VSK sodba PRp 214/2009

Jedro

Glede pritožbenih navedb obdolženčeve zagovornice, da je od 10. maja 2006, ko je bil obdolženi zaslišan, pa do naslednjega dejanja organa, ki meri na pregon, preteklo dve leti, je treba povedati, da so zaslišanju obdolženca sledile odredba za zaslišanje prič in vabili pričam, zaslišanje priče M. M., ki je bilo opravljeno 13. septembra 2006, vabila priči N. K. (štiri v letu 2007), tem pa je sledilo zaprosilo za pravno pomoč v zvezi z zaslišanjem navedene priče Okrajnemu sodišču v Ljutomeru dne 10. oktobra 2008 ter zaslišanje navedene priče dne 14. maja 2009. Temu je sledilo še zaslišanje priče P. P. dne 11. junija 2009. Glede na navedeno se tako izkaže, da med posameznimi dejanji sodišča, ki so merila na pregon storilca prekrška nikoli nista pretekli dve leti, prav tako od dneva storitve prekrška še niso pretekla štiri leta, da bi nastopilo absolutno zastaranje pregona.

Res je sicer, da obdolženec tudi sestavljenega zapisnika ni hotel podpisati, vendar to ne pomeni, da je takšen zapisnik brez dokazne vrednosti. Vsebino le-tega je namreč potrdila tudi kot priča zaslišana policistka N. K., ki je na kraju prekrška vodila z obdolžencem postopek. Glede nadaljnjih navedb v pritožbi v zvezi s pripravljenostjo obdolženca, da bi opravil preizkus alkoholiziranosti po 20 minutah, pa je treba povedati, da bi policisti s preizkusom morali počakati 15 minut, če bi obdolženec neposredno pred odrejenim preizkusom pil alkoholne pijače. Kot pa je razvidno iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, obdolženec alkoholnih pijač najmanj petnajst minut pred odrejenim preizkusom ni pil, prav tako pet minut pred odrejenim preizkusom ni kadil, zato bi moral opraviti preizkus takrat, ko mu je bil odrejen. Odločitev o tem, ali so izpolnjeni pogoji za opravljanje preizkusa je namreč v pristojnosti policista, ki postopek vodi.

Izrek

Pritožba obdolženega S. B. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi mora kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi S. B. odgovoren za prekršek po določbi enajstega odstavka 132. čl. ZVCP-1. Na podlagi navedene zakonske določbe mu je izreklo globo 500,75 EUR ter 18 kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom kategorije B, na podlagi tretjega odstavka 22. čl. Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) pa mu je sodišče prve stopnje izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, za katere je obdolženi imel vozniško dovoljenje, ko je storil prekršek, s katerim je dosegel predpisano število kazenskih točk. Na podlagi prvega odstavka 144. čl. ZP-1 je še sklenilo, da mora obdolženec plačati stroške postopka iz 1. do 5. tč. prvega odstavka 143. čl. ZP-1. Sodna taksa, ki jo je obdolženi zavezan plačati, bo po pravnomočnosti sodbe odmerjena s posebnim plačilnim nalogom.

Proti takšni sodbi je pritožbo vložila obdolženčeva zagovornica, kot navaja, jo izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po 154. čl. ZP-1 ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in postopek ustavi, podrejeno spremeni in samo odloči o stvari ali razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Višje sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe, ki ga je opravilo v okviru pritožbenih navedb, ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dokazno oceno sprejelo v skladu z določbami 133. čl. ZP-1, kar pomeni, da je vestno pretehtalo vse dokaze in na podlagi takšne presoje sprejelo pravilne zaključke. Pri tem tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb postopka o prekršku, niti niso bile v škodo obdolženca kršene materialne določbe ZP-1 in ZVCP-1.

Stališče zagovornice, ki v pritožbi najprej uveljavlja ugovor zastaranja pregona, češ da je iz sodnega spisa razvidno, da je od zaslišanja obdolženca od 10. maja 2006 preteklo dve leti do naslednjega dejanja organa, ki meri na pregon, je zmotno. V skladu z določbami ZP-1 postopek o prekršku ni dopusten, če pretečeta dve leti od dneva, ko je bil prekršek storjen, pri čemer zastaranje pretrga vsako dejanje organa pristojnega za postopek, ki meri na pregon storilca prekrška. Po vsakem pretrganju začne teči zastaranje znova, vendar pa postopek o prekršku v nobenem primeru ni več mogoč, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje postopka o prekršku (prvi in tretji odstavek 42. čl. ZP-1). Glede pritožbenih navedb obdolženčeve zagovornice, da je od 10. maja 2006, ko je bil obdolženi zaslišan, pa do naslednjega dejanja organa, ki meri na pregon, preteklo dve leti, je treba povedati, da so zaslišanju obdolženca sledile odredba za zaslišanje prič in vabili pričam, zaslišanje priče M. M., ki je bilo opravljeno 13. septembra 2006, vabila priči N. K. (štiri v letu 2007), tem pa je sledilo zaprosilo za pravno pomoč v zvezi z zaslišanjem navedene priče Okrajnemu sodišču v Ljutomeru dne 10. oktobra 2008 ter zaslišanje navedene priče dne 14. maja 2009. Temu je sledilo še zaslišanje priče P. P. dne 11. junija 2009. Glede na navedeno se tako izkaže, da med posameznimi dejanji sodišča, ki so merila na pregon storilca prekrška nikoli nista pretekli dve leti, prav tako od dneva storitve prekrška še niso pretekla štiri leta, da bi nastopilo absolutno zastaranje pregona.

Prav tako ne prepričajo pritožbene navedbe, v katerih pritožnik izpodbija dejansko stanje prekrška, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. ZVCP-1 v prvem odstavku 132. čl. določa, da sme policist zaradi ugotovitve, ali ima udeleženec cestnega prometa v organizmu alkohol ali več alkohola, kot je dovoljeno, izvesti preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola. Udeleženec cestnega prometa, od katerega policist zahteva, da opravi preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola, mora ravnati po zahtevi policista (tretji odstavek 132. čl. ZVCP-1). Že iz samega zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom je razvidno, da je bil obdolžencu kot vozniku, udeleženemu v cestnem prometu, odrejen preizkus alkoholiziranosti, ki pa ga obdolženi ni hotel opraviti. Res je sicer, da obdolženec tudi sestavljenega zapisnika ni hotel podpisati, vendar to ne pomeni, da je takšen zapisnik brez dokazne vrednosti. Vsebino le-tega je namreč potrdila tudi kot priča zaslišana policistka N. K., ki je na kraju prekrška vodila z obdolžencem postopek. Mnenje zagovornice, češ da bi se policista osmešila, če bi alkotest pokazal, da obdolženi ni pod vplivom alkohola nad dovoljeno mejo, nima teže. Gotovo ni neživljenjsko pričakovati, da bi se lahko policist pri oceni, da je nekdo pod vplivom alkohola tudi zmotil. Znaki motenj v vedenju, katerih posledica je lahko nezanesljivo ravnanje v cestnem prometu, se lahko kažejo tudi iz drugih vzrokov ne le zaradi popite alkoholne pijače. Poleg tega pa je treba še povedati, da obdolženi na vsebino zapisnika sam ni imel nikakršnih pripomb.

Glede nadaljnjih navedb v pritožbi v zvezi s pripravljenostjo obdolženca, da bi opravil preizkus alkoholiziranosti po 20 minutah, pa je treba povedati, da bi policisti s preizkusom morali počakati 15 minut, če bi obdolženec neposredno pred odrejenim preizkusom pil alkoholne pijače. Kot pa je razvidno iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, obdolženec alkoholnih pijač najmanj petnajst minut pred odrejenim preizkusom ni pil, prav tako pet minut pred odrejenim preizkusom ni kadil, zato bi moral opraviti preizkus takrat, ko mu je bil odrejen. Odločitev o tem, ali so izpolnjeni pogoji za opravljanje preizkusa je namreč v pristojnosti policista, ki postopek vodi. Ob tem je treba še povedati, da je tudi iz potrdila o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja razvidno, da je bilo obdolžencu le-to odvzeto prav zaradi odklonitve preizkusa alkoholiziranosti. Nikakršnega dvoma torej ni, da je bil postopek policistov v zvezi z odreditvijo preizkusa alkoholiziranosti zakonit, kot tudi ni nikakršnega dvoma, da je obdolženi odrejeni preizkus alkoholiziranosti odklonil. Zato višje sodišče nima nikakršnih pomislekov glede zaključka sodišča prve stopnje, da je obdolženec storil prekršek, kot je razvidno iz izpodbijane sodbe in je zanj tudi odgovoren.

Čeprav pritožba konkretnih navedb glede odločitve o sankcijah nima, je višje sodišče v skladu z določbo 165. čl. ZP-1 izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tej smeri. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje obdolžencu vse sankcije izreklo v okviru predpisanih. Ker posebne olajševalne okoliščine, ki bi narekovale omilitev izrečenih sankcij pod mejo predpisanih niso podane, višje sodišče v odločitev o sankcijah ni posegalo.

Iz navedenih razlogov je zato višje sodišče, ob ugotovitvi, da tudi niso bile zagrešene kršitve na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (159. čl. ZP-1), obdolženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (tretji odstavek 163. čl. ZP-1).

Ker s pritožbo ni uspel, je višje sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 147. čl. ZP-1 sklenilo, da mora obdolženi kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso, ki se odmeri po tarifni št. 8111, 8114 in 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

Datum zadnje spremembe:

12.08.2021

Podobni dokumenti:

• VSK sodba PRp 67/2009
• VSK sodba PRp 298/2009
• VSK sodba PRp 272/2009