VSK sodba PRp 210/2009

Jedro

V skladu z določbo prvega odstavka 233. čl. ZVCP-1 se v primeru, če je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, za prekršek kaznuje lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. Ustavno sodišče je v svoji odločbi št. U-I-295/2005 v zvezi z navedeno zakonsko določbo navedlo, da se obdolženec razbremeni že tedaj, ko z ustrezno stopnjo verjetnosti (ki je nižja od tiste, ki se izraža v razumnem prepričanju sodišča o obstoju nekega dejstva) izkaže, da ni storilec prekrška, vendar pa obdolženec s svojimi navedbami v bistvu niti ne ponuja alibija za čas prekrška, zgolj s trditvijo, da v času prekrška ni bil on voznik osebnega avtomobila, pač pa nekdo od njegovih družinskih članov, pa ni izkazal z ustrezno stopnjo verjetnosti, da ni storilec prekrška.

Izrek

Pritožba obdolženega E. Č. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi mora kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Sežani je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi E. Č. odgovoren za prekršek po določbi e. tč. desetega odstavka 32. čl. ZVCP-1. Izrečena mu je bila globa 350,00 EUR, devet kazenskih točk in prepoved vožnje motornih vozil B kategorije za čas enega meseca, zaradi prekrška z vozilom B kategorije. Sklenilo je še, da je obdolženi na podlagi določbe 7. tč. prvega odstavka 143. čl. Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), v zvezi z 7. tč. prvega odstavka 5. čl. Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) dolžan plačati sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

Proti takšni sodbi se je obdolženi pritožil, kot navaja, zaradi pomanjkljive odločitve o njegovi pritožbi z dne 17. januarja 2009. Pisni zagovor je, kot navaja, dal v prepričanju, da ga je radar slikal na poti iz Primorske nazaj v Ljubljano. Po pregledu obdolžilnega predloga je razbral, da ga je radar slikal dne 3. decembra 2008 na poti na Primorsko. Dne 3. decembra 2008 avta, ki je sicer njegova last, ni vozil na Primorsko on ampak nekdo od njegovih družinskih članov. Dejstvo, da je napačno razbral, da naj bi ga radar slikal na poti iz Primorske v Ljubljano, ne pomeni, da njegove pritožbe sodišče ni dolžno upoštevati. Do take napake je prišlo iz razloga, ker bi ga lahko radar ujel le na poti iz Primorske v Ljubljano. Kot je navedel, je bil na Primorskem že dan prej. Natančno je pojasnil, kje je bil in predlagal svoje zaslišanje, kot tudi zaslišanje priče M. Š.. Njegov zagovor je bil „napačen“ zgolj iz razloga, ker dne 3. decembra 2008 ni mogel voziti avta iz Ljubljane v Piran, saj je bil tisti dan ob 13.30 uri že tam. Sodišče se do teh njegovih navedb ni opredelilo in je zgolj pavšalno povzelo njegove navedbe v pritožbi. Pri tem pa sodišče razlogov, zakaj je prišlo do napake pri navajanju dejstev, ki pa so ključnega pomena za odločitev v tej zadevi, sploh ni upoštevalo. Sodišče je zgolj natančno in obsežno obrazložilo način in višino določene kazni, v same pritožbene navedbe pa se ni spuščalo. Meni, da bi ga moralo sodišče zaslišati in izvesti predlagane dokaze, saj je jasno z imenom in priimkom ter naslovom podal tudi predlog za zaslišanje priče, ki lahko potrdi njegove navedbe v pritožbi. Ravno iz razloga, ker je avto tistega dne vozil zgolj na relaciji Piran – Ljubljana, je napačno menil, da je bil prekršek storjen na tej relaciji, saj v nasprotni smeri avta ni vozil. Sodišče dejanskega stanja ni razčistilo in je zgolj na podlagi predvidevanja štelo, da je zakrivil prekršek, kot razlog za tako odločitev pa je navedlo napačen prvotni zagovor. Predlaga, da sodišče ugodi njegovi pritožbi in zadevo vrne v ponovno odločanje na prvo stopnjo, kjer naj sodišče izvede predlagane dokaze.

Pritožba ni utemeljena.

Višje sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe, ki ga je opravilo v okviru pritožbenih navedb, ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dokazno oceno sprejelo v skladu z določbami 133. čl. ZP-1, kar pomeni, da je vestno pretehtalo vse dokaze in na podlagi takšne presoje sprejelo pravilne zaključke. Pisni zagovor obdolženca nima vsebine, ki bi lahko kakorkoli omajala zaključke sodišča prve stopnje. Obdolženi je namreč na poziv sodišča, da poda pisni zagovor, navedel (stran 8 spisa), da je odšel na Primorsko že dan pred 3. decembrom 2008 in je z dne 2. decembra na 3. december 2008 prespal pri svoji prijateljici M. Š., ki to lahko potrdi, ter še, da sta bila dne 2. decembra 2008 zvečer na večerji in kasneje v več lokalih. Kot pa je razvidno iz izpodbijane sodbe, se obdolžencu očita, da je bil prekršek storjen dne 3. decembra 2008 ob 13.30 uri. Glede na navedeno, pritožbene navedbe, kje je obdolženi prespal v noči iz 2. na 3. decembra 2008 nimajo glede na čas očitanega prekrška nikakršne teže. V skladu z določbo prvega odstavka 233. čl. ZVCP-1 se v primeru, če je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, za prekršek kaznuje lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. Ustavno sodišče je v svoji odločbi št. U-I-295/2005 v zvezi z navedeno zakonsko določbo navedlo, da se obdolženec razbremeni že tedaj, ko z ustrezno stopnjo verjetnosti (ki je nižja od tiste, ki se izraža v razumnem prepričanju sodišča o obstoju nekega dejstva) izkaže, da ni storilec prekrška, vendar pa obdolženec s svojimi navedbami v bistvu niti ne ponuja alibija za čas prekrška, zgolj s trditvijo, da v času prekrška ni bil on voznik osebnega avtomobila, pač pa nekdo od njegovih družinskih članov, pa ni izkazal z ustrezno stopnjo verjetnosti, da ni storilec prekrška. Pričanje predlagane priče, ki bi glede na njegove navedbe v pisnem zagovoru, lahko potrdila, da je pri njej prespal v noči z dne 2. na 3. december ter da sta bila dne 2. decembra 2008 skupaj na večerji in kasneje v več lokalih, namreč, glede na čas storjenega prekrška, ne izkazuje nikakršne verjetnosti, da obdolženi prekrška ni storil.

Čeprav pritožba konkretnih navedb glede odločitve o sankcijah nima, je višje sodišče, v skladu z določbo 165. čl. ZP-1, opravilo preizkus izpodbijane sodbe tudi v tej smeri. Ugotovilo je, da so bile obdolžencu vse sankcije izrečene v okviru predpisanih in so le-te primerne glede na težo prekrška.

Ker obdolženčeva pritožba ni utemeljena, jo je višje sodišče, ob ugotovitvi, da tudi ni bila zagrešena nobena od kršitev, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (159. čl. ZP-1), zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker s pritožbo ni uspel, je višje sodišče, v skladu z določbo prvega odstavka 147. čl. ZP-1 sklenilo, da mora obdolženi kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso, ki se odmeri po tarifnih št. 8111, 8114 in 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

Datum zadnje spremembe:

14.10.2021

Podobni dokumenti:

• VSK sodba PRp 2/2010
• Sodba IV Ips 29/2011
• VSK Sodba PRp 77/2017