<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK sodba PRp 41/2012

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Oddelek za prekrške
ECLI:ECLI:SI:VSKP:2012:PRP.41.2012
Evidenčna številka:VSK0005214
Datum odločbe:14.06.2012
Področje:PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
Institut:povzročitev prometne nesreče - uporaba milejšega predpisa - ugotovitev dejanskega stanja

Jedro

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je za obdolženko, ob razveljavljeni določbi 234. člena, ZVCP-1 milejši zakon, saj za enak temeljni prekršek predpisuje nižjo globo in število kazenskih točk.

Izrek

Ob odločanju o pritožbi se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti v pravni opredelitvi prekrška in izrečeni sankciji spremeni tako, da se obdolženo N.M. (z osebnimi podatki kot v izpodbijani sodbi) spozna za odgovorno prekrška po določbi drugega odstavka 44. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1) in se ji stranska sankcija zniža na 4 kazenske točke.

Sicer se pritožba kot neutemeljena zavrne in v preostalem izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženko spoznalo za odgovorno prekrška po drugem odstavku 44. člena v zvezi z 234. členom ZVCP-1 ter ji „po petem odstavku 2. odst. 44. člena v zvezi z 234. členom“ ZVCP-1 izreklo globo 300,00 EUR in stransko sankcijo 5 kazenskih točk. V plačilo ji je naložilo tudi sodno takso, ki bo po pravnomočnosti sodbe odmerjena s posebnim plačilnim nalogom.

Zoper takšno odločitev sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožil zagovornik obdolženke zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, kršitve materialnih določb, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in odločitve o sankcijah. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izdano sodbo razveljavi in jo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje, ki naj izbere in izvede tudi tiste dokaze, ki govorijo v prid obdolženkini nedolžnosti.

Pritožba ni utemeljena, sodbo pa je bilo treba spremeniti po uradni dolžnosti glede pravne opredelitve prekrška in izrečene stranske sankcije.

Prvostopenjsko sodišče je odločalo o očitanem prekršku, storjenem dne 23.11.2008, po uveljavitvi Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP; Uradni list RS št. 109/2010). Pritožbeno sodišče je zato po drugem odstavku 2. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju: ZP-1) opravilo presojo kateri predpis je za obdolženko milejši. Obdolženki očitani temeljni prekršek sankcionira ZPrCP v tretjem odstavku 56. člena z globo 500 EUR in 5 kazenskimi točkami, razveljavlja pa 234. člen ZVCP-1, ki določa ogrožanje ali povzročitev prometne nesreče s prekrškom kot kvalificirano obliko prekrška in predpisuje izrek globe najmanj 200 EUR (do največ 5.000,00 EUR) in stranske sankcije 5 kazenskih točk (če za temeljni prekršek ni predpisana višja sankcija) ter fakultativno izrek stranske sankcije prepovedi vožnje motornega vozila (v trajanju od enega meseca do enega leta oz. za storilca hujšega prekrška, ki je povratnik od treh mesecev do dveh let). Glede na primerjalno presojo določb obeh zakonov pritožbeno sodišče ugotavlja, da je za obdolženko, ob razveljavljeni določbi 234. člena, ZVCP-1 milejši zakon, saj za enak temeljni prekršek predpisuje nižjo globo in število kazenskih točk.

