<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK sodba PRp 322/2011

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Oddelek za prekrške
ECLI:ECLI:SI:VSKP:2012:PRP.322.2011
Evidenčna številka:VSK0005151
Datum odločbe:29.03.2012
Področje:PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
Institut:psihofizično stanje udeležencev cestnega prometa - mamila, psihoaktivna zdravila in druge psihoaktivne snovi - ugotavljanje prisotnosti mamil - nova dejstva in dokazi

Jedro

1. Iz poročila Inštituta za sodno medicino je razvidno, da je bila glede vzorca krvi opravljena le alkoholimetrična preiskava, vendar predlagateljica postopka o prekršku dopolnitve poročila od Inštituta za sodno medicino ni zahtevala oziroma takšne analize tekom postopka pred sodiščem prve stopnje vse do odločitve o zadevi ni predložila, zato je s takšnim dokazom, tudi če ga je naknadno pridobila, prepozna. Tudi za predlagateljico postopka kot stranko v postopku namreč velja določba tretjega odstavka 157. člena ZP-1 po kateri mora pritožnik pri uveljavljanju zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja na podlagi novih dejstev in dokazov verjetno izkazati, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji.

2. Pritožbene navedbe, da se zdravniki le redko odločajo v poročilo napisati, da so bili zaznani znaki vpliva mamil, pa so pavšalne in zato neutemeljene. Predlagateljica postopka je namreč bila že ob vložitvi obdolžilnega predloga seznanjena z vsebino zdravniškega dela strokovnega pregleda, pa dokaza, ki bi takšno oceno izpodbil, ni predlagala. Sodišče prve stopnje ima tudi prav, ko opozarja na spremenjeno določbo Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP – Uradni list RS 10/2010; začel veljati 1. aprila 2011, uporablja se od 1. julija 2011), ki je v delu, ki se nanaša na pravila cestnega prometa, nadomestil ZVCP-1, in ki v drugem odstavku 106. člena določa, da je pod vplivom prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi in njihovih presnovkov, ki zmanjšujejo njegovo sposobnost za vožnjo voznik, pri katerem se s posebnimi sredstvi, napravami ali s strokovnim pregledom ugotovi prisotnost takih snovi v krvi ali slini. Zgolj prisotnost takšnih snovi v urinu torej glede na sedaj veljavni ZPrCP ni dovolj za zaključek, da je bil voznik v času odvzema vzorca urina tudi pod vplivom takšnih snovi, ki zmanjšujejo njegovo sposobnost za vožnjo.

Izrek

Pritožba, ki jo je vložila Postaja prometne policije, se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stroški pritožbenega dela postopka obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Piranu je z izpodbijano sodbo postopek zoper obdolženega E.Č. zaradi prekrška po določbi tretjega odstavka 131. člena ZVCP-1 na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ustavilo, ker ni dokazano, da je obdolženi storil prekršek. Sklenilo je še, da stroški postopka bremenijo proračun.

Zoper takšno sodbo je pritožbo vložila predlagateljica postopka Postaja prometne policije zaradi kršitev materialnih določb predpisa, ki določa prekršek in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. in 3. točka prvega odstavka 154. člena ZP-1).

Pritožba ni utemeljena.

Čeprav je predlagateljica postopka v obdolžilnem predlogu zapisala, da je bila z analizo opravljeno na Inštitutu za sodno medicino v Ljubljani v vzorcu krvi odvzetega pri strokovnem pregledu ugotovljena prisotnost mamil EDDP, kodeina, kokaina, metadona, metilekgonina in morfina ter prisotnost psihoaktivnega zdravila Tramadol, to ne drži, saj se navedeni rezultat analize, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, nanaša na toksikološko preiskavo vzorca urina in ne krvi. Glede na to, da zdravnik, ki je obdolženca pregledal, vpliva mamil in psihoaktivnih zdravil ni zaznal, je zato tudi pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da obdolžencu očitani prekršek ni dokazan. Res je, da je iz poročila Inštituta za sodno medicino razvidno, da je bila glede vzorca krvi opravljena le alkoholimetrična preiskava, vendar predlagateljica postopka o prekršku dopolnitve poročila od Inštituta za sodno medicino ni zahtevala oziroma takšne analize tekom postopka pred sodiščem prve stopnje vse do odločitve o zadevi ni predložila, zato je s takšnim dokazom, tudi če ga je naknadno pridobila, prepozna. Tudi za predlagateljico postopka kot stranko v postopku namreč velja določba tretjega odstavka 157. člena ZP-1 po kateri mora pritožnik pri uveljavljanju zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja na podlagi novih dejstev in dokazov verjetno izkazati, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji. Tega pa predlagateljica postopka o prekršku ni izkazala.

Kljub temu, da ni moč oporekati navedbam pritožnice o vplivu prepovedanih drog na zmanjšanje sposobnosti voznikov za vožnjo, pa višje sodišče mimo ugotovitve zdravnika, ki je v okviru strokovnega pregleda obdolženca pregledal in ugotovil, da pri njem vpliv prepovedanih drog ni zaznaven, ne more. Glede na določbo prvega odstavka 133. člena ZVCP-1 namreč strokovni pregled obsega oboje, tako zdravniški pregled, s katerim se ugotavljajo znaki motenj v vedenju, ki lahko povzročijo nezanesljivo ravnanje v prometu, kot odvzem vzorcev krvi, urina ali drugih telesnih tekočin oziroma tkiv zaradi ugotavljanja prisotnosti alkohola, mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, ki vplivajo na zmožnost varne udeležbe v cestnem prometu. Pritožbene navedbe, da se zdravniki le redko odločajo v poročilo napisati, da so bili zaznani znaki vpliva mamil, pa so pavšalne in zato neutemeljene. Predlagateljica postopka je namreč bila že ob vložitvi obdolžilnega predloga seznanjena z vsebino zdravniškega dela strokovnega pregleda, pa dokaza, ki bi takšno oceno izpodbil, ni predlagala. Enako kot glede dopolnitve toksikološke preiskave zato velja tudi glede predloga za zaslišanje A.K.S., ki je pripravila poročilo o toksikološke preiskavi, da je prepozen, saj pritožnica ni verjetno izkazala, da ga brez svoje krivde ni mogla predlagati v postopku na prvi stopnji.

Ob tem pritožbeno sodišče še pripominja, da ima sodišče prve stopnje tudi prav, ko opozarja na spremenjeno določbo Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP – Uradni list RS 10/2010; začel veljati 1. aprila 2011, uporablja se od 1. julija 2011), ki je v delu, ki se nanaša na pravila cestnega prometa, nadomestil ZVCP-1, in ki v drugem odstavku 106. člena določa, da je pod vplivom prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi in njihovih presnovkov, ki zmanjšujejo njegovo sposobnost za vožnjo voznik, pri katerem se s posebnimi sredstvi, napravami ali s strokovnim pregledom ugotovi prisotnost takih snovi v krvi ali slini. Zgolj prisotnost takšnih snovi v urinu torej glede na sedaj veljavni ZPrCP ni dovolj za zaključek, da je bil voznik v času odvzema vzorca urina tudi pod vplivom takšnih snovi, ki zmanjšujejo njegovo sposobnost za vožnjo. Gre za spremembo glede na določbo 131. člena ZVCP-1, ki je posledica ugotovitev, da je prisotnost takšnih snovi v urinu zgolj dokaz, da je oseba takšne snovi nekoč v preteklosti zaužila, ni pa zanesljiv dokaz, da je bila oseba še vedno pod vplivom takšnih snovi v času odvzema vzorca urina za preiskavo.

Ker pritožba nima navedb, s katerimi bi lahko sodbo sodišča prve stopnje izpodbila, jo je zato višje sodišče, ob ugotovitvi, da tudi niso podane kršitve na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (159. člen ZP-1), kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (3. odstavek 163. člena ZP-1).

Ker pritožnica s pritožbo ni uspela in je odločitev sprejeta v korist obdolženca, stroški, ki so nastali s pritožbo, obremenjujejo proračun (drugi odstavek 147. člena v zvezi s četrtim odstavkom 144. člena ZP-1).


Zveza:

ZP-1 člen 157, 157/3.
ZVCP-1 člen 131, 131/3, 133, 133/1.
ZPrCP člen 106, 106/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
10.08.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ2MDYx