VSK sodba PRp 299/2009

Jedro

Glede na pritožbene navedbe o vsebnosti etanola v oralnem pršilu Angal S le pripominja, da že količina etanola, ki ga navaja zagovornik (to je, da je v enkratnem odmerku do 157 mg etanola, kar je enakovredno do 4,3 ml piva in manj kot 2 ml vina), pove, da gre za nepomembne količine etanola v navedenem oralnem pršilu, poleg tega pa iz obdolženčevega zagovora pred sodiščem prve stopnje ne izhaja, da bi neposredno pred samim preizkusom alkoholiziranosti z alkotestom to pršilo uporabil. Subjektivna obdolženčeva ocena, da se je počutil povsem treznega in sposobnega za vožnjo osebnega avtomobila, ne vzdrži kritične presoje. Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da je obdolženi imel kot voznik osebnega avtomobila v cestnem prometu v organizmu najmanj 1,10 mg alkohola v litru izdihanega zraka, kar ob preračunu pomeni najmanj 2,31 promila alkohola na kilogram krvi. Pri taki koncentraciji alkohola v organizmu pa je dokazano vsak voznik nesposoben za varno vožnjo.

Izrek

Pritožba obdolženega I. G. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi mora kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Piranu je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi I. G. odgovoren za prekršek po določbi petega odstavka 130. čl. ZVCP-1. Na podlagi d točke četrtega odstavka v zvezi z določbo petega odstavka 130. čl. ZVCP-1 mu je sodišče prve stopnje ob uporabi določbe tretjega odstavka 22. čl. Zakona o prekrških (ZP-1) izreklo globo 950,00 EUR in stranski sankciji 18 kazenskih točk s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja za prekršek, storjen z motornim vozilom B kategorije za vse kategorije motornih vozil, za katere je imel obdolženi dovoljenje, ko je storil prekršek, s katerim je dosegel predpisano število kazenskih točk. Na podlagi določbe 112. čl. ZP-1 je sodišče prve stopnje obdolžencu čas, ko je bil pridržan pred izdajo sodbe o prekršku v času od 8. maja 2009 od 20.35 ure do 9. maja 2009 do 7.20 ure vštelo v globo tako, da se šteje za 20,00 EUR globe. Sklenilo je še, da mora obdolženi plačati sodno takso, ki bo odmerjena naknadno s plačilnim nalogom.

Proti sodbi je pritožbo vložil obdolženčev zagovornik. Navaja, da pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično nepravilne uporabe materialnega prava. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi ter sodbo spremeni tako, da obdolženega oprosti storitve očitanega prekrška.

Pritožba ni utemeljena.

Višje sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe, ki ga je opravilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti v skladu z določbo 159. čl. ZP-1 ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dokazno oceno sprejelo v skladu z določbami 133. čl. ZP-1, kar pomeni, da je vestno pretehtalo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi ter na podlagi takšne presoje sprejelo pravilne zaključke. Pri tem tudi ni bila zagrešena nobena bistvena kršitev določb postopka o prekršku niti niso bile v škodo obdolženca kršene materialne določbe ZP-1 ali ZVCP-1.

Ni se moč strinjati, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Ob preizkusu obdolženca z alkotestom je bil sestavljen zapisnik (A/1 spisa), iz katerega je razvidno, da je bil obdolžencu preizkus alkoholiziranosti z alkotestom odrejen kot vozniku osebnega avtomobila, razvidno je, da je bil preizkus opravljen v skladu z navodili proizvajalca, rezultat preizkusa je bil ugotovljen v prisotnosti obdolženca, z njim se je le-ta strinjal in zapisnik brez pripomb podpisal. V skladu z določbami 80. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) je zapisnik, ki je sestavljen v skladu z določbami tega zakona javna listina in kot tak dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka in danih izjav, razen tistih delov zapisnika, h katerim bi obdolženi dal pripombo, da niso pravilno sestavljeni. Kot je bilo že navedeno, obdolženi ni imel nobenih pripomb na samo izvedbo postopka preizkusa alkoholiziranosti. Dovoljeno je sicer dokazovati nepravilnosti zapisnika, vendar obdolženi tudi kasneje pred sodiščem prve stopnje glede vsebine zapisnika ni izrazil nikakršnih pomislekov. Glede na navedeno so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na sam postopek preizkusa alkoholiziranosti nove in se v skladu z določbo tretjega odstavka 157. čl. ZP-1 ne upoštevajo. Pri uveljavljanju zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja na podlagi novih dejstev in dokazov mora pritožnik namreč verjetno izkazati, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji. Ko se sklicuje na nova dejstva, mora navesti dokaze, s katerimi naj bi se ta dejstva dokazovala, ko se sklicuje na nove dokaze, pa mora navesti dejstva, ki jih s temi dokazi želi dokazati. Le v primeru, da bi obdolženi oporekal rezultatu preizkusa z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku, iz katerega je razvidno, da je imel v organizmu več alkohola, kot dovoljuje ZVCP-1, bi mu policist odredil preizkus z merilnikom alkohola v izdihanem zraku (etilometrom) ali strokovni pregled (prim. peti odstavek 132. čl. ZVCP-1). Enako bi policist ravnal, če bi obdolženi odklonil podpis zapisnika (prim. drugi odstavek 132. čl. ZVCP-1). Ker tega ni storil, šteje rezultat preizkusa alkoholiziranosti z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku za dokazan. Brezpredmetne so zato pritožbene navedbe, da obdolženi ni nikoli izpovedal, da se je z rezultatom alkotesta strinjal ter da tudi ni povedal, da so ga policisti poučili o pravnih posledicah podpisa navedenega zapisnika. Glede na navedeno tudi višje sodišče nima pomislekov glede zaključka sodišča prve stopnje, da je obdolženi storil očitani prekršek in da je zanj tudi odgovoren.

