VSK sodba PRp 145/2012

Jedro

Obdolženec se ni odzval na poziv sodišča, da poda pisni zagovor ali v istem roku zahteva ustno zaslišanje, kljub opozorilu, da bo sodba v primeru, da se na poziv sodišča ne bo odzval, na podlagi drugega odstavka 115. člena ZP-1 izdana brez njegovega zaslišanja. Pouk, ki ga je sodišče prve stopnje dalo obdolžencu, je tudi „popolnemu laiku“ razumljiv, zato zagovornik z neargumentiranim sklicevanjem, da je obdolženi popoln laik in da ne ve kaj sploh pomeni pisni zagovor in kakšne posledice ima opustitev takšnega dejanja zanj, ne more biti uspešen.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Piranu je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi M.S. odgovoren za prekršek po določbi 4. točke petega odstavka 105. člena ZPrCP in mu na podlagi navedene zakonske določbe izreklo globo 1.300,00 EUR in stransko sankcijo 18 kazenskih točk, za prekršek, storjen z motornim vozilom B kategorije. V izrečeno globo je vštelo pridržanje, ki je trajalo od 2.9.2011 od 02.20 ure do 08.40 ure istega dne tako, da se pridržanje, ki je trajalo manj kot 12 ur všteje v globo v višini 20,00 EUR. Sklenilo je še, da mora obdolženi plačati stroške postopka in sicer sodno takso, ki bo po pravnomočnosti sodbe odmerjena z nalogom za plačilo sodne takse.

Proti takšni sodbi je pritožbo vložil obdolženčev zagovornik, kot navaja, iz pritožbenega razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve postopka. Predlaga razveljavitev sodbe in novo obravnavanje na prvi stopnji.

Pritožba ni utemeljena.

Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na uveljavljanje pritožbenega razloge iz 3. točke 154. člena ZP-1, torej zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so te navedbe pritožbena novota in se v skladu z določbo tretjega odstavka 157. člena ZP-1 ob odločanju o pritožbi ne upoštevajo. Pri uveljavljanju zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja na podlagi novih dejstev in dokazov mora namreč pritožnik verjetno izkazati, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji. Tega pa pritožnik ni izkazal. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, ta pa ima oporo v podatkih v spisu, se obdolženec ni odzval na poziv sodišča, da poda pisni zagovor ali v istem roku zahteva ustno zaslišanje, kljub opozorilu, da bo sodba v primeru, da se na poziv sodišča ne bo odzval, na podlagi drugega odstavka 115. člena ZP-1 izdana brez njegovega zaslišanja. Pouk, ki ga je sodišče prve stopnje dalo obdolžencu, je tudi „popolnemu laiku“ razumljiv, zato zagovornik iz neargumentiranim sklicevanjem, da je obdolženi popoln laik in da ne ve kaj sploh pomeni pisni zagovor in kakšne posledice ima opustitev takšnega dejanja zanj, ne more biti uspešen. Glede na navedeno je neutemeljen očitek, da je bil obdolženi prikrajšan za pravico, da se brani in izjavi glede očitkov. Dokazno nepodprta je tudi trditev, da je obdolženi zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti podpisal, kot je razumeti, ker je bil v „strahu pred uradno osebo, ki je nastopala strogo“, čeprav je ob opravljanju alkotesta dejansko še imel v ustih alkohol, ki ga je zaužil. Pritožbeno sodišče nima nikakršnih pomislekov glede veljavnosti dokaza na katerega se v izpodbijani sodbi sklicuje sodišče prve stopnje, to je, zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti. Ta je namreč sestavljen v skladu z določbo 80. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in kot tak dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka in danih izjav. Glede na to, da obdolženi na izvedbo preizkusa takrat, ko je bil ta opravljen, ni imel nikakršnih pripomb, strinjal se je tudi z rezultatom preizkusa in zapisnik podpisal, njegove dokazne vrednosti pavšalne pritožbene navedbe ne morejo omajati.

Neutemeljen je tudi dokazni predlog za postavitev izvedenca alkohologa, saj je tudi ta nov in zato v skladu z določbo tretjega odstavka 157. člena ZP-1 neupošteven, kot zgolj hipotetičen pa tudi povsem neprimeren, saj o času in količini popitega alkohola v spisovnem gradivu ni nobenega z dokazi podprtega podatka.

Čeprav pritožba navedb glede odločitve o sankciji nima, je višje sodišče v skladu z določbo 165. člena ZP-1 opravilo tudi ta preizkus. Ugotovilo je, da so bile obdolžencu sankcije izrečene v okviru predpisanih in so le-te primerne glede na težo prekrška in okoliščine v katerih je bil ta storjen.

Iz navedenih razlogov je zato višje sodišče, potem ko je še ugotovilo, da v postopku tudi ni bila storjena nobena od kršitev na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (159. člen ZP-1), pritožbo, ki jo je vložil obdolženčev zagovornik, kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (3. odstavek 163. člena ZP-1).

Odločitev o naložitvi sodne takse za pritožbo je višje sodišče sprejelo na podlagi prvega odstavka 147. člena v zvezi s prvim odstavkom 144. člena ZP-1. Pritožniku bo sodna taksa odmerjena s plačilnim nalogom sodišča pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji v skladu z Zakonom o sodnih taksah (ZST-1).

Datum zadnje spremembe:

31.07.2013

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 130/2001
• VDS sodba Pdp 1025/2001
• VSK sodba I Cpg 285/2004