<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK sodba PRp 314/2009

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Oddelek za prekrške
ECLI:ECLI:SI:VSKP:2009:PRP.314.2009
Evidenčna številka:VSK0004462
Datum odločbe:11.09.2009
Senat, sodnik posameznik:
Področje:PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
Institut:postopek o prekršku - prekoračitev hitrosti vožnje - odgovornost lastnika vozila - sankcija - bistvena kršitev določb postopka o prekršku

Jedro

Ne prepričajo razlogi, ki jih sodišče prve stopnje navaja za omilitev globe in stranske sankcije kazenskih točk. Razglabljanje, da bo prej ali slej prišlo do zvišanja dovoljene hitrosti vsaj za 10 km/h, je brezpredmetno. Sodniki so pri opravljanju sodniške funkcije vezani na Ustavo in zakon (125. čl. Ustave RS). Laična presoja, da je na hitri cesti, na kateri je bil prekršek storjen, dovoljena hitrost postavljena prenizko, ne more biti podlaga za to, da se obdolžencu izrečejo sankcije, predpisane v drugi zakonski določbi. Zato bi sodišče prve stopnje lahko storilcu odmerilo sankcijo pod mejo, ki je predpisana za prekršek po določbi e. točke 10. odst. 32. čl. ZVCP-1, le pod pogoji, ki jih določa šesti odstavek 26. čl. ZP-1, na katerega se sodišče sicer sklicuje.

Izrek

Pritožba obdolženega J. S. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi mora kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso.

Obrazložitev

A

1.Okrajno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi J. S. odgovoren za prekršek po določbi e. točke desetega odstavka 32. čl. ZVCP-1. Na podlagi navedene zakonske določbe mu je sodišče prve stopnje ob uporabi omilitvene določbe šestega odstavka 26. čl. Zakona o prekrških (dalje ZP-1) izreklo globo 200,00 EUR in stransko sankcijo pet kazenskih točk. Sklenilo je še, da mora obdolženi plačati stroške postopka – sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2.Proti sodbi je obdolženi vložil pritožbo. Kot razloge za pritožbo navaja določbe 3., 15., 22., 23., 24., 26., 27., 29., 35., 125., 127. in 153. čl. Ustave Republike Slovenije, 7., 9., 68., 69. čl. in četrtega odstavka 154. čl. tretje alinee 155. čl. Zakona o prekrških, 257., 258. in 288. čl. Kazenskega zakonika (KZ-1), 3. in 30. čl. Zakona o policiji (ZPol-UPB5), 32. čl. ZVCP, 10. čl. in 15. čl. Pravilnika v zvezi z merilniki hitrosti (Uradni list RS št. 25/2002 in 90/2005) ter 6. in 13. čl. Evropske konvencije o človekovih pravicah.

B

3.Višje sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe, ki ga je opravilo po uradni dolžnosti na podlagi določb 159. čl. ZP-1 ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 8. tč. 155. čl. ZP-1 s tem, ko je v obrazložitvi sodbe razlagalo odločitev, ki nima podlage v izreku sodbe. ZVCP-1 namreč v določbi e. točke desetega odstavka 32. čl. določa, da se voznik, ki preseže s prometnim pravilom ali prometnim znakom omejeno hitrost na avtocesti ali cesti, rezervirani za motorna vozila, ki ima fizično ločeni smerni vozišči z najmanj po dvema prometnima pasovoma in odstavnim pasom ali odstavnimi nišami, če prekorači hitrost za več kot 50 km/h, kaznuje za prekršek z globo najmanj 300,00 EUR, vozniku pa se izreče tudi devet kazenskih točk in prepoved vožnje motornega vozila. Sodišče prve stopnje stranske sankcije prepovedi vožnje motornega vozila ni izreklo, v izreku pa tudi ni navedlo, da se navedena stranska sankcija iz razlogov, določenih v četrtem odstavku 23. čl. ZP-1, odpusti. Prav tako ne prepričajo razlogi, ki jih sodišče prve stopnje navaja za omilitev globe in stranske sankcije kazenskih točk. Razglabljanje, da bo prej ali slej prišlo do zvišanja dovoljene hitrosti vsaj za 10 km/h, je brezpredmetno. Sodniki so pri opravljanju sodniške funkcije vezani na Ustavo in zakon (125. čl. Ustave RS). Laična presoja, da je na hitri cesti, na kateri je bil prekršek storjen, dovoljena hitrost postavljena prenizko, ne more biti podlaga za to, da se obdolžencu izrečejo sankcije, predpisane v drugi zakonski določbi. Zato bi sodišče prve stopnje lahko storilcu odmerilo sankcijo pod mejo, ki je predpisana za prekršek po določbi e. točke 10. odst. 32. čl. ZVCP-1, le pod pogoji, ki jih določa šesti odstavek 26. čl. ZP-1, na katerega se sodišče sicer sklicuje. Ta namreč določa, da sme sodišče storilcu odmeriti sankcijo pod mejo, ki je predpisana, le v primerih, ko je tako določeno z zakonom ali če sodišče ugotovi, da so podane posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek milejše sankcije za prekršek, ki ga je obdolženi storil. Konkretnih navedb v tej smeri sodba sodišča prve stopnje nima. Ker pa je bila pritožba vložena le v korist obdolženca, in se sodba o prekršku ne sme spremeniti v njegovo škodo, višje sodišče v takšno odločitev sodišča prve stopnje ni posegalo (deseti odstavek 163. čl. ZP-1).

4.Sicer pa obdolženi s svojimi pritožbenimi navedbami, v katerih izraža dvom v pravilnost izmerjene hitrosti, pa tudi z navedbo, da voznik ni bil identificiran, sodbe sodišča prve stopnje ne more izpodbiti. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je šlo v obravnavanem primeru za stacionarno merjenje hitrosti z merilnikom hitrosti Multaradar C, hitrost vožnje obdolženčevega vozila pa je zadokumentirana s foto posnetkom, ki je opremljen s podatki kdaj in kje je bila meritev opravljena, kot tudi kakšna je bila hitrost obdolženčevega vozila. V skladu z določbo prvega odstavka 233. čl. ZVCP-1, se v primeru, če je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti kdo je storilec, za prekršek kaznuje lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. Lastnik vozila, ki se želi razbremeniti odgovornosti po navedeni določbi ZVCP-1 mora dokazati le, da sam ni vozil vozila v okoliščinah prekrška, ni pa mu treba sporočiti podatkov o osebi, ki je v času kršitve upravljala vozilo. Ker obdolženi v svojem pisnem zagovoru ni navedel ničesar, s čimer bi bil izkazan razumen dvom glede domnevanega dejstva, da je on storilec prekrška, višje sodišče nima pomislekov glede zaključka sodišča prve stopnje, da je obdolženi storil očitani prekršek in da je zanj tudi odgovoren.

5.Ker pritožba ni utemeljena, jo je višje sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (tretji odstavek 163. čl. ZP-1).

Ker s pritožbo ni uspel, je višje sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 147. čl. ZP-1 sklenilo, da mora obdolženi kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso, ki se odmeri po Tarifnih številkah 8111, 8114 in 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o varnosti cestnega prometa (2004) - ZVCP-1 - člen 233, 233/1
Zakon o prekrških (uradno prečiščeno besedilo) (2006) - ZP-1-UPB3 - člen 26, 26/6, 155

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
14.10.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQ3NTM1