Na rob navedenemu višje sodišče glede na pritožbene navedbe o vsebnosti etanola v oralnem pršilu Angal S le pripominja, da že količina etanola, ki ga navaja zagovornik (to je, da je v enkratnem odmerku do 157 mg etanola, kar je enakovredno do 4,3 ml piva in manj kot 2 ml vina), pove, da gre za nepomembne količine etanola v navedenem oralnem pršilu, poleg tega pa iz obdolženčevega zagovora pred sodiščem prve stopnje ne izhaja, da bi neposredno pred samim preizkusom alkoholiziranosti z alkotestom to pršilo uporabil. V zagovoru je navedel: „V S. sem tistega dne popil dva čaja z rumom, uporabljal pa sem tudi sprej Angal in užival tablete Sanval, ker brez njih ne morem spati“. Takšen obdolženčev zagovor pa v ničemer ne ovrže že citirane vsebine zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, v katerem je med drugim izrecno navedeno, da preizkušanec najmanj 15 minut pred preizkusom ni pil alkoholnih pijač in najmanj pet minut pred preizkusom ni kadil. Dvom, ali morebitno uživanje obeh zdravil hkrati lahko vpliva na rezultat alkotesta oziroma njegovo verodostojnost, izražen v pritožbi, ni trditev, pa tudi ni konkretiziran, da bi ga bilo mogoče preizkusiti v povezavi z odrejenim preizkusom z alkotestom.

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je obdolženi prekršek storil z direktnim naklepom, glede na takšno ugotovitev, pa se izkaže za neutemeljeno tudi pritožbena navedba s tem v zvezi. Subjektivna obdolženčeva ocena, da se je počutil povsem treznega in sposobnega za vožnjo osebnega avtomobila, namreč ne vzdrži kritične presoje. Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da je obdolženi imel kot voznik osebnega avtomobila v cestnem prometu v organizmu najmanj 1,10 mg alkohola v litru izdihanega zraka, kar ob preračunu pomeni najmanj 2,31 promila alkohola na kilogram krvi. Pri taki koncentraciji alkohola v organizmu pa je dokazano vsak voznik nesposoben za varno vožnjo, saj pride do okvare prav tistih funkcij, ki jih voznik najbolj potrebuje, ko je treba v nenadni kritični situaciji reagirati hitro in hkrati pravilno.

Glede pritožbene navedbe, da obdolženi ni vedel, da lahko uživanje zdravil Sanval in Angal S vpliva na njegovo psihofizično stanje, pa višje sodišče ugotavlja, da gre za brezpredmetne navedbe, saj se obdolžencu očita vožnja pod vplivom alkohola in ne vožnja pod vplivom navedenih zdravil, za katerih uživanje tudi sicer, razen obdolženčeve izjave, ni nikakršnega dokaza.

Čeprav pritožba konkretnih navedb glede odločitve o sankcijah nima, je višje sodišče izpodbijano sodbo v skladu z določbo 165. čl. ZP-1 preizkusilo tudi v tej smeri. Ugotovilo je, da so bile obdolžencu izrečene sankcije v okviru predpisanih in so le-te primerne teži prekrška in stopnji obdolženčeve odgovornosti.

Iz navedenih razlogov je zato višje sodišče neutemeljeno obdolženčevo pritožbo zavrnilo in ob ugotovitvi, da niso bile zagrešene kršitve, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (159. čl. ZP-1), potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (tretji odstavek 163. čl. ZP-1).

Ker obdolženi s pritožbo ni uspel, je višje sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 147. čl. ZP-1 sklenilo, da mora obdolženi kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso, ki se odmeri po Tarifnih številkah 8111, 8114 in 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

Datum zadnje spremembe:

12.08.2021

Podobni dokumenti:

• VSK sodba PRp 298/2009
• VSK sodba PRp 266/2009
• VSL sodba PRp 565/2013