga zagovornik navaja, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tako, kot je bil podan, ne izpolnjuje pogojev za presojo o njegovi pravni relevantnosti. Kot je razvidno iz zapisnika o zaslišanju obdolženca z dne 17.8.2011 na listovni št. 12 spisa, je odvetnik predlagal: „da se opravijo poizvedbe pri Zavarovalnici v Kopru ter da se pridobi listine in sicer prijavo škode.“. Takšen dokazni predlog ni zadostil dokaznim standardom, saj ni obrazložen. Zato je tudi očitek, da je sodišče z neizvedbo tega dokaza kršilo pritožnikovo pravico do obrambe iz 29. člena Ustave RS in posledično njegovo pravico po 6. členu EKČP, neutemeljen. Kaj naj bi se dokazovalo s predlaganim dokazom zagovornik navaja šele v pritožbi, ob čemer pritožbeno sodišče zgolj dodaja, da tudi v njej zagovornik ne pojasni, kako naj bi obdolženi z navedbami v prijavi lahko potrdil ali ovrgel zagovor, da osebnega vozila ni vozil.

Zmotno je tudi stališče zagovornika glede zaslišanja priče K.Š., ki jo je sodišče zaslišalo, kljub temu, da je obdolženi ta predlog, potem, ko ga je podal, umaknil. V skladu z načelom materialne resnice (68. člen ZP-1) mora sodišče po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodbe o prekršku, razen v primeru obdolženčevega priznanja. Enako skrbno mora preiskati okoliščine in ugotoviti tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist. Glede na načelo proste presoje dokazov (71. člen ZP-1) sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Glede na to, da se je kot priča zaslišana partnerka obdolženca S.L. v svoji izpovedi sklicevala na sestrično K.Š., ki naj bi medtem, ko je šla sama po obdolženca varovala njenega otroka ter da jo je ta po nesreči tudi prišla iskat z avtom, tudi po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni prekoračilo pooblastil, ki jih ima v postopku o prekršku, saj je bilo tudi to zaslišanje opravljeno z namenom, da sodišče ugotovi vsa dejstva pomembna za izdajo zakonite sodbe. Ker sodišče ni moglo vedeti, ali bo ta priča za obdolženca obremenilna ali razbremenilna, tudi pritožbeni očitek, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka o prekršku po drugem odstavku 155. člena ZP-1, ker da je nepravilno uporabilo določbe glede izvajanja dokazov, ni utemeljen. Glede na vse navedeno se tako izkaže, da pritožba zagovornika zoper izpodbijano sodbo ni utemeljena.

Pač pa je moralo višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni ob preizkusu, ki ga je opravilo na podlagi določbe 159. člena ZP-1 po uradni dolžnosti glede pravne opredelitve prekrška in izrečene sankcije. Strinjati se je sicer treba z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je za obdolženca kljub uveljavitvi novega Zakona o pravilih cestnega prometa milejši Zakon o varnosti cestnega prometa, ki je veljal v času storitve prekrška, vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v škodo obdolženca nepravilno pravno opredelilo očitano dejanje kot dva prekrška in sicer po petem odstavku 30. člena ZVCP-1 in po d) točki četrtega ter petem odstavku 130. člena ZVCP-1. Pravilno bi namreč moralo pravno opredeliti dejanja kot prekršek po osmem odstavku 135. člena ZVCP-1, saj sta v opisu obdolžencu očitanega ravnanja zajeta tako očitek povzročitve prometne nesreče kakor tudi vožnja pod vplivom alkohola nad predpisano vrednostjo. Po določbi tretjega odstavka 132. člena ZP-1 sodišče ni vezano na predlog predlagatelja postopka glede pravne presoje dejanja, ampak na opis dejanja v obdolžilnem predlogu. Glede na stopnjo alkoholiziranosti obdolženca (najmanj 1,06 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka) se tudi izkaže, da določba osmega odstavka 135. člena ZVCP-1 z vidika izrekanja kazenskih točk v cestnem prometu nima značaja strožjega prekrška, saj je 18 kazenskih točk predpisanih tudi za prekršek zaradi vožnje v vinjenem stanju po petem odstavku 130. člena ZVCP-1. Ker je bil glede prekrška, ki je predmet obdolžilnega predloga uporabljen predpis, ki se ne bi smel uporabiti (kršitev materialnih določb zakona – 4. točka 156. člena ZP-1) je višje sodišče, ob ugotovitvi, da je sicer sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva v sodbi o prekršku pravilno ugotovilo ob uporabi določbe devetega odstavka 163. člena ZP-1 izpodbijano sodbo v pravni opredelitvi prekrška spremenilo tako, da se obdolženega G.L. spozna za odgovornega prekrška po osmem odstavku 135. člena ZVCP-1 in se mu na podlagi petega odstavka 30. člena ZVCP-1 določi globo 460,00 EUR, na podlagi d) točke četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1 globo v višini 950,00 EUR in na podlagi osmega odstavka 135. člena ZVCP-1 18 kazenskih točk v cestnem prometu, nakar se mu ob uporabi 27. člena ZP-1 izreče enotna sankcija globa 1.410,00 EUR in 18 kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom kategorije B. Ker sicer pritožba ni utemeljena, jo je višje sodišče zavrnilo in v preostalem izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker je bilo s sodbo višjega sodišča deloma odločeno v obdolženčevo korist, se sodna taksa za pritožbo ne določi (drugi odstavek 147. člena ZP-1).


Zveza:

ZVCP-1 135, 135/8.
ZP-1 člen 68, 71.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
31.07.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDU1NDY5