Obdolženki se očita prekršek po drugem odstavku 44. člena ZVCP-1, ker pri vožnji s parkirišča v križišču s prednostno cesto ni upoštevala znaka „stop“ in je zapeljala na prednostno cesto v trenutku, ko je po prednostni cesti pripeljala oškodovanka in trčila v škodovankino vozilo, na katerem so nastale poškodbe po levih vratih in levem zadnjem delu vozila. V pritožbi zagovornik uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja iz 3. točke 154. člena ZP-1, s tem, ko ponavlja navedbe (enake tistim v pisnem zagovoru in pisni vlogi zagovornika), da je bila obdolženka že vključena v promet na prednostni cesti in ustavljena pred prehodom za pešce, ker je cesto prečkal pešec, oškodovanka pa je tedaj pripeljala iz desne smeri, med vožnjo govorila po telefonu, in jo želela obiti po desni strani, pri tem pa podrsala njeno vozilo, vendar neuspešno. Zagovornik ne izpodbija dejstva, da je obdolženka pripeljala s parkirnega prostora, kjer je ob vključevanju na cesto znak stop (ustavi) ter da je oškodovanka v tistem trenutku vozila po cesti. Dolžnost voznika, ki se vključuje s parkirnega prostora na cesto je, da se prepriča, ali se lahko vključi varno in na način, da s svojim manevrom ne bo ogrožal drugih vozil v prometu. V konkretni situaciji bi torej obdolženka lahko varno zapeljala od znaka stop na cesto šele, ko bi se prepričala, da s tem ne bo ogrožala vozil, ki so v tistem trenutku že vozila po njej. Tega pa obdolženka ni storila. Takšne zaključke izpodbijane sodbe potrjujejo tudi v obtožilnem predlogu opisane poškodbe na vozilih (poškodovana leva vrata in zadnji levi del oškodovankinega vozila in poškodovan sprednji desni odbijač obdolženkinega vozila). Glede na to, da je obdolženka s parkirnega prostora nameravala peljati levo (sama sicer trdi, da je bila že na prednostni cesti in čakala pred prehodom za pešce, ker je pešec prečkal cesto), oškodovanka pa je vozila z njene desne, je povezovanje zaključkov sodišča prve stopnje s poškodbami na obeh vozilih življenjsko logično in prepričljivo, stališče zagovornika, da v obravnavani situaciji ni mogoče uporabiti pravne kvalifikacije iz 2. odstavka 44. člena ZVCP-1 pa pravno zgrešeno. Če bi namreč obdolženka resnično že bila s svojim vozilom poravnana na voznem pasu po katerem je pripeljala oškodovanka, na sprednjem delu svojega vozila ne bi mogla imeti nobene poškodbe, pač pa kvečjemu na zadnjem delu. Pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zato ni utemeljen.

Kolikor pa zagovornik navaja, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb po 8. točki 155. člena ZP-1, ker ni zaslišalo policistke, ki je pričela z obravnavo prometne nezgode in zavrnilo izdelavo izvedenskega mnenja, pritožbeno sodišče ugotavlja, da očitek ni utemeljen, saj je nekonkretiziran in se ga ne da preizkusiti. Zagovornik namreč navaja, da je predlog podal „zaradi razjasnitve vseh okoliščin“, s takšno utemeljitvijo pa ni zadostil dokaznim standardom, saj ni določno navedel katera pravno relevantna dejstva naj bi se s temi predlaganimi dokazi dokazovala.

Iz navedenih razlogov je višje sodišče, ob ugotovitvi, da so bila odločilna dejstva v sodbi sodišča prve stopnje sicer pravilno ugotovljena, da pa je treba na ugotovljeno dejansko stanje ob pravilni uporabi predpisa izdati drugačno sodbo, na podlagi 9. odstavka 163. člena ZP-1 izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti v pravni opredelitvi prekrška in izrečeni sankciji spremenilo tako, da se obdolženo N.M. spozna za odgovorno prekrška po določbi drugega odstavka 44. člena ZVCP-1 in se ji na podlagi iste določbe izrečena stranska sankcija zniža na štiri kazenske točke, sicer pa se pritožba, ki jo je vložil obdolženčev zagovornik, kot neutemeljena zavrne in v preostalem izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Ker je bilo s sodbo višjega sodišča delno odločeno v obdolženkino korist, se sodna taksa za pritožbo ne določi (drugi odstavek 147. člena ZP-1).


Zveza:

ZP-1 člen 2.
ZVCP-1 člen 44, 44/2, 234.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.03.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDUyMzkz