<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK sodba PRp 61/2012

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Oddelek za prekrške
ECLI:ECLI:SI:VSKP:2012:PRP.61.2012
Evidenčna številka:VSK0005218
Datum odločbe:12.07.2012
Področje:PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
Institut:dokazni predlog - izvedba preizkusa alkoholiziranosti z alkotestom

Jedro

Res je, da sodišče ni zaslišalo tudi predlagane priče M.B., vendar s tem ni zagrešilo nobene kršitve, ki bi bila obdolžencu v škodo. Kot je namreč pojasnilo, je že kot priča zaslišani policist Mi.B. prepričljivo pojasnil, kako je postopek z obdolženim potekal, obdolženi pa na izpovedbo priče ni imel nobenih pripomb. Poleg tega obdolženi v pritožbi tudi ni pojasnil, glede katerega pravno relevantnega dejstva bi bilo pričanje te priče pomembno, prav tako tudi ni zadostil dokaznim standardom predloga za pridobitev atesta za elektronski alkotest. Obdolženi namreč ne trdi, da bi elektronski alkotest deloval nepravilno, v pisnem zagovoru navaja le, da se ne spomni, ali mu ga je policist pokazal.

Izrek

Pritožba obdolženega S.S. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi je dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Postojni je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi S.S. odgovoren za prekršek po določbi d) točke četrtega odstavka v zvezi s petim odstavkom 130. člena ZVCP-1 in mu na podlagi istega zakonskega določila izreklo globo 950,00 EUR in 18 kazenskih točk, za prekršek, storjen z motornim vozilom B kategorije. Sklenilo je še, da se obdolžencu v izrečeno globo na podlagi 112. člena Zakona o prekrških (ZP-1) všteje pridržanje, ki je trajalo od 01.40 ure do 07.40 ure dne 19.6.2011 kot 20,00 EUR globe, tako, da mora obdolženi plačati globo v znesku 930,00 EUR. Sklenilo je še, da mora na podlagi prvega odstavka 144. člena ZP-1 obdolženi plačati stroške postopka – sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

Zoper takšno sodbo je obdolženec vložil pritožbo, kot navaja, sodbo izpodbija zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da spremeni sodbo sodišča prve stopnje in odloči, da za očitani prekršek ni odgovoren ter postopek o prekršku ustavi.

Pritožba ni utemeljena.

