VSK sodba PRp 254/2009

Jedro

V obravnavani prekrškovni zadevi je obdolženec navedel razbremenilni dokaz – svoj alibi je dokazoval z računom gostišča. Sodišče prve stopnje se je sicer do tega dokaza opredelilo s pavšalno navedbo, da takega dokaza ni moglo upoštevati, pri tem pa ni zadostilo kriterijem pravnih jamstev izvajanja dokazov v obdolženčevo korist. Zgolj na podlagi ugotovitve, da se račun, izdan dne 4. decembra 2008 ob 15.28 uri, nanaša na štiri malice in ne na poslovno kosilo, namreč ni mogoče izključiti resničnosti navedb obdolženca, da je ob navedenem času bil v omenjenem lokalu. Zato bi moralo sodišče, če je dvomilo v obstoj navedenega alibija, obdolženčeve navedbe do konca preveriti. Tega pa ni storilo.

Izrek

Postopek o prekršku zoper obdolženega J. R., zaradi prekrška po določbi e. točke desetega odstavka 32. čl. ZVCP-1, ki naj bi ga storil s tem, da je dne 4. decembra 2008 ob 13.14 uri vozil osebno vozilo po avtocesti A1, odsek 57, km 4.500, s hitrostjo 194 km/h oziroma najmanj 187 km/h upoštevaje možno napako merilnika obdolžencu v korist, s čimer naj bi kršil določilo četrtega odstavka 32. čl. ZVCP-1 se iz razloga po določbi 5. točke prvega odstavka 136. čl. ZVCP-1 ustavi, ker ni dokazano, da je prekršek storil obdolženi.

Stroški postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

A

1.Okrajno sodišče v Sežani je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi J. R. odgovoren za prekršek po določbi e. točke desetega odstavka 32. čl. ZVCP-1. Izreklo mu je globo 400,00 EUR, devet kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije in prepoved vožnje motornega vozila B kategorije v trajanju enega meseca. Sklenilo je še, da mora obdolženec plačati sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2.Proti takšni sodbi so pritožbo vložili obdolženčevi zagovorniki, kot navajajo, iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagajo, da višje sodišče pritožbi ugodi ter postopek zoper obdolženega ustavi ter izreče, da stroški postopka bremenijo proračun.

B

3.ZVCP-1 v 233. čl. določa: „(1) Če je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, se za prekršek kaznuje lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila, razen, če dokaže, da tega prekrška ni storil. (2) Če je lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila, s katerim je storjen prekršek iz prejšnjega odstavka, pravna oseba, samostojni podjetnik posameznik, državni organ za samoupravna lokalna skupnost, se kaznuje za prekršek odgovorna oseba.“

4.Obdolženec je kot odgovorna oseba pravne osebe zanikal, da bi bil on voznik osebnega avtomobila v času storitve prekrška, čeprav sicer ne zanika, da je bil prekršek s tem vozilom storjen. Pojasnil je, da je podjetje kot sponzorski vložek pri organizaciji tekmovanja za svetovni pokal v preskakovanju ovir prejelo dve vozili, ki so ju uporabljali zaposleni, ne pa tudi on, sam pa je bil v času prekrška na poslovnem kosilu v gostilni v R., kar dokazuje z računom z dne 4. decembra 2008.

5.Sodišče prve stopnje je v razlogih, zakaj je presodilo, da obdolžencu ni uspelo dokazati, da očitanega prekrška ni storil, navedlo le, da je obdolženi trdil, da je bil na poslovnem kosilu, v dokaz pa je priložil račun za štiri malice. Do navedb obdolženega v zagovoru, da sta bili dve enaki vozili izročeni podjetju P. U. d.o.o. kot sponzorski vložek pri organizaciji tekmovanja za svetovni pokal v preskakovanju ovir, ki je bilo v času od 19. do 21. septembra 2008, pa tudi do navedbe, da se sam s tistimi avtomobili ni vozil, pač pa, da so jih uporabljali zaposleni v zvezi z organizacijo tekmovanja, se sodišče prve stopnje ni opredelilo.

6.Ustavno sodišče RS je v svoji odločbi št. Up 3663/07-15 dne 10. septembra 2009, v zadevi o prekršku zoper varnost cestnega prometa, kjer prekršek prav tako ni bil predočen storilcu na kraju prekrška, med drugim navedlo (sedma in osma točka obrazložitve): „Določba 29. čl. Ustave ureja pravna jamstva, ki gredo obdolžencu v kazenskem postopku in katerih namen je, da mu zagotovijo pošteno sojenje pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem. Ustavno sodišče je že v odločbi št. Up 120/97 z dne 18. marca 1999 (Uradni list RS, št. 31/99 in odločba Ustavnega sodišča VIII, 126) sprejelo stališče, da morajo biti obdolžencu tudi v postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka. Za pošteno sojenje je bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti ali pravni interesi so predmet sodnega postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve in da v razmerju do nasprotne stranke ni zapostavljena. Temu služi tudi pravica obdolženca do izvajanja dokazov v svojo korist iz 3. alineje 29. čl. Ustave. Kot izhaja iz ustaljene ustavno sodne presoje, sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Ne glede na to, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, pa mora izvesti dokaz, ki je materialno pravno upošteven in za katerega je obramba utemeljila potrebno stopnjo verjetnosti obstoja in pravne upoštevnosti. Sodišče sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Vsekakor je očitno, da je dokazni predlog alibija že na prvi pogled odločilen. Zato je sodišče obstoj alibija, če obramba v svojem dokaznem predlogu izkaže, da je vsaj verjeten, dolžno do konca preveriti “.

7.V obravnavani prekrškovni zadevi je obdolženec navedel razbremenilni dokaz – svoj alibi je dokazoval z računom gostišča. Sodišče prve stopnje se je sicer do tega dokaza opredelilo s pavšalno navedbo, da takega dokaza ni moglo upoštevati, pri tem pa ni zadostilo kriterijem pravnih jamstev izvajanja dokazov v obdolženčevo korist. Zgolj na podlagi ugotovitve, da se račun, izdan dne 4. decembra 2008 ob 15.28 uri, nanaša na štiri malice in ne na poslovno kosilo, namreč ni mogoče izključiti resničnosti navedb obdolženca, da je ob navedenem času bil v omenjenem lokalu. Zato bi moralo sodišče, če je dvomilo v obstoj navedenega alibija, obdolženčeve navedbe do konca preveriti. Tega pa ni storilo.

8.Višje sodišče je pred odločitvijo o obdolženčevi pritožbi od podjetja T. A. d.o.o. pridobilo pogodbo o opravljanju promocijskih storitev in od P. S. L. S. d.o.o. pogodbo o operativnem leasingu za vozilo, s katerim je bil prekršek storjen, ter ugotovilo, da so zagovorne navedbe obdolženca glede sponzorskega vozila in namena uporabe resnične, ocenilo pa je tudi, da je obdolženec z navedbo, kje je bil v času prekrška in s predložitvijo razbremenilnega dokaza – računa gostišča, ki njegov alibi potrjuje, izkazal razumen dvom, da bi bil on storilec prekrška. Kot je navedlo Ustavno sodišče ob presoji prvega odstavka 233. čl. ZVCP-1 v odločbi št. U-I-295/05-38 z dne 19. junija 2008 (24. točka obrazložitve), navedena zakonska določba ne določa, da mora obdolženec z dokazi prepričati sodišče o tem, da ni storilec prekrška, temveč lastniku oziroma imetniku pravice uporabe vozila nalaga, da predloži razbremenilne dokaze. Ko take dokaze predloži, mora sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov oceniti, ali z njimi izkazuje razumen dvom glede domnevanega dejstva. Po presoji višjega sodišča je obdolženec s tem, ko je pojasnil okoliščine uporabe vozila s katerim je bil storjen prekršek (da ga uporabljajo zaposleni v podjetju), ter predložil dokaz, da je bil v času prekrška drugje, izkazal razumen dvom glede domnevanega dejstva, da je on kot odgovorna oseba pravne osebe storilec očitanega prekrška. Glede na to, da je treba težo dokaznega bremena razlagati v povezavi z domnevo nedolžnosti, ki med drugim zahteva, da mora sodišče v dvomu, ko krivda ni dokazana, obdolženca oprostiti, je tako ravnalo tudi višje sodišče in ob presoji vseh dokazov ugotovilo, da ni dokazano, da je očitani prekršek storil prav obdolženec. Iz navedenih razlogov je zato na podlagi določbe 5. točke prvega odstavka 136. čl. Zakona o prekrških (ZP-1) postopek o prekršku zoper obdolženega J. R., začet na podlagi obdolžilnega predloga Specialne enote za nadzor prometa z dne 23. februarja 2009, ustavilo.

9.Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 144. čl. ZP-1, v zvezi z določbo prvega odstavka 147. čl. ZP-1.

Datum zadnje spremembe:

12.08.2021

Podobni dokumenti:

• VSK sodba PRp 243/2009
• VSK sodba PRp 246/2009
• VSK sodba PRp 291/2009