VSK sklep PRp 235/2009

Jedro

V skladu z določbo drugega odstavka 66. čl. ZP-1 zoper druge odločbe sodišča prve stopnje (torej v primerih ko zahteva za sodno varstvo ni zavržena) storilec lahko vloži pritožbo iz razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. čl. ZP-1, razen glede stroškov postopka organa, pristojnega za odločanje o prekrških, če je bila izrečena višja globa od najnižje predpisane za prekršek ali če je bil izrečen odvzem premoženjske koristi, ki presega 400,00 EUR. Glede na to, da je sodišče prve stopnje zahtevo za sodno varstvo kot neutemeljeno zavrnilo, je torej ostala v veljavi globa, ki jo je storilcu izrekel prekrškovni organ. Ker je bila le-ta izrečena v znesku, ki ga zakon predpisuje, pritožba zoper takšno sodbo ni dovoljena. Sklicevanje pritožnika na določbe prvega in drugega odstavka 154. čl. ZP-1 je zato brezpredmetno, saj ni izpolnjen tudi ta dodatni pogoj za pravico do pritožbe. Na zmotnost pritožnikovega stališča kaže tudi odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-56/06 (Ur.l. št. 29/07) v kateri je med drugim zapisano: „Odločanje okrajnih sodišč o zahtevi za sodno varstvo je primerljivo z odločanjem drugostopenjskega organa o pravnem sredstvu. Z odločanjem v enotnem upravno-kaznovalnem postopku opravljajo sodišča vlogo instančnega organa in hkrati zagotavljajo sodno varstvo. Po vseh svojih značilnostih opravlja zahteva za sodno varstvo funkcijo pravnega sredstva, saj se z njo zagotavlja instančna kontrola. Sodišče v primeru zavrnitve zahteve za sodno varstvo odloči enako kot pred njim prekrškovni organ. Izključitev pritožbe zoper sodbo, s katero okrajno sodišče zavrne zahtevo za sodno varstvo in s tem potrdi odločitev prekrškovnega organa, zato ne pomeni posega v pravico do pravnega sredstva“.

Izrek

Pritožba R. T. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Storilec mora kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Kopru zavrglo pritožbo R. T. zoper sodbo Okrajnega sodišča v Kopru z dne 28. maja 2009, opr. št. ZSV 1. Sklenilo je še, da mora storilec plačati sodno takso, ki jo bo prekrškovni organ odmeril po pravnomočnosti sklepa.

Proti takemu sklepu je storilec vložil pritožbo. Navaja, da pritožbo vlaga na podlagi 1. in 2. točke 154. čl. Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Opozarja, da ima pravico do pritožbe na podlagi spremenjenega 66. čl. ZP-1. Meni, da je pritožbeni razlog po 2. točki prvega odstavka 154. čl. ZP-1 podan, ker je napaden sklep uporabil predpis, ki se ne bi smel (4. točka prvega odstavka 156. čl. ZP-1), to je drugi odstavek 66. čl. ZP-1). Pritožbeni razlog po 1. točki prvega odstavka 154. čl. ZP-1, to je bistvene kršitve določb postopka o prekršku, pa je podan, ker sodišče ni upoštevalo drugega odstavka 2. čl. ZP-1. Po mnenju pritožnika gre za relativno bistveno kršitev po drugem odstavku 155. čl. ZP-1. Neuporaba citirane določbe in neuporaba spremenjene določbe drugega odstavka 66. čl. ZP-1 je po mnenju pritožnika vplivala na zakonitost napadene odločbe. Prav tako pritožnik meni, da je podana tudi procesna kršitev po 8. točki prvega odstavka 155. čl. ZP-1, saj je izrek napadenega sklepa nerazumljiv. V izreku ni navedeno, zakaj se pritožba zavrže. Pritožba se lahko zavrže tudi kot nepravočasna. Napadena sodba pa nima razlogov, zlasti glede pritožbene navedbe, da je njegova pritožba dovoljena, ker gre za spremembo, ki je za pritožnika ugodnejša. Pritožnik višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, napadeni sklep pa spremeni tako, da dovoli pritožbo, o pritožbi pa meritorno odloči, to je napadeno sodbo tako spremeni, da postopek ustavi, pritožniku pa prizna stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Višje sodišče je ob preizkusu izpodbijanega sklepa, ki ga je opravilo v okviru pritožbenih navedb, ugotovilo, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva v obravnavani zadevi pravilno ugotovilo, pri tem ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb postopka o prekršku, niti niso bile v škodo storilca kršene materialne določbe ZP-1.