Obdolženi v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da je pri svojem odločanju sledilo enostranski izpovedi priče policista Mi.B., ni pa zaslišalo policistke M.B. niti ni pridobilo atesta za elektronski alkotest, kar je predlagal, zaradi česar ni pravilno uporabilo določb 68. in 133. člena ZP-1. Višje sodišče nasprotno od mnenja pritožnika ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dokazno oceno sprejelo v skladu z določbami 133. člena ZP-1, kar pomeni, da je vestno pretehtalo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi ter na podlagi takšne presoje pravilno zaključilo, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana. Kot je zapisalo Ustavno sodišče RS v odločbi Up-38/06 z dne 8.5.2007 (točka 4 obrazložitve), „Sodišče glede načela proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Ne glede na to sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, mora pa po ustaljeni ustavno sodni presoji izvesti dokaz, ki je materialno pravno relevanten in za katerega je obramba utemeljila potrebno stopnjo verjetnosti obstoja in pravne relevantnosti. Sodišče ne sme zavrniti izvedbe predlaganih dokazov, razen, če je očitno, da niso pomembni za odločitev, ali če bi bilo nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč“ . Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje na zagovor obdolženega, v katerem je oporekal pravilnosti izvedbe preizkusa z alkotestom, češ da je preizkus opravljal po največ 10 minutah odkar je popil vino in njegov predlog, da sodišče pribavi atest za elektronski alkotest ter zasliši policista Mi.B. in M.B., kot pričo v prisotnosti obdolženega zaslišalo policista Mi.B. Ta je zanikal, da bi obdolženi izjavil, da je od zadnje popite pijače minilo manj kot 15 minut, strinjal pa se je tudi z rezultatom preizkusa (0,90 miligrama alkohola na liter izdihanega zraka) in zapisnik podpisal. Obdolženi je izpovedbi priče pritrdil, glede navedbe o nepravilni izvedbi preizkusa z alkotestom pa dejal, da so mu tako svetovali prijatelji. Glede na to, da vsebina zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom (priloga A1) potrjuje navedbe kot priče zaslišanega policista, tudi pritožbeno sodišče nima nikakršnih razlogov za dvom glede poteka in vsebine dejanja postopka in danih izjav. Zapisnik je namreč sestavljen v skladu z določbami 80. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in je kot tak dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka in danih izjav. Res je, da sodišče ni zaslišalo tudi predlagane priče M.B. (iz obrazložitve v točki 7 sodbe je razvidno, da je ocenilo, da to ni potrebno), vendar s tem ni zagrešilo nobene kršitve, ki bi bila obdolžencu v škodo. Kot je namreč pojasnilo, je že kot priča zaslišani policist Mi.B. prepričljivo pojasnil, kako je postopek z obdolženim potekal, obdolženi pa na izpovedbo priče ni imel nobenih pripomb. Poleg tega obdolženi v pritožbi tudi ni pojasnil, glede katerega pravno relevantnega dejstva bi bilo pričanje te priče pomembno, prav tako tudi ni zadostil dokaznim standardom predloga za pridobitev atesta za elektronski alkotest. Obdolženi namreč ne trdi, da bi elektronski alkotest deloval nepravilno, v pisnem zagovoru navaja le, da se ne spomni, ali mu ga je policist pokazal, prav tako tega ne trdi v pritožbi, pri čemer pritožbeno sodišče le pripominja, da pritožnik verjetno zgolj pomotoma predlaga pridobitev „potrdila o skladnosti laserskega merilnika“, saj se obdolžencu očita vožnja pod vplivom alkohola in ne prekoračitev dovoljene hitrosti. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da navedbe obdolženca glede dejanskega stanja prekrška niso utemeljene, sodišče prve stopnje pa je vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo in pri tem tudi ni zagrešilo nobene od kršitev iz 159. člena ZP-1, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Čeprav pritožba konkretnih navedb glede odločitve o sankcijah nima, je višje sodišče na podlagi 165. člena ZP-1 po uradni dolžnosti opravilo tudi preizkus izpodbijane sodbe glede izrečenih sankcij. Ugotovilo je, da je bila obdolžencu ob sicer visoki izkazani koncentraciji alkohola v organizmu (0,85 miligrama alkohola na liter izdihanega zraka, ob upoštevanju možne napake, obdolžencu v korist) izrečena globa, ki je na spodnji meji predpisane za takšen prekršek, poleg tega pa mu je bilo izrečeno tudi predpisano število 18 kazenskih točk. Višje sodišče v takšno odločitev sodišča prve stopnje ni posegalo, saj okoliščine, ki bi narekovale omilitev ali odpustitev katere od sankcij niso podane, poleg tega pa gre za prekršek, ki spada med najhujše prekrške zoper varnost cestnega prometa. Zato sta po presoji pritožbenega sodišča izrečeni glavna kot tudi stranska sankcija primerni.

Iz navedenih razlogov je višje sodišče obdolženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

Odločitev o naložitvi sodne takse za pritožbo je višje sodišče sprejelo na podlagi prvega odstavka 147. člena v zvezi s prvim odstavkom 144. člena ZP-1. Pritožniku bo sodna taksa odmerjena s plačilnim nalogom sodišča pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji v skladu z Zakonom o sodnih taksah (ZST-1).


Zveza:

ZVCP-1 člen 130, 130/5.
ZP-1 člen 68, 133.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.03.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDUyMzk3