VSK sklep PRp 293/2009

Jedro

Očitek o bistveni kršitvi določb postopka, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo, ker ga ni pozvalo da odpravi pomanjkljivosti, ni utemeljen. Tako bi moralo ravnati sodišče le, če bi bila vloga nerazumljiva in ne bi obsegala vsega, kar je treba, da bi jo sodišče lahko obravnavalo. Pritožnikova zahteva za sodno varstvo obsega vse, kar je potrebno, da jo sodišče lahko obravnava (61. čl. v zvezi s 153. čl. ZP-1). Ker pa ne vsebuje konkretnih navedb glede dejanskega stanja prekrškov, jo je sodišče prve stopnje lahko preizkusilo le v okviru preizkusa, ki ga mora opraviti po uradni dolžnosti (62.a čl. ZP-1). Ker je ob preizkusu ugotovilo, da ni podana nobena izmed kršitev iz 62. čl. ZP-1 (niso bile kršene materialne določbe zakona) niti ni podana nobena od kršitev, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (62.a čl. ZP-1), je okrajno sodišče kot instanca prekrškovnemu organu pravilno razsodilo, da storilčeva zahteva za sodno varstvo ni utemeljena.

Izrek

Pritožba storilca A. M. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Storilec mora kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Piranu je z izpodbijanim sklepom kot nedovoljeno zavrglo pritožbo storilca A. M. zoper sodbo z dne 9. junija 2009, opr. št. ZSV 1.

Proti takšnemu sklepu je storilec vložil pritožbo. Meni, da bi mu tako prekrškovni organ kot tudi sodišče bila dolžna poslati zahtevo za odpravo pomanjkljivosti v zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog. Po njegovem mnenju je odločba Okrajnega sodišča v Piranu nesklepčna, nepreverljiva in ne more postati pravnomočna in zato tudi ne izvršljiva.

Pritožba ni utemeljena.

Zakon o prekrških (ZP-1) v prvem in drugem odstavku določa: „(1) Zoper sklep sodišča, s katerim je bila zahteva za sodno varstvo zavržena, je dovoljena pritožba iz vseh razlogov iz 154. čl. tega zakona. (2) Zoper druge odločbe sodišča prve stopnje lahko osebe iz prvega odstavka 59. čl. tega zakona vložijo pritožbo iz razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. čl. tega zakona, razen glede stroškov postopka organa, pristojnega za odločanje o prekršku, če je bila izrečena višja globa od najnižje predpisane za prekršek ali če je bil izrečen odvzem premoženjske koristi, ki presega 400,00 EUR. Glede na citirano določbo je dovoljenost pritožbe iz razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. čl. ZP-1 omejena na primere, ko je bila kršitelju izrečena višja globa od najnižje predpisane za prekršek ali ko je bil izrečen odvzem premoženjske koristi, ki presega 400,00 EUR, zakonodajalec pa je popolnoma izključil pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. tč. 154. čl. ZP-1).

Iz vsebine pritožbenih navedb storilca je razvidno, da izpodbija dejanski stan prekrškov po določbah prvega in drugega odstavka 7. čl. ZRJM-1 zaradi katerih mu je bil dne 17. februarja 2007 izdan plačilni nalog št. 1. V navedeni prekrškovni zadevi je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, ki pa jo je sodišče prve stopnje s sodbo ZSV 1 z dne 9. junija 2009 kot neutemeljeno zavrnilo. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je glede na vsebino vložene zahteve pravilna. V njej pritožnik navaja zgolj, da plačilnega naloga ni želel podpisati, ker se ne čuti krivega za navedene prekrške in prosi za ponovno proučitev zadeve. Očitek o bistveni kršitvi določb postopka, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo, ker ga ni pozvalo da odpravi pomanjkljivosti, ni utemeljen. Tako bi moralo ravnati sodišče le, če bi bila vloga nerazumljiva in ne bi obsegala vsega, kar je treba, da bi jo sodišče lahko obravnavalo. Pritožnikova zahteva za sodno varstvo obsega vse, kar je potrebno, da jo sodišče lahko obravnava (61. čl. v zvezi s 153. čl. ZP-1). Ker pa ne vsebuje konkretnih navedb glede dejanskega stanja prekrškov, jo je sodišče prve stopnje lahko preizkusilo le v okviru preizkusa, ki ga mora opraviti po uradni dolžnosti (62.a čl. ZP-1). Ker je ob preizkusu ugotovilo, da ni podana nobena izmed kršitev iz 62. čl. ZP-1 (niso bile kršene materialne določbe zakona) niti ni podana nobena od kršitev, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (62.a čl. ZP-1), je okrajno sodišče kot instanca prekrškovnemu organu pravilno razsodilo, da storilčeva zahteva za sodno varstvo ni utemeljena.

Iz navedenih razlogov zato pritožnik s svojimi pritožbenimi navedbami glede dejanskega stanja prekrškov, ki so nove, ne more izpodbiti sklepa sodišča prve stopnje. Zato je višje sodišče njegovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (168. čl., v zvezi s tretjim odstavkom 163. čl. ZP-1) in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Ker s pritožbo ni uspel, je višje sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 147. čl. ZP-1 sklenilo, da mora storilec kot pritožbene stroške plačati sodno takso, ki se odmeri po tarifni št. 8221 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

Datum zadnje spremembe:

12.08.2021

Podobni dokumenti:

• VSK sodba PRp 304/2009
• VSK sodba PRp 258/2009.
• VSK sodba PRp 299/2009