Že iz obrazložitve sodbe, s katero je sodišče prve stopnje storilčevo zahtevo za sodno varstvo kot neutemeljeno zavrnilo, je razvidno, da je ob odločanju o zahtevi za sodno varstvo uporabilo določbe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (ZP-1E), ki je bil v Uradnem listu št. 17/2008 objavljen dne 14. februarja 2008. Slednji namreč v 22. čl. uvaja nov 62.a čl., ki govori o mejah preizkusa odločbe prekrškovnega organa, ki ga mora sodišče v postopku o zahtevi za sodno varstvo vselej opraviti po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do storilčevih navedb in njegovo zahtevo za sodno varstvo kot neutemeljeno zavrnilo. Glede na takšno odločitev sodišča je zato sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrglo. V razlogih, ki jih je navedlo, je pritožniku tudi pojasnilo, zakaj njegova pritožba ni dovoljena. V skladu z določbo drugega odstavka 66. čl. ZP-1 namreč zoper druge odločbe sodišča prve stopnje (torej v primerih ko zahteva za sodno varstvo ni zavržena) storilec lahko vloži pritožbo iz razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. čl. ZP-1, razen glede stroškov postopka organa, pristojnega za odločanje o prekrških, če je bila izrečena višja globa od najnižje predpisane za prekršek ali če je bil izrečen odvzem premoženjske koristi, ki presega 400,00 EUR. Glede na to, da je sodišče prve stopnje zahtevo za sodno varstvo kot neutemeljeno zavrnilo, je torej ostala v veljavi globa, ki jo je storilcu izrekel prekrškovni organ. Ker je bila le-ta izrečena v znesku, ki ga zakon predpisuje, pritožba zoper takšno sodbo ni dovoljena. Sklicevanje pritožnika na določbe prvega in drugega odstavka 154. čl. ZP-1 je zato brezpredmetno, saj ni izpolnjen tudi ta dodatni pogoj za pravico do pritožbe. Na zmotnost pritožnikovega stališča kaže tudi odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-56/06 (Ur.l. št. 29/07) v kateri je med drugim zapisano: „Odločanje okrajnih sodišč o zahtevi za sodno varstvo je primerljivo z odločanjem drugostopenjskega organa o pravnem sredstvu. Z odločanjem v enotnem upravno-kaznovalnem postopku opravljajo sodišča vlogo instančnega organa in hkrati zagotavljajo sodno varstvo. Po vseh svojih značilnostih opravlja zahteva za sodno varstvo funkcijo pravnega sredstva, saj se z njo zagotavlja instančna kontrola. Sodišče v primeru zavrnitve zahteve za sodno varstvo odloči enako kot pred njim prekrškovni organ. Izključitev pritožbe zoper sodbo, s katero okrajno sodišče zavrne zahtevo za sodno varstvo in s tem potrdi odločitev prekrškovnega organa, zato ne pomeni posega v pravico do pravnega sredstva“.

Višje sodišče se tudi ne more strinjati s pritožnikom, da je podana procesna kršitev po 8. točki prvega odstavka 155. čl. ZP-1, ker v izreku ni navedeno, zakaj je bila pritožba zavržena. Izrek izpodbijanega sklepa je povsem jasen, razloge za zavrženje pritožbe pa je sodišče prve stopnje navedlo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa.

Iz navedenih razlogov je zato višje sodišče neutemeljeno pritožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (168. čl. v zvezi s tretjim odstavkom 163. čl. ZP-1).

Ker s pritožbo ni uspel, je v skladu z določbo prvega odstavka 147. čl. ZP-1 višje sodišče sklenilo, da mora storilec kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso, ki se odmeri po tarifni št. 8221 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

Datum zadnje spremembe:

12.08.2021

Podobni dokumenti:

• VSK sklep PRp 16/2010
• VSC Sklep PRp 70/2020
• Sodba IV Ips 31/2013